Stewart Copeland se mu je pridružil polni orkester med policijskim ustavitvijo

"Vem, kaj se sprašujete," je razmišljal Stewart Copeland na odru v bližini Chicaga v začetku tega meseca. "Zakaj ta punk rock bobnar igra z orkestrom?" je igrivo vprašal množico in predstavil drastično predelano različico policijske klasike "Roxanne" iz leta 1978.

Copeland je 19. maja predstavil svojo produkcijo "Police Deranged" v gledališču Genesee Theatre, približno eno uro izven Chicaga v severnem predmestju Waukegana v Illinoisu.

Šele tretji nastop v ZDA doslej letos, pred julijsko turnejo po Italiji in datumi tako v Omahi, Nebraski kot Denverju v Koloradu, ki še prihajajo to jesen, »Police Deranged« najde Copelanda ob podpori izjemne šestčlanske skupine in polnega orkester med vsakim koncertom.

Po času, ki je bil vreden uvrstitve v Dvorano slavnih rokenrola kot bobnar legendarnega postpunk, novovalovskega tria The Police, je Copeland začel novo kariero glasbenika za filme. Njegov prispevek k drami Francisa Forda Coppole iz leta 1983 Rumne ribe Izkazalo se je za posebej vplivno, izkušnja, ki je bobnarja prisilila, da je delal zunaj svoje cone udobja in vključil godala.

Toda turnejo »Deranged« je pravzaprav navdihnilo njegovo delo na dokumentarcu iz leta 2006 Vsi strmijo: Policija navzven. Copeland je ta film režiral in zbral posnetke, ki jih je osebno posnel na kamero Super-8. Bobnar je za točko uporabil izgubljene trenutke iz studijskih več skladb in posnetkov v živo, da je prvič reinterpretiral glasbo The Police.

Copeland bo poleg zajemanja edinstvenih skladb izdal tudi Edwina Outwater dirigiranega Police Deranged za orkester album 23. junija, zdaj na voljo za prednaročilo na CD-ju in vinilu pred fizično in pretočno izdajo.

Na odru pevke Ashley Tamar, Amy Keys in Carmel Helene mojstrsko predelajo Stingov vokal, Copeland pa skupaj z basistom Armandom Sabal-Leccom (Peter Gabriel, Paul Simon) poskrbi za ritmično poganjanje predstave.

Kot je značilno za tovrstne produkcije, je orkester, ki spremlja predstave »Police Deranged«, edinstven za vsak lokalni trg. V Waukeganu so Copelanda podprli člani Chicaške zveze glasbenikov.

Bobnar se je nasmehnil in skomignil z rameni, navidezno navdušen, ko se je bližal koncu približno dveurnega preverjanja zvoka, v katerem je prvič tekel skozi predstavo z glasbeniki iz Chicaga.

"Je že bolje!" je veselo povedal skupini, da je drugič delal na "Message in a Bottle", ko se je zvočna kontrola zaključila pred rokom, na koncu pa je poskusil še tretjič. "Vidva!" je navdušeno rekel Copeland. “45 minut prej! Najlepša hvala. Nocoj bomo pretresli hišo.”

»Demolition Man« je sprožil stvari na odru v Waukeganu, rogovi so zasijali, ko sta se pridružila flavta in klarinet.

Tamar je prevzela zgodnji glavni vokal, ko so Copeland in družba začeli s skladbo »King Of Pain«, pri čemer je Copeland zgodaj poskrbel za nežne zaplete, preden je med drugim verzom udaril močneje. Tihi trenutek pozno, ko se je skupina preselila v »Roxanne«, je prebil žgoč kitarski zvok.

"Igramo – masakriramo – pesmi enega Gordona Sumnerja," je Copelandova s ​​smehom na odru pojasnila. »Imela sva svoje razlike. Pretirano. Toda zdaj, po vseh teh letih branja teh pesmi, se zavedam, da je človek pravi pesnik,« je dejal in pohvalil Stinga. »Toda še en kos uganke je Andrew Summers. Ta naslednja pesem je glasba Andyja,« je dejal Copeland, ki je omenil kitarista skupine Police. »Domislil se ga je na večerji v Montserratu. Jazz akordi. Seveda Sting obožuje jazzovske akorde. No, šele začel sem igrati. In to je rekord!« je rekel in podcenjeval "Umor po številkah."

Kul vložek saksofona je sprožil nor nastop skupine Sinhronost globok rez, struna, ki se prebijajo pred čudovitim zgodnjim vokalom Helene. Copeland se je ustavil, ujet v trenutek, ko je z levo roko dirigiral izza kompleta bobnov, strune pa so prevladovale v kasnejših trenutkih pesmi.

Sabal-Lecco je nekaj, kar je treba videti v prostoru v živo in njegovo frenetično igranje po tipkah je osupljivo odprlo skupinski pogled na "Spirits in the Material World", trobenta pa je kmalu začela delovati.

Bobni in tolkala v kombinaciji z vokalom Keys za poganjanje »One World (Not Three)«. Copeland je z desno roko pokazal na naslednjega basista, obračun bobna in basa med »Walking on the Moon«, ki se je izkazal za zgodnji vrhunec.

"Poglejmo, kako lahko to zamotim!" je rekel Copeland v smehu, z orkestralnimi očmi na bobnarju, ko se je odpravil na sredino odra, da bi dirigiral ansamblu med redko izvedbo njegove solo skladbe iz leta 1988 "The Equalizer Busy Equalizing."

Sledil je »Every Breath You Take«, morda najboljša izraba celotnega orkestra v predstavi, strune so se pojavile že zgodaj, ko so se flavta in klarinet umaknili rogom in polna pihala, bleščeč uvod v največjo uspešnico skupine, ki je pognala Sinhronost, edini album št. 1 skupine v Ameriki, do multi-platinaste prodaje v več kot 8 milijonih izvodov.

Copeland si je pripesnil kitaro za skladbo »The Bed's Too Big Without You«, preden se je vrnil k bobnom za skladbo »Message in a Bottle« in podprl Sabal-Leccojev najzabavnejši bas v oddaji med izjemno izvedbo skladbe.

“Can't Stand Losing You” se je izkazala za vrejoč lonec, ki je na koncu prekipel, odsek trob je stal, medtem ko je bas pesem pesem pripeljal do konca v enem izmed bolj udarnih trenutkov noči.

Copeland je držal roke nad glavo in se široko smehljal, ko je Keys izvlekel končni vokal pesmi »Every Little Thing She Does is Magic«, ter poslal poljube triu pevcem, ko se je pridružil ansamblu, zbranemu za priklon na osrednjem odru.

"To je modna dvorana in to je modni orkester," je opazil Copeland na odru prej v Waukeganu. "Ampak nocoj bomo zibali."