Vladimir Putin je bil dovolj prenagljen, da je napadel Ukrajino. Ali bi lahko podvojil svojo stavo z zmanjšanjem izvoza ruskega zemeljskega plina ukrajinskim podpornikom v Evropi? Zaenkrat ne izgleda tako.
Ruski voditelj je pred tednom dni začel svoj zadnji pogled na Zahod in napovedal, da bodo morale "neprijazne države" začeti plačevati svoj plin v rubljih, ne v evrih ali dolarjih. Njegovi neprijazni kolegi po Evropski uniji so ga ustrezno zavrnili.
Putinovo nadaljevanje, ko je prišel njegov rok 31. marec, je bilo dvoumno. Neplačilo v rubljih bo odslej "štelo za kršitev obveznosti z vsemi posledicami," je dejal na televizijskem sestanku ministrov. Transkripti iz klica z nemškim kanclerjem Olafom Scholzom so zvenili bolj kot kompromis: plačila v trdi valuti bi se lahko nadaljevala, če bi jih usmerili skozi Gazprombank (oznaka: GZPR.Rusija), finančna veja ruskega državnega izvoznega monopola. Aprilske pošiljke plina se plačajo le v maju, kar pomeni še en mesec.
Plačilo v rubljih je radovedna rdeča črta, ki jo lahko potegne Putin.
Gazprom
(GAZP. Rusija) od začetka vojne pred petimi tedni zasluži Rusiji 340 milijonov dolarjev (306 milijonov evrov) na dan, ocenjuje energetski svetovalec ICIS. Moskva potrebuje ta denar. Dve tretjini njenih deviznih rezerv je zamrznjenih zaradi sankcij, centralna banka pa je poročala, da je od sredine februarja izčrpala 39 milijard dolarjev preostalega zneska. "Moja prva misel je: Zakaj nočejo trde valute?" pravi Aaron Hurd, višji upravitelj valutnega portfelja pri State Street Global Advisors.
Putinov domnevni cilj je ponovno vlivati likvidnost v rubelj, s katerim so sankcije postale skoraj nemogoče trgovati, kljub odbitku valute v zadnjih dneh. Iz istega razloga se evropski kupci upirajo. "Prosto padajoči rubelj je del točke sankcij," pravi Samantha Gross, direktorica pobude za energetsko varnost in podnebje pri Brookingsovem možganskem centru.
Po nedavnem obisku predsednika Josepha Bidena na celini so upadla upanje, da bi ZDA lahko omilile rusko energetsko oviro v Evropi. Biden je letos obljubil dodatnih 15 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina, kar je desetina tistega, kar EU kupi od Rusije. Od tega je bilo približno 10 BCM že poslanih, pravi Jonathan Stern, ustanovitelj programa za raziskave plina na Oxfordskem inštitutu za energetske študije.
LNG ni hitra rešitev. Trenutni ameriški projekti bi lahko prinesli razcvet izvoza od leta 2026, ocenjuje Stern. Potem bi potrebovali 15 let prodajnih pogodb, da se odplačajo. Evropa do takrat morda ne bo potrebovala plina, če bo dosegla svoje cilje glede obnovljive energije.
Potem so tu še Gazpromove pogodbe, ki jih obe strani izpolnjujeta od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Evropejci se pritožujejo, da bi Putinov predlog plačila v rubljih kršil veljavne sporazume, ki določajo valuto plačila. Toda cilj EU, da zmanjša uvoz ruskega plina za dve tretjini, bi razveljavil obveznosti "vzemi ali plačaj", ki bodo leta 1970 še vedno pokrivale 90 BCM letno, pravi Stern.
»Ruski plin, ki ga Evropa uvaža, ne more nadomestiti,« zaključuje Anne-Sophie Carbeau, globalna raziskovalka v Centru za globalno energetsko politiko univerze Columbia. "Posledice za evropsko industrijo bi bile katastrofalne."
Zgodba bi lahko bila drugačna v zgodovinskem smislu, ki ga Putin vedno bolj raje. Tako je videti v Nemčiji, največji in prej najbolj prijazni stranki Gazproma, pravi Marcel Dirsus, sodelavec na Inštitutu za varnostno politiko univerze Kiel. "Na Nemčijo je vedno večji pritisk, da preneha financirati sovražno silo," pravi. "Ničelna odvisnost od Rusije ni če, ampak kdaj."
