Nevroraznolikost in neulovljiva zaposlitvena iskanja

(V nedavnem podcastu Jordan Peterson in Glenn Loury postavljata vprašanje, ali lahko v gospodarstvu obstajajo delovna mesta za tiste z določenimi omejenimi kognitivnimi veščinami. Kakšen je odgovor?)

Na nedavnem podcastuJordanu Petersonu se pridruži ekonomist Univerze Brown Glenn Loury, da bi razpravljali o dinamiki »kognitivne neenakosti« in o tem, ali je v svetu dela prostor za tiste z omejenimi kognitivnimi veščinami. To je pogovor, ki ga je vredno omeniti deloma zaradi dosega Petersonovih podcastov – ima več kot 5 milijonov naročnikov na svoj kanal YouTube. In omeniti velja, da oba moška, ​​ki sta običajno sumljiva do socialnih programov, s čustvi govorita o tem, zakaj bi moralo biti iskanje zaposlitve za osebe z omejenimi kognitivnimi veščinami veliko večja prednostna naloga, kot je trenutno.

Peterson pripoveduje o svojih izkušnjah pri iskanju stalne službe za pacienta z zelo omejenimi kognitivnimi veščinami. Pacientu končno pomaga najti prostovoljno mesto v dobrodelni ustanovi, da po kratkem času sliši, da ga dobrodelna ustanova ne želi zadržati. »Šel sem in govoril z direktorjem dobrodelne ustanove in rekel: »Tega tipa ne moreš odpustiti, ker ga bo to ubilo. Star je 40 let, dobil je prostovoljno službo v dobrodelni organizaciji in odpuščen bo. Kako za vraga si opomoreš od tega." Izkušnja je Petersona jezna zaradi neprilagodljivosti dobrodelnih in drugih organizacij, ki trdijo, da so sočutne. »Skoraj nemogoče mu je bilo najti nišo. In poskusila sem z njegovo mamo, ki mu je bila izjemno predana na zelo pozitiven način. Tri leta smo ga poskušali nekam vstaviti, a je bilo tako rekoč nemogoče.

"Obstajajo določene vrste neenakosti, ki jih noben davčni, program ali socialna politika ne bo odpravila," dodaja Loury. »Kaj naj na primer naredimo z ljudmi, ki preprosto nimajo kognitivne sposobnosti, da bi konkurirali v našem gospodarstvu? Kaj naj storimo z ljudmi, katerih intelektualne sposobnosti so tako omejene, da jih delodajalci neradi zaposlujejo, zato jim je najti redno delo skoraj nemogoče? Žalostno dejstvo je, da takšni ljudje obstajajo v kateri koli družbi."

Loury dalje razlaga, da "mislili bi, da bi ta problem spadal v področje liberalne politike, ki gleda (ali trdi, da vidi) pomoč prikrajšanim kot moralni imperativ." Toda levica molči, glede na to, da se osredotoča na koristi in ne na delovna mesta, pa tudi na svojo zadržanost, da bi razmislila o kakršnem koli vprašanju, ki bi se lahko dotaknila inteligence. Za Louryja je to nesprejemljivo. Peterson izjavlja: »Imamo problem in nihče se ne bo soočil s tem, kolikor vem, liberalci ali konservativci. Deset odstotkov prebivalstva res ne more delovati v zapletenem kognitivnem okolju in to je tisto, kar ustvarjamo, da bi lahko živeli vsi.«

Niti Peterson niti Loury ne ponujata podrobnega načrta za boljše vključevanje oseb z omejenimi kognitivnimi veščinami v zaposlitev. Toda zdaj je dovolj, da postavljajo to vprašanje in izpodbijajo prevladujočo idejo v krogih invalidske politike, da so naše trenutne zaposlitvene strategije »konkurenčnega integriranega zaposlovanja« na pravi poti.

V zadnjih treh desetletjih od sprejetja zakona o Američanih z invalidnostjo se je v Združenih državah Amerike razvila obsežna mreža programov zaposlovanja za odrasle z motnjami v razvoju in duševno motnjo. Ti programi identificirajo potencialne stranke, se pogajajo z delodajalci, obveščajo delodajalce o državnih subvencijah za plače in davčnih spodbudah ter zagotavljajo stalno usposabljanje pri delu in podporo pri reševanju problemov.

Programi so se z leti izboljševali in uvrščajo del svojih odraslih. Toda med tistimi, ki imajo hujše intelektualne vrzeli ali čudno vedenje, se je izkazalo, da je iskanje zaposlitve in zlasti zadrževanje nedosegljivo. Med odraslimi z avtizmom so največje in najhitreje naraščajoče razvojne razlike, stopnja zaposlenosti se od začetka devetdesetih let ni bistveno povečala.

Mnogi od nas na nevroraznovrstnosti in sorodnih zaposlitvenih področjih bi bili veseli dodatnega razmišljanja Petersona in Louryja – in drugih, ki običajno niso povezani z zaposlitvijo invalidov. Moža prideta do teme s prepoznavanjem pomena delovnih mest, globokim poznavanjem družbenih pobud in potrebnim kritičnim pogledom na vladne programe.

Jasno je, da sedanji sistem zaposlovanja za tiste z intelektualnimi ali vedenjskimi razlikami potrebuje več kot malo popravljanja, več kot nekaj več "orodij" Ministrstva za delo ali spletnih seminarjev o najboljših praksah/kakovostnih delovnih mestih. Potrebujejo premislek o ustvarjanju delovnih mest tako v običajnih kot v skupnih okoljih.

Povečanje zaposlenosti v običajnih okoljih še naprej trpi zaradi odsotnosti finančnega modela, ki bi spodbudil zaposlovanje in zadrževanje. Sedanje davčne spodbude in subvencije imajo manjše učinke. Katere druge spodbude bi imele večji učinek? Koliko bi stali? Od kod bi prišel denar? Kaj pa kultura delovne sile, fleksibilnost in potrpežljivost, ki je še bolj potrebna kot finančne spodbude? Kako naj bi to dosegli? Kot Peterson odkrije, večina institucij, ki hvalijo njihovo sočutje – dobrodelne ustanove, fakultete in univerze, velike neprofitne organizacije – danes pri zaposlovanju invalidov ne počne skoraj nič.

Poleg omejenega običajnega zaposlovanja je bilo v zadnjem desetletju vse manj priložnosti za tiste z najtežjimi invalidnostmi v skupnih delovnih okoljih in delavnicah. Namesto da bi opustili te institucije, bi morali razmisliti, kako jih obnoviti. Katere vrste novih delovnih nalog se lahko izvajajo v teh nastavitvah in/ali v delovnih ekipah pod Vir Amerika in podobne strukture? In če želimo v teh okoljih doseči minimalno plačo, kakšni bi bili stroški?

Ironija, ki jo bosta cenila tako Peterson kot Loury, je, da so se med splošno delovno silo v gospodarstvu po pandemiji delavci počasi vračali na delo (civilna delovna sila je še vedno manjša za več kot pol milijona delavcev pod številom pred pandemijo , tudi z rastjo prebivalstva), so stopnje opustitve blizu najvišjih vrednosti vseh časov, delovna mesta pa so samoumevna. Nasprotno pa so delavci z razvojnimi razlikami lačni službe (vsak dan imajo kam iti, se ukvarjajo z namensko dejavnostjo, imajo vlogo v družbi) – čeprav imajo največ težav pri iskanju ali zadrževanju zaposlitve.