RW obrazec in staking v Italiji

Poleti je italijanska “Agenzia delle Entrate” (Agencija za prihodke) podivjala s kopico razlagalnih dokumentov, ki so si med julijem in avgustom sledili v nekaj dneh drug za drugim, v zvezi z uporabo davčnih predpisov o kriptovalutah.

Natančneje, gre za tri interpello odgovore (št. 956-448/2022, št. 957-221/2022 in št. 956-771/2022), torej za ukrepe, v katerih davčni organi podajajo svoje tolmačenje na konkretna vprašanja, ki jih zastavljajo nekateri davkoplačevalci, v prisotnosti situacij, v katerih so za regulativni okvir značilni pogoji "objektivne negotovosti", kot je navedeno v 11. člen statuta davčnega zavezanca ki ureja pravico do interpelacije.

V teh dokumentih (ki se običajno imenujejo dokumenti o praksi) so obravnavana številna vprašanja, ki izstopajo, ker vzbujajo stalne pomisleke tistih, ki poslujejo s kriptovalutami: prvo je področje obsega obveznosti davčnega nadzora (tj. obveznost prijave imetja kriptovalut v famoznem obrazcu RW). Drugi je narava dohodka, ki je pridobljen kot dobiček iz poslov vložkov, in torej, kako naj bi bil oblikovan za namene dohodnine.

O teh odgovorih interpello so govorili po vsem spletu, tako strokovnjaki kot manj izkušeni, delno zato, ker so davčni organi navedli obvezno prijavo v obrazcu RW, kar je bilo razloženo kot premik v korist imetnikov kriptovalut: če se kriptovalute hranijo v denarnicah menjalne platforme po italijanski zakonodaji, pravi Agenzia delle Entrate, jih ne bi bilo treba prijaviti v obrazcu RW, ker se ne bi šteli za tuja sredstva.

Ko se burni komentarji umirijo, poskusimo priti situaciji do dna.

Obdavčitev kripto v Italiji: obrazec RW

Deloma zato, ker se zdi, da vsakič, ko se davčna agencija loti zagotavljanja razlag v zvezi s kriptovalutami, namesto da bi ponudila prispevek jasnosti in gotovosti, na koncu širi še več dvomov in zmede, kar povzroči razburjenje med davkoplačevalci, pa naj bodo operaterji ali preprosti uporabniki.

Tudi v tem primeru so odgovori italijanske davčne agencije za seboj pustili sled dvomov, zadreg in negotovosti.

Zdaj, preden posamično preučimo vprašanja in argumente, ki jih je navedla italijanska davčna agencija, je treba dobro razjasniti vrednost in obseg te vrste dokumentov.

Tovrstni akti, ki jih običajno imenujemo dokumenti prakse, nimajo vrednosti normativnega vira: niso zakon, niti predpis. Prav tako nimajo močne pogojne vrednosti precedensa sodne prakse. Zavezanca v ničemer ne zavezujejo. Pravzaprav tudi ne zavezujejo posameznih uradov agencije. Tako se lahko vsak izmed njih, ko se znajde pred revizijo ali inšpekcijskim nadzorom, v katerem se pojavi podobno vprašanje, kot je obravnavano v enem od teh dokumentov prakse, mirno odloči povsem drugače, kot je rešitev, ki jo ponuja predhodni odgovor na interpelacijo.

Ti dokumenti imajo torej zgolj usmerjevalno vrednost. 

Ni namreč nenavadno, da se rešitve, ki jih podajajo tovrstni akti, pozneje pri reviziji ne upoštevajo s strani uradov ali pa jih ovrže sodna praksa stvarnih davčnih sodišč ali celo vrhovnega sodišča.

Edini prepričljiv učinek, ki ga lahko imajo, je v korist davkoplačevalca in je povezan z načelom zanašanja davkoplačevalca iz 10. člen statuta davčnega zavezanca (zakon 212/2000).

