José Andrés ima nekaj stvari, ki jih je treba znebiti, medtem ko se World Central Kitchen pripravlja na brutalno ukrajinsko zimo

Cšef José Andrés izvleče svoj iPhone, da preklaplja med dvema slikama iz Ukrajine. Eden, videoposnetek, prikazuje množico ljudi, ki dobivajo vročo juho v šotoru, v katerem dela njegova mednarodna skupina za pomoč v hrani, World Central Kitchen. Druga slika je šotor z logotipom UNICEF-a. Temno je in prazno.

V tistem šotoru Združenih narodov ni bilo ničesar razen »af—ing kode QR«, pripoveduje Andrés Forbes med intervjujem v njegovi nedavno odprti restavraciji Zaytinya v newyorškem okrožju Flatiron. World Central Kitchen, ki potuje po svetu, da bi zagotovila obroke ljudem, ki so jih uničili vojne in naravne nesreče, še nikoli ni enemu kraju namenila toliko sredstev kot Ukrajini. Organizacija ima tam več kot 4,000 kuharjev in prostovoljcev, sam Andrés pa je v Ukrajini že več kot 80 dni, odkar je Rusija pred več kot osmimi meseci začela svojo neizzvano invazijo. Zdaj, ko temperature padajo in ni dovolj ljudi in krajev, ki delijo vročo juho, je Andrés zaskrbljen, da je World Central Kitchen popolnoma sama.

»Kje so bili ljudje? Kje so bili ljudje?" Andrés pravi o šotoru ZN, njegov glas je skoraj stok. »To je odprta rana. Kam gre denar?"

To je brutalno od Andrésa, ki je med najbolj vidnimi svetovnimi humanitarci. Obljublja, da bo World Central Kitchen hranila lačne Ukrajince vsaj do pomladi, a to ni poslanstvo organizacije. V nujnih primerih naj bi razdeljevala obroke, ne pa več kot eno leto preživela na vojnem območju, ker se milijoni lačnih Ukrajincev nimajo kam drugam obrniti.

Napetost je očitno nekaj, s čimer se bori 53-letni Andrés. »Bili smo množični in hitri v našem odzivu,« pravi. »Pošteno vprašanje je: kje so bili? In zakaj vstavljanje v stroj traja tako dolgo?«

UNICEF obtožb o neukrepanju ni želel komentirati.

Prizadevanja World Central Kitchen v Ukrajini so bila financirana z 10 milijoni dolarjev iz nagrade v višini 100 milijonov dolarjev, ki jo je Andrés prejel od ustanovitelja Amazona Jeffa Bezosa. Preostanek ali tisto, kar Andrés obljublja, je "99.99 %", je bilo plačano z majhnimi donacijami fundacij in zaskrbljenih posameznikov.

Do letos je organizacija dostavila 175 milijonov obrokov v Ukrajino z več kot 8,100 distribucijskih točk, ki so dosegli več kot 1,100 tamkajšnjih mest. Leta 250 je World Central Kitchen po vsem svetu postregla 2022 milijonov obrokov.

Rusija je oborožila hrano skoraj od začetka vojne 24. februarja. V prvih urah je ladja, ki je prevažala žito za Cargill je bil zadet, junija pa je ruski izstrelek uničil vlak, ki je pripeljal zaloge za World Central Kitchen. Po navedbah ukrajinske vlade so Rusi streljali na silose in železnice, ki prevažajo žito, ruski borci pa so z zasedenih območij ukradli kar 500,000 ton žita in ga poskušali prodati na mednarodnem trgu.

Ruske ladje so blokirale tudi Črno morje, kamor vsako leto prepeljejo 30 % svetovnega izvoženega žitnega zrnja, pri čemer je v ukrajinskih silosih in skladiščih ujetih približno 20 milijonov ton. To je dvignilo že tako visoke cene in zmanjšalo ponudbo, ki je na voljo državam severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer milijoni ljudi stradajo. Mednarodna pogajanja so naredila nekaj napredka v smeri odprtja ladijskega prometa, vendar vsi sporazumi ostajajo na trhlih temeljih.

Od avgusta je skoraj vsa hrana, ki jo razdeli World Central Kitchen, pridobljena iz mreže ukrajinskih kmetov in proizvajalcev. To daje preživelim »občutek dostojanstva in upanja ter moč, da nadaljujejo v zelo težkih razmerah,« pravi Abiola Afolayan, nekdanja uradnica ZN, ki je zdaj svetovalka za mednarodno politiko pri Bread For The World.

Medtem ko se Ukrajinci pripravljajo na dolgo zimo, se nedvomno spominjajo lastne lakote, imenovane holodomor, ki je med letoma 1932 in 1933 ubila milijone ljudi. Pravijo, da so Sovjeti orkestrirali množične smrti tako, da so omejili količino ukrajinske hrane, ki je ostala v Ukrajini, medtem ko je na hkrati ga izvažajo v druge države.

Andrés je skoraj takoj spoznal, kako huda bi lahko postala vojna. Ko so februarja padle novice o ruskem napadu, je zapustil Miami in odletel v Ukrajino, ne da bi se sploh ustavil, da bi vzel zimski plašč. Ko je podaljšal bivanje, so mu poslali jakno.

»Ukrajinci so vajeni mraza, vendar so vajeni mraza in zime z elektriko,« pravi Andrés. "Vojna še vedno poteka tam, kjer lahko pomagamo, in ta zima je za nas nujna."