Razlika med izkušnjami in strokovnim znanjem

Pred kratkim sem naletel na spletno stran podjetja za upravljanje naložb, kjer je pisalo: "Naši principali imajo več kot 250 let skupnih izkušenj." Dobra ideja – to je veliko izkušenj, ampak ali to pomeni, da so strokovnjaki?

Ali je investicijski menedžer s 40-letnimi izkušnjami avtomatsko večji strokovnjak kot tisti z 10-letnimi? Ali naj pri ocenjevanju dveh podjetij za upravljanje naložb izberem tisto, ki ima 1,000 let skupnih izkušenj, namesto tiste, ki ima le 250 let?

Na prvi pogled se zdi, da bi morali ceniti tiste z več izkušnjami kot tiste z manj. Verjetno ne želite, da vas operira kirurg, ki poseg izvajate prvič. Prav? Izkušnje so pomembne. Toda za strokovnjaka je potrebno več kot le izkušnje.

Izkušnje same po sebi ne vodijo k strokovnosti

V svoji knjigi Izločeni, je Malcolm Gladwell populariziral tako imenovano "pravilo 10,000 ur", ki temelji na raziskavi, ki jo je zbral profesor Anders Erickson z univerze Florida State. Pravilo 10,000 ur določa, da mojstrstvo izhaja iz 10,000 ur vadbe. Upoštevajte pa, da brezglava praksa ni pot do znanja. Namesto tega je za mojstrstvo potrebna »premišljena praksa«.

Erickson, piše v Harvard Business Review, je opozoril, da »življenje v jami ne pomeni, da postaneš geolog. Ni vsaka praksa popolna. Za razvoj strokovnega znanja potrebujete posebno vrsto prakse – premišljeno prakso. Ko večina ljudi vadi, se osredotočajo na stvari, ki jih že znajo narediti. Namerna praksa je drugačna. Vključuje znatna, specifična in vztrajna prizadevanja, da bi naredili nekaj, česar ne morete narediti dobro – ali pa sploh.«

Zato ponavljanje iste stvari brez povratne informacije ne vodi do veličine. Namesto tega so potrebne konstruktivne in pogosto boleče povratne informacije (bodisi od trenerja bodisi iz naših okoliščin). Vključuje preizkušanje novih stvari in učenje na svojih napakah.

O tem lahko razmišljamo tako, da so izkušnje potrebne za strokovnost, vendar same po sebi ne zadostujejo. Izkušnje pridejo le s časom, strokovnost pa zahteva, da ta čas dobro izkoristimo.

Pri vlaganju je premišljena praksa izziv

Na večini področij je enostavno ugotoviti, kako je videti namerna praksa. V športu imajo športniki trenerje, ki dajejo povratne informacije o tem, kako se izboljšati. Za pisca premišljena praksa pomeni veliko pisanja, a tudi prejemanje konstruktivnih povratnih informacij od urednika. Znanstveniki izvajajo poskuse, uspeh in neuspeh teh poskusov pa povečuje njihovo znanje in strokovnost. Kuhar bo eksperimentiral z različnimi recepti in sestavinami ter uporabil povratne informacije za izboljšanje svojih jedi.

Ko gre za vlaganje, je premišljena praksa težja zaradi prevelike vloge sreče pri naložbenih rezultatih. Spretnost je pomembna, vendar ima lahko visokokvalificiran pobiralec zalog slabe rezultate zaradi smole, nekdo, ki nima veščin pobiranja zalog, pa se lahko dobro obnese zaradi sreče. Težko je reči, kaj deluje dobro in kaj ne zaradi naključnosti in naključja. Poleg tega se trgi nenehno prilagajajo in spreminjajo, zato lekcije iz enega obdobja ne veljajo vedno za naslednje. To je primerljivo s tem, kako bi bilo za kirurga, če bi se človeška anatomija spreminjala, ali za šahovskega mojstra, če bi se pravila šaha spremenila brez opozorila.

Razvijanje naložbenih mentalnih modelov

Kako vlagatelji glede na vlogo naključnosti in sreče ter spreminjajočo se naravo finančnih trgov pridobijo strokovno znanje iz svojih izkušenj?

Odgovor je v razvoju mreža naložbenih mentalnih modelov služijo kot smernice, ki vam pomagajo sprejemati najboljše možne odločitve v negotovosti.

Mentalni modeli so konceptualne strukture, ki nam pomagajo razumeti, kako svet deluje. So koščki znanja ali modrosti, ki jih shranimo v svoje glave, da nam pomagajo pri odločanju. Poslovni partner Warrena Buffetta Charlie Munger je pionir koncepta. Takole je opisal mentalne modele v govoru leta 1994 na poslovni šoli USC:

»Kaj je osnovna, svetovna modrost? No, prvo pravilo je, da v resnici ne morete vedeti ničesar, če se samo spominjate osamljenih dejstev in jih poskušate vrniti. Če dejstva ne visijo skupaj na mreži teorije, jih nimate v uporabni obliki. V glavi moraš imeti modele. . . Imeti moraš več modelov – kajti če imaš le enega ali dva, ki ju uporabljaš, je narava človeške psihologije takšna, da boš mučil resničnost, da bo ustrezala tvojim modelom, ali pa boš vsaj mislil, to počne. . . 80 ali 90 pomembnih modelov bo nosilo približno 90 odstotkov tovora, da boste postali svetovno modra oseba.«

V svojem govoru je Munger mislil na mentalne modele, ki nam pomagajo sprejemati poslovne in osebne odločitve, vendar je koncept mentalnih modelov enako uporaben za naložbe.

Dobro znan primer naložbenega miselnega modela je preprost in neposreden nasvet Warrena Buffetta, da je za uspešno vlaganje treba biti »strah, ko so drugi pohlepni, in pohlepen, ko so drugi prestrašeni«. To je model, ki ga uporabite, ko čutite investicijski FOMO (strah pred zamudo), ko delniški trg strmo narašča in so vlagatelji evforični. Opominja vas tudi, da je najboljši čas za naložbe takrat, ko trg pade in so vsi v paniki.

Veliki vlagatelji ustvarijo mrežo mentalnih modelov. Učijo se iz svojih napak. Opazujejo, kaj dobro deluje v različnih tržnih ciklih. Učijo se od drugih investitorjev (tako uspešnih kot neuspešnih). Berejo in raziskujejo. Te izkušnje vzamejo in razvijejo mrežo mentalnih modelov, ki jih uporabijo v ustreznih situacijah. Tako je videti namerna praksa za vlagatelje.

Bottom Line

Izkušeno je povezano s strokovnim znanjem, vendar gre za različna pojma. Investicijski menedžer z 10-letno premišljeno prakso bo imel več strokovnega znanja kot tisti s 40-letnim ponavljanjem iste stvari. Na področju naložb je za uspeh bistvenega pomena uporaba izkušenj za izgradnjo mreže mentalnih modelov.