Odstavek 2 namreč določa, da:

»Od davčnega zavezanca se ne sme naložiti kazni ali zahtevati zamudnih obresti, če je ravnal v skladu z navedbami iz aktov davčne uprave, tudi če jih je uprava naknadno spremenila.« 

V bistvu, če davčni zavezanec izvaja določeno ravnanje v skladu z navedbami enega od teh dokumentov o praksi, tudi če si davčni organi pridobijo drugačno razlago od tiste, ki je bila prej izražena, ki se ji je davčni zavezanec (jasno zanašajoč se nanjo) držal, potem ne davkoplačevalcu se lahko naložijo kazni ali zaračunajo obresti.

Vsi dolgovani davki pa ostanejo zapadli.

Interpretacija davčnega organa med resnicami, dvomi in zagatami

Zato na primer predpostavimo, da dokument o praksi navaja, da določenega davka pod določenimi pogoji ni treba plačati, davkoplačevalec pa ga ne plača, ker verjame v pravilnost te navedbe. Če si agencija pozneje premisli in ugotovi, da je bila ta razlaga napačna in da je davek pod temi pogoji dejansko treba plačati, se lahko od davčnega zavezanca zahteva plačilo tega davka (ob predpostavki, da medtem ni zastaral) , vendar se ne sme zaračunati nobena kazen in ne zapadejo obresti.

Vendar pa je kljub skromni vrednosti tovrstnih dokumentov povsem naravno, da njihova izdaja povzroči določeno mero hrupa, saj v kripto vladata svetovna zmeda in regulativni vakuum, zato je pozornost kakršni koli indikaciji krčevita.

Tako je bilo v prvem od treh dokumentov eno od vprašanj, ali je treba dati takšno izjavo ali ne, če denarnico upravlja trgovalna platforma v skladu z italijansko zakonodajo.

V tem primeru gre pravzaprav za svojevrsten zasuk, glede težnje Agencije po (tudi nerazumnem in največkrat neupravičenem) širjenju obsega davčnih obveznosti zavezanca.

V primeru izpolnjevanja RW obrazec, se bo večina spomnila, da je Agencija v svojem odgovoru na interpelacijo 788/2021 pred kratkim zapisala, da ni pomembno, kje so zasebni ključi, in da tudi če so v Italiji, pri osebi, ki je tu davčni rezident , bi obveznost dajanja izjave obstajala v vsakem primeru.

Kako je prišlo do tega sklepa, ni bilo pojasnjeno.

Zdelo se je, da nov pristop potrjuje nič manj vprašljiva sodna praksa: sodba 1077/2020 regionalnega upravnega sodišča Lazio, ki je potrdil, da bi virtualne valute veljale za sredstva, ki jih je treba prijaviti v obrazcu RW. 

Resnici na ljubo je večina spregledala, da v sodbi sploh ni navedeno, da jih je treba v vsakem primeru razglasiti. To pomeni, da se lahko razlaga tudi tako, da je treba taka sredstva prijaviti le, če in ko se nahajajo v tujini. Pravzaprav ta sodba ne obravnava izrecno vprašanja, kdaj je treba virtualne valute šteti za hranilne v tujini ali Italiji, ampak le jih opredeljuje kot sredstva, za katera veljajo obveznosti spremljanja.

No, v svojem odgovoru na interpello 956-448/2022 (preštevilčen za objavo kot 433/2022) je italijanska davčna agencija potrdila, da davkoplačevalci niso obremenjeni z obveznostmi spremljanja, ki vključujejo potrebo po prijavi v obrazcu RW, ko on ali ona se zanaša na platforme, registrirane v Italiji, z davčnim rezidentstvom v Italiji.

Po eni strani ta smernica temelji na predpostavki, da je zasebni ključ v celoti v lasti osebe, ki prebiva v Italiji; po drugi strani pa temelji na predpostavki, da ima davčni zavezanec v zvezi s platformo preprosto pravico do kredita, vendar ne bi bil imetnik kvalificiranega tujega premoženja ali finančnega premoženja.

