Iracionalna želja Bidnove administracije po omejitvi izvoza energije iz ZDA

Še en aktiven teden v energetskem prostoru se je zaključil z Wall Street Journal poročanje da je generalni direktor ExxonMobilXom
, Darren Woods, je moral izgubljati čas s prepiranjem z uradniki na Ministrstvu za energijo ZDA o njihovi očitni nenehni želji po omejitvi ameriškega izvoza surove nafte in drugih goriv, ​​celo utekočinjenega zemeljskega plina (LNG).

Izvršni direktor je citiral pismo, ki ga je gospod Woods poslal DOE, dejal, da je »nadaljevanje sedanjega izvoza z obale Zaliva bistvenega pomena za učinkovito ponovno uravnoteženje trgov – zlasti s preusmerjenimi ruskimi dobavami. Zmanjšanje globalne ponudbe z omejevanjem ameriškega izvoza za ustvarjanje zalog, specifičnih za posamezno regijo, bo le še povečalo pomanjkanje globalne ponudbe.«

O List citira tiskovnega predstavnika ministrstva za energijo, ki ugotavlja, da so ravni oskrbe z nafto in zemeljskim plinom trenutno na neobičajno nizkih ravneh. Pravzaprav so ravni skladiščenja zemeljskega plina blizu najnižje vrednosti v zadnjih 5 letih. "Administracija je prepričala naftno in plinsko industrijo, da mora narediti več za zagotovitev poštenih cen in ustrezne oskrbe za vse Američane, hkrati pa zadovoljiti potrebe naših zaveznikov," je dejal tiskovni predstavnik.

Ne glede na te nizke ravni skladiščenja je sama zamisel, da bi Združene države – trenutno največja svetovna proizvajalka nafte in zemeljskega plina ter ena izmed peščice največjih držav izvoznic – zmanjšale izvoz teh kritičnih goriv v tej zimi popolnoma neracionalno. Glede na obupne razmere, povezane s temi gorivi, ki trenutno obstajajo v Evropi, bi nenadno zmanjšanje dobave v ZDA dejansko pomenilo skoraj kruto dejanje.

G. Woods je iz čisto sterilne analize opazil ključni dejavnik v svojem pismu z ugotovitvijo, da »zmanjšanje izvoza ne bi napolnilo rezervoarjev na severovzhodu – regiji, kjer so ameriški uradniki rekli, da morajo naftna podjetja poslati več zalog –, ampak bi namesto tega ustvarila prenasičenosti v zalivski obali, zaradi česar bi rafinerije zmanjšale proizvodnjo.

Nobena skrivnost ni, da ameriška rafinerska industrija zaradi različnih nerešljivih dejavnikov, ki so se pojavili v zadnjih nekaj desetletjih, nima zmogljivosti za predelavo vseh milijonov sodčkov lahke, sladke surove nafte, proizvedene v bogati skrilavci v državi. Ne smemo pozabiti, da Amerika od administracije Jimmyja Carterja ni dovolila gradnje nove, velike rafinerije na novem območju; tako je večina ameriških rafinerijskih zmogljivosti zasnovana za predelavo težkih vrst surove nafte, uvožene v državo iz Kanade, Brazilije, Mehike in drugih držav izvoznic.

Soočen z grozečo krizo leta 2015, v kateri količine nove lahke sladke proizvodnje iz regij Permskega bazena, Eagle Ford Shale in Bakken Shale ne bi mogle najti doma za rafiniranje, se je predsednik Barack Obama strinjal s prilagoditvijo, ki je omogočila razcvet vrtanja nadaljevati. Podpisal je zakon, ki je razveljavil arhaično prepoved izvoza ameriške surove nafte iz sedemdesetih let kot del skupnega zakona o porabi, dejanja, ki se ga je takratni podpredsednik Joe Biden precej zavedal.

Ameriška proizvodnja skrilavca se je od takrat povečala za več kot tri milijone dodatnih sodčkov na dan, ameriški izvoz surove nafte pa se je nujno povečal skupaj z njo. Delna ali popolna prepoved izvoza iz ZDA bi zdaj povzročila, da bi morali zapreti na stotine, morda na tisoče vrtin iz skrilavca, ker ne bi bilo doma za rafiniranje njihove proizvodnje. To bi povzročilo pomanjkanje na svetovnem trgu surove nafte in tako povzročilo nov krog skokov cen surove nafte in bencina na črpalkah.

V resnici ima Bidnova administracija seveda priročno orodje za ublažitev morebitnega regionalnega pomanjkanja nafte, ki bi se lahko pojavilo čez zimo. Imenuje se Strateške zaloge nafte in gospod Biden ni pokazal prav nobene žalosti, da bi iz nje izlil milijone sodov nafte na odprti trg v ponavljajočih se prizadevanjih za nadzor cen bencina na črpalkah. Pravzaprav je obravnava resničnih izrednih razmer, kot je regionalno pomanjkanje goriva, dejanski razlog, zakaj je kongres sploh ustanovil SPR.

Tako imamo tukaj v tem prašenju z g. Woodsom in ExxonMobilom administracijo, ki išče priročnega grešnega kozla, ki bi ga okrivila za težave, ki so jih ustvarile njene lastne politike, in kot običajno pristane na naftni in plinski industriji.

Kar zadeva zemeljski plin, težave Nove Anglije z omejenimi zalogami obstajajo iz preprostega razloga, ker sta vladi zvezne države New York in Washington, DC, zavrnili gradnjo ustreznih zmogljivosti plinovoda za prenos plina, proizvedenega v bližnji regiji Marcellus Shale, za oskrbo zvezne države Nova Anglija. Očitno ni mogoče zgraditi novih cevi za reševanje grozečih težav z oskrbo to prihajajočo zimo, vendar ima uprava ponovno na voljo orodje za reševanje tega vprašanja.

Predsednik Biden bi lahko, če bi se tako odločil, preprosto začasno ukinil absurdne določbe še ene arhaične relikvije iz drugega časa, Jonesovega zakona iz obdobja državljanske vojne. Ta zakon prepoveduje ladjam pod tujo zastavo, katerih osebje je neameriška posadka, prevažanje izdelkov iz enega ameriškega pristanišča v drugo. Na žalost nobeden od teh velikih tankerjev za LNG ni ladja pod zastavo ZDA. Posledično zvezne države Nove Anglije ne morejo pripeljati utekočinjenega zemeljskega plina iz domačih pristanišč vzdolž obale ameriškega zaliva in nositi nižje domače cene plina. Namesto tega so prisiljeni plačevati visoke mednarodne tržne cene za UZP, ki ga v bostonsko pristanišče pripeljejo iz drugih držav izvoznic, včasih celo iz Rusije.

Pravzaprav je Bidnova administracija začasno preklicala pogoje Jonesovega zakona jpred tremi dnevi pomagati olajšati prizadevanja za pomoč Portoriku, ko si poskuša opomoči od posledic orkana Fiona, še ene resnične nevarnosti. Toda preklicu Jonesovega zakona vedno nasprotuje ključna podporna skupina demokratske stranke, organizirano delavstvo. Tako spet vidimo Bidnovo administracijo, ki išče priročnega bauga, ki bi ga lahko okrivila, da bi se izognila političnemu konfliktu in pristala na priročnem obrazu Big Oil.

Vse se spušča v politiko. Zato si je moral izvršni direktor ExxonMobila prejšnji teden vzeti čas za vodenje največje velike naftne družbe, da bi se prepiral z Ministrstvom za energetiko o omejitvi ameriškega izvoza nafte in zemeljskega plina. Vse to je tako neverjetno utrujajoče.