Legendarne predstave Fillmore Toma Pettyja in The Heartbreakers raziskane v novi zbirki

Razen če ste bili med srečnimi člani občinstva v Fillmoreju januarja 1997, morda niste vedeli za Toma Pettyja in skupino Heartbreakers, ki so imeli 20 nastopov brez primere na slovitem prizorišču v San Franciscu. Tudi Adria Petty, hčerka pokojne rock legende, se ni zavedala razsežnosti tega, kar je bend takrat počel, ko se je udeležila enega tistih koncertov Fillmore pred več kot 25 leti. »Bilo je pred internetom,« pojasnjuje danes. »Takrat je bil to res nekakšen lokalni fenomen. To je bil za njih res poseben dogodek v živo, na katerem sem se naučil veliko več, kot sem se zavedal, in kako pomembno je bilo to za skupino.«

Na rezidenci v Fillmoreju so Petty and the Heartbreakers – kitarist Mike Campbell, klaviaturist Benmont Tench, basist Howie Epstein, bobnar Steve Ferrone in kitarist Scott Thurston – nastopili na svojih najboljših in najbolj navdihnjenih nastopih. Zdaj so te predstave zajete v novo kompilacijo, Live at the Fillmore (1997), ki bo izšla ta petek. Sestavila sta ga Campbell in producent Ryan Ulyate skupaj z izvršnimi producenti Tench, Pettyjevima hčerama Adrio in Annakim ter njegovo vdovo Dano (kratki film je bil izdan v povezavi z novim kompletom).

Zamisel o objavi glasbe iz oddaj je bila predhodno obravnavana in ni bila nujno vezana na letošnjo 25. obletnico. "Moj oče je večkrat omenil, kako si res želi, da bi to objavili v škatli," pravi Adria, ki je filmska ustvarjalka. »Ampak to je bil eden tistih stranskih projektov. Nismo si rekli: 'O, moj bog, ta naslednji projekt mora biti to.' Mislim, da tako Dana kot Annakim lahko delita to razmišljanje: ko delamo projekt, čutimo, da bo to nekaj, kar bodo oboževalci resnično vzljubili, da ima kuratorski pomen in da je nekaj globine in prave kakovosti v tem, kar je v arhivih okoli njega.

»V tem primeru je Mike [Campbell] zelo močno zagovarjal odprtje tega trezorja in ogled tega obdobja dela. In res zato smo to storili. Naredili smo najgloblji, najgloblji potop v to – kaj je bilo pomembno, kaj se je tukaj zgodilo, kaj je glasbeno pomembno – in vse to postavili na eno mesto.

Kot se spominja Adria, sestavljanje V živo na Fillmore je trajalo približno eno leto, »da je Ryan z Mikeom šel skozi arhiv in poslušal glasbo ter nekako dobil blagoslov, da je bil to najboljši material, ki sta ga prebrskala. Takrat me je Mike nekako pogledal z Ryanom in rekel: 'Poglejte, fantje to zaporedjajo. To je ogromno. (smeji) Fantje ugotovite, kako to spraviti v škatlo.'

»Začeli smo s tem, kar jaz imenujem izdaja za potrošnike, kot je najbolj kul 2CD/3LP [set],« nadaljuje. »Torej smo najprej delali na tem – 'Kaj je to res prebavljivo posedanje s Tomom in skupino ter uživanje?' Nato smo pogledali celotno telo, kar je bilo najvišje kakovosti in najboljša predstavitev serije, ter sestavili večji komplet [4 CD/6LP]. To je kot: 'Izgubimo se v glasbi. Samo družimo se in se izgubimo v najbolj neverjetni, neskončni gneči skupine, ki igra, kar jim je všeč.'«

