Turčija in Iran razkazujeta svoje domače sisteme zračne obrambe

Turčija je leto 2022 zaključila z uspešnim poskusnim izstrelitvijo svojega doma izdelanega raketnega sistema zračne obrambe dolgega dosega Siper proti cilj oddaljen 62 milj. Preizkus je potekal manj kot dva meseca po tem, ko je Iran predstavil različico svojega domačega Bavar-373 s podaljšanim dosegom, za katerega je trdil, da je uspešno uničil tarčo z razdalje 186 milj.

Ismail Demir, vodja turškega predsedstva obrambne industrije (SSB), je v tvitu 30. decembra pohvalil test Siper in ga označil za "novoletno darilo našemu narodu, ko vstopamo v turško stoletje naše obrambne industrije."

Siper ima največji doseg v seriji raket za zračno obrambo, ki jih je Turčija razvila v zadnjih letih. Drugi sistemi, ki jih je Ankara zgradila za to nastajajoča večplastna nacionalna zračna obramba vključujejo Hisar-A in Hisar-O kratkega in srednjega dosega ter Hisar-U dolgega dosega. Sistema Sungur in Korkut, zasnovana za napad na cilje pod pet milj, zagotavljata tudi obrambo kratkega dosega na nizki nadmorski višini, primerno za zaščito vojakov na bojišču.

Bavar-373, ki je začel delovati avgusta 2019, ima podobno vlogo v iranski nacionalni zračni obrambi. Novembra 2022 so iranski državni mediji poročali da je bila razvita in testirana nadgrajena različica. V testu je sistemski radar domnevno zaznal tarčo z razdalje 280 milj, jo sledil z razdalje 250 milj in jo uničil na razdalji 186 milj z uporabo nove rakete Sayyad-4B. En visoki iranski poveljnik je celo trdil, sistem se lahko zoperstavi letalom pete generacije - čeprav tega seveda še ni bilo videti.

Medtem ko je Turčija demonstrirala sposobnost Siperja, da zadene cilje, oddaljene več kot 60 milj, je Iran demonstriral svojo večplastno zračno obrambo v vojaški vaji Zolfaqar 1401, ki jo je začel 29. decembra.

Po poročanju iranskih medijeviranski sistem Mersad je med vajo izsledil in sestrelil dron, ki je deloval na višini 25,000 čevljev 93 milj zunaj iranskega zračnega prostora. Mersad temelji na ameriškem sistemu MIM-23 Hawk, ki ga je Iran pridobil pred revolucijo leta 1979. (Mimogrede, Združene države in Španija Ukrajini dobavljajo rakete Hawk, da Kijevu pomagajo sestreliti brezpilotna letala, ki jih je izdelala Iran, in jih Rusija uporablja proti njej.)

Iran je uporabil tudi svojo zračno obrambo Majid kratkega dosega in nizke nadmorske višine – ki je v približno isti kategoriji kot turška Korkut in Sungur – in dolgega dosega Khordad 15 in Talaš sistemov v tej vaji.

Poleg tega, da sta Iran in Turčija pogosto poudarjala svoj uspešen razvoj domače večplastne zračne obrambe, sta Iran in Turčija ob različnih priložnostih tudi trdila, da bi se njuna sistema Siper in Bavar-373 lahko kosala celo z ruskim S-400.

Turški tisk Siper vedno opisuje kot “tekmec” do S-400. Podobno, ko je Iran leta 373 predstavil Bavar-2019, je trdil, sistem je bil močnejši od S-300 in v ligi s S-400. Iran uporablja napredno različico S-300, ki jo je prejel leta 2016. Turčija je S-400 kupila leta 2019.

Ankara in Teheran končno nameravata izvoziti različice svojih domačih sistemov.

Iran naj bi Rusiji dobavil enega od svojih Bavar-373 na začetku vojne v Ukrajini. Različna poročila so pokazala, da je Iran vsaj poskušal Siriji dobaviti nekaj svoje napredne zračne obrambe, čeprav bo Izrael najverjetneje preventivno preprečil kakršen koli poskus namestitve iranske zračne obrambe na sirskih tleh. Iran je pod strogimi sankcijami, njegova vojaška podpora ruski invaziji na Ukrajino in nasilno domače zatiranje protestnikov pa sta ga naredila še bolj nepriljubljen in izoliran. Posledično bodo vse izvozne stranke, ki jih bo Iran pridobil za svojo domačo zračno obrambo, verjetno ostale države izgnanke.

Po drugi strani pa bi lahko Turčija v prihodnjih letih osvojila širši trg za svoje domače sisteme. novembra, je podpisala pogodbo z Indonezijo za dobavo balističnih raket kratkega dosega Khan (izvozna različica Bora-1 Turkey, predstavljena leta 2017) in nedoločen večplastni sistem zračne obrambe – po možnosti prilagojeni izvozni različici Hisarja in Siperja.

Ker sta Iran in Rusija bolj izolirana kot kdaj koli prej, bo Turčija v prihodnjih letih morda lahko pridobila več strank za svoje domače sisteme.