Preizkusno izstreljevanje Tayfun postavlja v ospredje turški program balističnih raket

Turško poskusno izstrelitev nove balistične rakete kratkega dosega (SRBM) nad Črnim morjem 18. oktobra 2022 je opomin, da ima Ankara velik arzenal takšnih raket. Prav tako kaže, da želi razširiti in okrepiti ta arzenal.

Po predhodnih poročilih je bil Tayfun (turško "tajfun") SRBM, ki ga je razvil turški Roketsan, poskusno izstreljen iz mobilne lansirne naprave v mestu Rize na obali Črnega morja. Projektil je prepotoval razdaljo 350 milj, preden je strmoglavil ob obali črnomorskega pristanišča Sinop. Ta razdalja je dvakrat večja od dosega trenutnih balističnih raket v turškem arzenalu ali vsaj znanih.

Roketsan je leta 1 razkril balistično raketo Bora-1 (v turščini »nevihta-170«), ki ima veliko krajši doseg 2017 milj. Po Rocketsanu ima Bora-1 470-kilogramsko bojno glavo in je natančna natančno 50 metrov. puran domnevno maja 2019 izstrelil eno od teh raket na tarčo Kurdistanske delavske stranke (PKK) v iraškem Kurdistanu.

Domet in nosilnost Bore-1 ustrezata režimu nadzora raketne tehnologije (MTCR), katerega članica je Turčija. MTCR je večstranski režim nadzora izvoza, ki si prizadeva zmanjšati širjenje izstrelkov tako, da prisili svoje podpisnike, da ne izvažajo brezpilotnih letal ali izstrelkov z nosilnostjo, ki presega 500 kg, in dosegom nad 190 milj. Raketa Tayfun je prva znana raketa, ki jo je testirala Turčija in presega ta doseg. Po drugi strani pa njegov tovor trenutno ni znan.

Veliko pred preizkusom Tayfun 18. oktobra so obstajali nekateri sumi, da namerava Turčija razviti raketo z večjim dosegom in nosilnostjo, kot priporoča MTCR. Aprila 2018 je turški obrambni minister je dejal prihajajoča Bora-2 bo imela "naprednejšo raketno tehnologijo kot Bora-1 in daljši doseg" ter več komponent lokalne proizvodnje (sistemi za vodenje Bore-1 so ameriški). Vendar je bilo vprašljivo, ali bo Bora-2 ostala znotraj priporočene meje dosega MTCR. Navsezadnje bi bil v tem primeru "daljši doseg" manj kot dodatnih 20 milj, tovor pa zgolj dodatnih 30 kg.

Glede na Turški državni tisk, je "struktura lansirne naprave Tayfun zelo podobna tisti pri Bori". Možno je, morda celo verjetno, da je Tayfun isti projekt za razvoj Bora-2, saj ga nadzoruje Rocketsan.

Seveda Turčija morda nima namena izvažati Tayfuna. Morda samo želi raketo daljšega dosega, da poveča svoje odvračanje. To ne bi bilo veliko glede na to, da je leta 2011 turška vlada izjavila, da namerava zgraditi raketo z dosegom 2,500 km (1,550 milj), čeprav ni navedla, ali bo to balistična ali križarska raketa.

"Če upoštevamo geostrateške, tehnološke, stroškovne in zunanjepolitične vidike, se zdi, da je optimalni doseg za turške balistične rakete okoli 800 kilometrov (500 milj)," je opozoril. akademski članek iz leta 2017. "Nedavni pozivi k balističnim raketam veliko daljšega dosega (npr. 2,500 km) ne ustrezajo geostrateškim in varnostnim okoliščinam Turčije."

Ni jasno, ali je bil čas testa 18. oktobra namenjen pošiljanju sporočila. Za razliko od sosednjega Irana, ki ima največji program balističnih izstrelkov v regiji in očitno izkoristi vsako priložnost za razkazovanje in paradiranje svojih izstrelkov pred javnostjo, je bila Turčija precej diskretna glede posedovanja takšnega orožja.

Začetki programa segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je Turčija s Kitajsko dosegla dogovor, ki ji je dovoljeval proizvodnjo kitajskih raket B-1990 po licenci. To je vodilo do izdelave taktične balistične rakete J-611T Yildirim z uporabo kitajske tehnologije. Ti so bili javnosti razkriti šele leta 600. Dve znani različici tega izstrelka – z dosegoma 2007 oziroma 90 milj – se lepo prilegata mejam, ki jih priporoča MTCR. Nasprotno pa Teheran ni podpisnik MTCR in šele februarja lani hvalil da ima njegova nova balistična raketa Kheibar Shekan (perzijsko za »Kheibar buster«) doseg 1,200 milj.

Septembra je Iran na iraški Kurdistan izstrelil več balističnih izstrelkov, ki so ciljali na opozicijske skupine iranskih Kurdov. Turčija se je morda zdaj odločila preizkusiti Tayfun, da bi opomnila širšo regijo, da je tudi raketna sila velikega dosega.

Preizkus 18. oktobra je sovpadel tudi z napetostmi z Grčijo, ki so obnovile strah pred vojno med članicama Nata. Turški uporabniki družbenih omrežij imajo skupni zemljevidi ki prikazuje, kako je vsa Grčija v dosegu teh turških raket. Poleg tega so turški uradniki jezni zaradi obsežne širitve in modernizacije grških oboroženih sil, ki kot je bilo prej opisano tukaj, bi lahko povzročilo, da bi Grčija napotila znatno naprednejše letalske sile kot Turčija.

Turčija je morda tudi nameravala Rusiji pokazati vse večji doseg svoje ognjene moči, s čimer je nakazala svoje nestrinjanje s tem, da bi Turčija prestopila nekatere rdeče črte v Črnem morju ali na drugih območjih, kjer imata Ankara in Moskva različne interese.

Ali pa je bil čas preizkusa zgolj naključen in je imel bolj opraviti s hitrostjo razvoja Tayfuna kot ti dogodki.