Utemeljitev si zasluži nadaljnje raziskovanje.

Kako ravnati s kriptovalutami, ki se hranijo na platformi po italijanski zakonodaji

Drugi del utemeljitve, tj. zamisel, da bi bil davčni zavezanec, ki se zanaša na platformo po italijanski zakonodaji, imetnik zgolj prisilne pravice (ki izhaja iz posebnega pogodbenega razmerja) in ne imetnik lastninskega ali finančnega premoženja , se vsekakor zdi smiselno in podprto.

Jasno je, da ko platforma dejansko hrani kriptovaluto, ker je povezana z denarnicami, do katerih ima platforma sama dostopne ključe, ima na tej kriptovaluti končni uporabnik samo pravico do izvajanja naročil (dodeljevanje, konverzija, prenos, itd.), ki pa jih ne izvaja neposredno, temveč povzroča obveznosti s strani platforme do uporabnika na podlagi pogodbe med obema stranema.

S tem pa se odpira tudi vprašanje odnosov do tujih platform: če drži, da pogodbeno razmerje, ki se vzpostavi s platformo, pomeni, da davčni zavezanec ni imetnik premoženjskega ali finančnega premoženja, temveč le imetnik civilnih obveznosti? , to mora veljati, nič več in nič manj, tako za odnose z italijanskimi platformami kot s tujimi platformami.

Kaj storiti, če so sredstva na tujih platformah

Če gre za tuje platforme, se mora za razumevanje, ali obstaja obveznost prijave v RW obrazcu, fokus nujno premakniti s kriptovalut na pogodbeno razmerje.

Posledično bo treba razumeti, ali lahko to specifično pogodbeno razmerje, odvisno od tega, kako je strukturirano, spada na področje uporabe čl. 4 co. 1 Odlok zakon št. 167/1990 (kasneje pretvorjen v zakon št. 227/1990) in bi zato moral spadati med "naložbe v tujini ali tuja sredstva finančne narave, ki lahko ustvarijo obdavčljivi dohodek v Italiji."

To specifično vprašanje do sedaj še nikoli ni bilo analitično obravnavano.

Zlahka je misliti, da bodo italijanski davčni organi sprejeli razlago, ki želi vključiti pogodbena razmerja s tujimi platformami v obseg obveznosti spremljanja, vendar se odpre zelo široko polje razprave, v katerem so možne zelo podprte razlage, ki segajo v diametralno nasprotno smer.

Preidimo zdaj k prvemu delu argumenta: namreč tistemu, po katerem obveznosti spremljanja tudi ne bi bile sprožene zaradi dejstva, da ima zasebne ključe denarnic platforma, ki je za davčne namene registrirana v Italiji, torej ne v tujini.

Ta koncept spremeni vse, saj daje pomembnost vprašanju, ali se zasebni ključi hranijo v Italiji ali v tujini za namene opredelitve lokacije sredstva, ki ga sestavljajo virtualne valute, in posledično obstoj ali neobstoj obveznost poročanja.

Prvič, predpostavka, ki jo je nedavno potrdila Agencija za prihodke, je v neposrednem nasprotju s prejšnjo usmeritvijo, izraženo v odgovoru interpello […]: tukaj je dejansko navedeno, da je treba kriptovalute prijaviti za obdobje. Ne glede na lokacijo hrambe zasebnih ključev, bodisi v Italiji ali tujini.

Drugič, če načelo velja za platforme z davčnim sedežem v Italiji, zakaj ne bi veljalo za vse pravne osebe, razen platform, ki imajo davčno prebivališče ali prebivališče v Italiji, vključno s posamezniki, ki jih imajo?

Dvomi se prekrivajo z dvomi, katerih izvor pove, kako nujno je razčiščevanje na zakonodajni ravni.

Po pričakovanjih vprašanje obveznosti nadzora ni edino, ki ga obravnava ta naval odzivov na interpelacije.

Preostala vprašanja bomo obravnavali ob naslednji objavi te rubrike.