Kot je novinar Joel Selvin povedal v uvodnih opombah za novo zbirko, je rezidenca Fillmore Pettyju in Heartbreakers dala prostor za razširitev svojega repertoarja in niso bili vezani na toge sezname – od tod spontana narava nastopov (na primer predelave »Mary Jane's Last Dance« in »It's Good to Be King« sta trajala vsaka več kot 10 minut). Poleg znanih in priljubljenih solo skladb Heartbreakers in Petty, kot so »Runnin' Down a Dream«, »Walls« in »Even the Losers«, je skupina na nastopih izvajala tudi izdatno količino priredb – med njimi JJ Caleja »Call Me the Breeze«, »You Really Got Me« ​​skupine Kinks, »Friend of the Devil« skupine Grateful Dead, »Ain't No Sunshine« Billa Withersa in »Eight Miles High« skupine Byrds. Gosta, ki sta se s Heartbreakers pojavila na odru, sta bila Roger McGuinn iz skupine Byrds in legenda bluesa John Lee Hooker.

"Drug z drugim sta imela tako telepatijo," pravi Adria o kemiji na odru med Pettyjem in njegovimi kolegi iz skupine. »Imeli so nekakšen način glasbenega komuniciranja na naslednji ravni. Pri Fillmoreu pravijo: 'Lahko igramo, kar hočemo, in tukaj nas nihče ne obsoja.' Meni je ena izmed mojih najljubših stvari pri tem projektu ta, da so bili samo oni svobodni in preprosti pri tem ter resnično uživali v svojem daru in daru, da imajo drug drugega in igrajo skupaj.«

Od nastopov do kramljanja med pesmimi, glasba na setu daje poslušalcu občutek, da je prav v Fillmoreju in opazuje, kako se skupina zabava. »Igram svojo vlogo kot kontrolor zračnega prometa in učitelj,« pojasnjuje Adria o kuriranju zbirke, »ko rečem: 'Poglej, bi mu to res ustrezalo? Se res počutimo, kot da je na najboljši ravni, da lahko dobi to, kar počnemo? In bo to najbolj všeč navijačem?« Mesec dni smo razmišljali, 'Ali naj Tom govori med pesmimi ali naj bo to le neverjeten seznam predvajanja glasbe v živo?' In ko se poglobimo v to, je kot, 'Ne, vsi bi morali vedeti, kakšen je občutek, ko je šel v Fillmore in ga slišal govoriti ter preživeti večer z njim.' To je tisto, kar je res kul pri tem: preživljanje časa in občutek, da lahko slediš čustvom in zgradbi teh oddaj.”

Najbolj pretresljivi trenutki, kot jih je bilo slišati na V živo na Fillmore vključujejo Pettyjeve skrajšane izvedbe njegovih klasičnih pesmi “American Girl” in “I Won't Back Down”, pri katerih je občinstvo slednjo prepevalo skupaj z njim. Adria pravi: »Obožujem Kinkse. Obožujem Rolling Stonese. Rad poslušam te Dylanove priredbe [kot je] »You Ain't Going Nowhere«, ki jo je moj oče predvajal skoraj ob vsakem preverjanju zvoka. Vedno je bilo pravo skrivno veselje biti v tisti prazni areni z njimi, ki so igrali "You Ain't Going Nowhere." Mislim, da sta različici "American Girl" in "I Won't Back Down" na tem precej višji ravni. Transcendentni so, ker je popolna enotnost z množico in čutiš to energijo. Lahko čutite, kako srečen je z množico. Je nežna, surova in skoraj izpovedna različica vsake od teh pesmi, zaradi katere imajo drugačen pomen.”

