Ekonomika evropske jedrske energije se ne sešteva

Rainer Baake, generalni direktor podjetja Fundacija za podnebno nevtralnost v Nemčiji, odkrito povedano. "Zakaj bi kdo investiral v jedrsko energijo?" se sprašuje.

Jedrska energija seveda prinaša jasne koristi za podnebje in energetsko varnost. Toda Baake pravi, da je zgovorno, da države brez liberaliziranih trgov v glavnem vlagajo v nove jedrske elektrarne (Kitajska doma in Rusija mednarodno, vključno s Slovaško in Belorusijo). Po mnenju Baakeja, ki je kot politik pomagal pri oblikovanju načrta za prehod Nemčije iz jedrske energije, zaradi ogromnih začetnih stroškov in tveganj je jedrska energija finančno nelogična.

V evropskih demokracijah morajo biti vlade močno vključene v podpiranje jedrske industrije. In čeprav so obsežne subvencije pripomogle tudi k širitvi obnovljive energije, so obnovljivi viri zdaj zgodovinsko poceni. (Bili bi še cenejši brez staromodnih sistemov veleprodajnih cen, ki temeljijo na plinu, kot v Veliki Britaniji.)

Eden od krajev, kjer so se cene sončne in vetrne energije močno znižale, je Nemčija, ki se je lotila dvojnega opuščanja jedrske energije in energije iz premoga. Po dolgotrajnih pravnih in političnih pogajanjih naj bi se jedrska opustitev zaključila leta 2022. Toda kriza cen energije po ruski invaziji na Ukrajino je privedla do odločitve, da dve elektrarni obratujeta vsaj do aprila 2023.

Eden od teh obratov, Neckarwestheim 2, je v deželi Baden-Württemberg. Andre Baumann je državni sekretar na Ministrstvu za okolje, varstvo podnebja in energetski sektor v Baden-Württembergu. Kot poudarja, "nam sonce ne bo poslalo računa za energijo." Delno zaradi poceni sončne energije naj bi država do leta 2035 proizvedla več energije, kot je porabi. To bo vključevalo hitro povečanje ponudbe: "Trenutno ne moremo dovolj hitro dobaviti sončnih kolektorjev in pretvornikov."

V Franciji trenutno polovica jedrskih elektrarn ne deluje. In po besedah ​​Yvesa Marignaca, ki vodi enoto za jedrsko in fosilno energijo pri Združenje négaWatt v Franciji je francoska jedrska industrija s finančnega vidika koš.

Prvič, kot pri olimpijskih igrah, so stroški za razgradnjo vedno prekoračeni. Obstaja "pomanjkanje rezervacij za kritje dolgoročnih stroškov," pravi Marignac, in francoski jedrski operaterji dosledno podcenjujejo stroške. Marignac pravi, da po svetovnih izkušnjah trenutno razgradnja vsakega reaktorja stane približno milijardo evrov (cca. 1 milijonov dolarjev).

Del težave je v tem, da lahko francoski operaterji upoštevajo le meglene namene ponovne uporabe jedrskih materialov, ki so nato izključeni iz njihovih odgovornosti za odstranjevanje odpadkov. Po Marignacu je ločena zaloga plutonija zdaj 80 ton, jedrska podjetja pa trdijo, da bodo v naslednjih desetletjih utrdila načrte za ta material. In plutonij iz proizvodnje energije ne bi bil praktičen za vojaško uporabo, pravi Marignac.

Dolgoročno odlaganje odpadkov je še bolj nejasna zadeva. V Švici vlada in jedrski operaterji prispevajo k skladom za razgradnjo in odlaganje odpadkov. Trenutno financiranje v višini 23.1 milijarde CHF (približno enak znesek v USD) vključuje dve globoki geološki odlagališči, čeprav sploh ne bi začeli delovati do leta 2050. Sredstev ne bi bilo treba vplačati do leta 2100 na najzgodnejši. Tudi v teh časovnih okvirih, ki jih je skoraj nemogoče načrtovati, je teh 23.1 milijarde CHF skoraj zagotovo velika podcenjenost.

Kar se tiče ustvarjanja reaktorja, mnogi gradbeni projekti dejansko nikoli ne pridejo do faze delovanja. "Prav tako ni možnosti, da bi novi reaktorji postali donosni v trenutnih tržnih razmerah," trdi Marignac.

Švicarsko energetsko podjetje Axpo namreč ne bi bilo zainteresirano za gradnjo novih, če bi se tamkajšnja zakonodaja spremenila in bi to dovoljevala, medtem ko izčrpani nemški jedrski operaterji niti ne želijo podaljšanja trenutnih licenc. Francija je medtem zeleno osvetlila najmanj šest novih objektov.

Ker bodo vpletene ogromne javne in zasebne naložbe "močno obremenile francoski proračun", Marignac trdi, da je treba francosko komunalno podjetje EDF popolnoma nacionalizirati.

Kaj pa manjši, manj okorni viri jedrske energije: majhni modularni reaktorji (SMR), ki jih podpirajo Bill Gates? Baake je glede SMR spet značilno neposreden. "Samo ena težava je: ne obstajajo."

Očitno vprašanje je torej, kaj naj nadomesti jedrsko energijo, zlasti v državah, ki so odvisne od jedrske energije, kot sta Francija in Bolgarija. Običajni odgovor je obnovljiva energija, čeprav ni jasno, kako hitro bi lahko povečali njihovo uporabo glede na težave z oskrbo (da ne omenjamo zlorab človekovih pravic, povezanih na primer s solarnimi komponentami, pridobljenimi iz Xinjianga na Kitajskem).

Sredi boleče visoke cene energijeEvropa se pripravlja na zimo, ki bo še dražja. Sčasoma bodo stroški energetske infrastrukture v neki obliki preneseni na davkoplačevalce za več generacij.

Za mnoge jedrske opazovalce, ki gledajo samo na bilance stanja, bi morala biti jedrska energija potisnjena v preteklost.

O tem članku so poročali med raziskovalnim potovanjem z Čista energetska žica.