'Svet vmes' in 'Bosna lista' Avtor Kenan Trebinčević

Kenan Trebinčević je bil vesel enajstletnik, ki je oboževal borilne veščine. Nato je leta 1992 njegov trener karateja dečku in njegovi družini grozil z AK-47 in kričal: "Imate eno uro časa, ali pa vas ubijejo!" Njihov edini zločin? Bili so muslimani, ki so živeli v nekdanji Jugoslaviji. Trebinčevićeva očeta in brata so poslali v taborišča. Dečkovi najljubši učitelj, krščanski Srb, mu je uperil puško v glavo. Ljudje, ki so jih poznali in imeli radi, so bili ubiti med genocidom.

Trebinčevićevi družini je uspelo pobegniti in se na koncu kot begunci naselili v ZDA. V močnih spominih deli grozljivo zgodbo o preživetju kampanje etničnega čiščenja proti muslimanom med balkansko vojno. Bosanska lista (Pingvin 2014). Njegova najnovejša knjiga, Svet vmes (Houghton Mifflin Harcourt 2021), opisuje družinsko izgnanstvo v ZDA, ko je bil star 12 let.

Trebinčević v tem intervjuju govori o svoji pisateljski poti, deli nasvete za današnje begunske otroke in razlaga, kako je v soočenju s svojo preteklostjo odkril svojo prihodnost.

Kakšen je vaš odziv na vojno v Ukrajini, ki jo ZN imenujejo najhitreje rastoča begunska kriza po drugi svetovni vojni?

Čutim tako veliko jezo, še posebej, ker so Srbi, ki so zagrešili genocid nad nami, na strani Rusov. Obuja grozne spomine na mojo razselitev. Odleglo mi je, da je toliko narodov proti ruski invaziji na suvereno državo. Želim pa si, da bi se nam dovolili braniti in imeli celo en odstotek pomoči, ki so jo prejeli Ukrajinci. Bojim se, da svet bolj varuje kristjane kot muslimane.

Vmes spuščanja Bosanska lista in Svet vmes, poročil si se z Bosanko. Kako ste se spoznali?

po O Bosna Seznam Mirela je knjigo prebrala v Sarajevu – od koder je – in mi poslala sporočilo na Facebooku, v katerem se mi je zahvalila, ker sem povedala zgodbo naših ljudi. Iz njenega profila sem videl, da je čudovita, približno mojih let in moje vere in na srečo ni omembe moža. Imeti razmerje na daljavo 4,400 milj stran se je zdelo predrago, zapleteno in noro, vendar je nisem mogel spraviti iz misli. Potem ko smo ostali v stiku, smo se končno odločili, da se srečamo v Münchnu. Dva meseca pozneje, leta 2017, sem kupil prstan in odletel v prestolnico svoje nekdanje države, da bi zaprosil. Poročila sva se leta 2019 v New Yorku, kjer živiva zdaj in pravkar dobila sina. Ko sem se soočil s svojo preteklostjo, sem našel svojo prihodnost.

Med balkansko vojno ti je učitelj držal pištolo na glavi. Tvoji najboljši prijatelji iz otroštva so te zavrnili. Vaš oče in brat sta bila internirana v koncentracijska taborišča, ker je bila vaša družina muslimanska. Kako so ti spomini vplivali na vas?

da. Čeprav so moji starši preživeli, jim je travma vsekakor skrajšala življenje. Oba sta umrla zaradi bolezni, za katere menim, da jih je sprožila vojna. Še vedno vpliva na moj pogled na svet. Tudi pri 40 letih se počutim, kot da iščem svoj izgubljeni dom, pravico in drugačen konec. Nimam nočnih mor in sem popolnoma funkcionalen. Toda, ko sem slišal za eno unčo krivice, mi lahko v milisekundi zavre kri. To je ponovni pojav PTSD.

Ste fizioterapevtka s polnim delovnim časom, katere delo je objavil The New York Times in Wall Street Journal in dve vrhunski založbi, dobite nagrade in ocene z zvezdico. Kako ste postali pisatelj?

Septembra 2011 po mojem prvem potovanju nazaj v Bosno sem srečal svojo soavtorico Susan Shapiro, novinarko in učiteljico pisanja, ki je bila moja pacientka fizikalne terapije v Greenwich Villageu. Zdolgočasena z vajami, ki sem ji jih dajal, da je popravila dva strgana ligamenta v spodnjem delu hrbtenice, je ves čas ocenjevala prispevke. Vprašal sem, ali je bila tema 'Kaj sem počel na poletnih počitnicah?' Povedala je, da je bila prva naloga, ki jo je dala svojim učencem, napisati tri strani o njihovi najbolj ponižujoči skrivnosti. Zasmejal sem se in rekel: 'Vi Američani. Zakaj za vraga bi kdo to storil?' Rekla je: 'To je zdravilno.'

Rekel sem: 'Nihče ne bi skrbel za mojo zgodbo.' Povedala je, da so njeni uredniki pravzaprav radi slišali marginalizirane glasove. Na njeni naslednji seji sem ji pokazal strani o tem, kako sem na potovanju v Bosno naletel na staro sosedo, ki je ukradla mamine stvari, in ji rekel 'Nihče ni pozabil.' O Računanje je bil objavljen v Novo York Krat Revija. Na njenih naslednjih knjižnih seminarjih sem srečal agenta, ki je knjigo na koncu prodal briljantnemu uredniku pri Penguinu. Ker pa sem delal polni delovni čas in angleščina ni bil moj prvi jezik, sem Susan rekel, da knjige ne morem narediti brez nje. Rekla je: 'Okej, ti popravi moj hrbet, jaz bom popravil tvoje strani' in sva se zatresla.

Zakaj ste se odločili, da svojo drugo knjigo napišete kot avtobiografski roman, namenjen srednješolskemu trgu otrok, starih od 8 do 12 let?

Leta 2016, med Trumpovo prepovedjo muslimanskih beguncev, sem pisal čustvene komade za Novice in Esquire o mojem prihodu v ameriško izkušnjo, kjer se je svet cerkva in sinagog Westport združil, da bi rešil mojo družino. Osnovna tema je bila, kako bi morali ravnati z vsemi begunci. Susan jo je objavila na družbenih omrežjih, kjer je njen nekdanji učenec – ki je bil zdaj urednik otroških knjig – mislil, da bo nastala odlična zgodba za otroke. Toda naš urednik Penguin ni želel, da bi motil občinstvo, ki je bralo bosanska lista v srednješolskih in visokošolskih učnih načrtih. Ker sem bil star 12 let, ko sem prišel sem, smo se odločili, da to naredimo srednješolsko leposlovje za mlajšo generacijo. Na srečo je roman vzbudil več zanimanja za bosanska lista ki jo založba Blackstone maja izda kot zvočno knjigo.

Kaj bi svetovali begunskim otrokom, kot ste bili, ko je vaša družina pobegnila iz vojne?

Rekel bi, da se je mogoče naučiti novega jezika in sklepati nova prijateljstva, hkrati pa slediti lastni dediščini in izvirnemu jeziku. Imam srečo, da sem dvojezičen z dvema državama. V mnogih primerih starši zapustijo domovino, da bi svojim otrokom omogočili boljšo prihodnost. Torej je dobro delo v šoli najboljše darilo, ki ga lahko daste svoji družini. sem posvetil Bosna Seznam moji mami Adisi in Svetovna In Med mojemu očetu Keku. Označevanje naše zgodbe je bilo način, da sem ohranil svoje starše pri življenju. Včasih so mi govorili: 'V naši novi državi bomo nihče, tako da bosta ti in tvoj brat nekoč lahko nekdo.'