Čez čas je Petty izrazil naklonjenost predstavam; Adria se spominja, da je bil njen oče zaljubljen v San Francisco in da je čutil energijo obiskovalcev, med katerimi so se nekateri večer za večerom vračali v Fillmore med rezidenco. »Od tega je dobil udarec. Oboževalci bi morali vstopnice kupiti na tamkajšnji stojnici pri Fillmoreju in jim ne bi mogli vzeti skalpa. In potem, ko so vstopili, so jim ponudili jabolka kot na predstavah v 60. letih v Fillmoreju. Tam je bila ta galerija spominkov in ta velik kos mesarskega papirja, kjer so oboževalci pisali zahteve, ki so jih nato pred predstavo strgali in vrnili očetu. In če je pred tremi dnevi igral pesem in so jo ljudje želeli slišati znova ali pa je obstajala pesem, ki je ni igral, so stvari pisali na ta papir. Na ta papir so pisali tudi smešne stvari: 'Tom, jaz sem kirurg. Rad bi te operiral'— nore stvari, smešne stvari, ki so končale v glasilu, ki so ga takrat izdali.«

Od Pettyjeve smrti pred petimi leti je njegova zapuščina objavila arhivske objave, ki so vključevale leta 2018 Ameriški zaklad, 2019 je Najboljše od vsega, in lanski Iskanje divjih cvetov. Nazadnje, pesem "Something Good Coming," iz leta 2010 Mojo album, je bil uporabljen v oglasu v sodelovanju z Everytown for Gun Safety pred nedavnimi volitvami novembra 2022. Pri Adrii pravijo, da bo glasbe s trezorjev v prihodnje še več.

"Obstajajo cele plošče, ki so bile posnete v 80. letih in niso bile izdane," pravi. »Mislim, količine živega materiala. Na srečo je imel naš oče tako visoke standarde glede tega, kar je želel izdati. Za nas je to v resnici postopek izločanja, ko rečemo: 'Ali je material tam?' Ali vsi, na katerih moramo delati, res čutijo, da je to tisto, na čemer želimo delati eno leto?« Nič posebnega nimamo na dnevnem redu. Skozi pandemijo smo bili precej aktivni. Bili smo zelo zaposleni s Divje cvetovi in zaokroževanje stvari iz 90-ih – res bogatega obdobja s skupino – in ugotavljanje, kako zagotoviti, da to naredimo na ravni kakovosti, na katero bi bil on ponosen in na katero je skupina ponosna.”

Po lastnem priznanju si Adria nikoli ni predstavljala v vlogi skrbnice za očetovo glasbo. »Z očetom sem imela tako dober odnos in bil je zelo strog do mene,« pravi o ohranjanju njegove zapuščine. »Vsekakor sem bil jaz tisti, ki je dobil vse poslovne informacije iz zakulisja in delovno etiko. Zame je to dejanje predanosti. To je dejanje ljubezni do nečesa, v kar verjamem – za kar verjamem, da je resnično čisto in čudovito in kar mislim, da bi ga morali deliti. Ampak to je boleče. Včasih slišim pesem in kar planem v jok. Po mesecih, ko sem slišal njegov glas in videl njegov obraz. Popeljali me bodo nazaj na kraj v času, kjer je bila ta pesem napisana ali kjer sem jo slišal prvič.

»Toda po petih letih bi rekel, da sem na točki, ko čutim tako veliko hvaležnost do njega. Čutim toliko ljubezni, hvaležnosti in topline. Počutim se tako počaščenega, da sem del nečesa, kar mislim, da je resnično dobro in bo vedno res resnično dobro. In čutim odgovornost, da še naprej delam to varno in čudovito mesto za vsakogar, ki ga želi obiskati.

»Delamo v službi te glasbe. In ni glamurozno. To ni velika zabava za rokenrol. Gre za resnično ohranjanje velikih umetniških del in pomembnega razmišljanja. Ne glede na to, kako ljudski je bil moj oče, je bilo njegovo razmišljanje zelo prosvetljeno in zelo globoko, vključujoče in veliko takega, kar je Amerika lahko, ko vključuje vse. Tukaj v Ameriki je imel pečat, ki je res pozitiven. To je tisto, kar mislim o tem.”

Tom Petty and the Heartbreakers Live at the Fillmore (1997) bo izšel v petek.