Točkovanje razprave o inflaciji

V zadnjem letu je bila poplava komentarjev o "inflaciji". To je vključevalo mojo nedavno knjigo v soavtorstvu Steva Forbesa in Elizabeth Ames z ustreznim naslovom: inflacija. V tej knjigi smo ob poznavanju kolotečin, v katere so se ekonomisti znašli ujeti desetletja, predvideli verjeten potek razprave in orisali nekaj alternativ. Poglejmo, kako se stvari razpletajo.

Na sami naslovnici knjige smo predvidevali, da je tudi beseda »inflacija«, ki jo pred kratkim dajem v narekovaje, izraz, ki povzroča nekaj zmede. To se je izkazalo. Ljudje so videti tako zmedeni kot vedno.

Izraz izhaja iz ljudskega govora in se nagiba k temu, da postane vreča ali enolončnica vseh vrst stvari, ki bi lahko povzročile dvig indeksa cen življenjskih potrebščin. V knjigi smo svojo analizo začeli z ločevanjem vzrokov in posledic, ki so same po sebi nemonetarne narave in v bistvu pomenijo nekakšno vprašanje ponudbe/povpraševanja v stvarnem blagu in storitvah; in tiste, ki so same po sebi denarne in v bistvu pomenijo slabo upravljanje valute ter ne izhajajo iz kakršnega koli vprašanja ponudbe/povpraševanja v realnem gospodarstvu.

Študij ekonomije sam je bil nagnjen k temu, da se razcepi v tej smeri. Ekonomisti s keynesijanskim okusom se ponavadi osredotočajo na vprašanja ponudbe/povpraševanja, ki jih na makro lestvici pogosto povzamemo kot »skupna ponudba in skupno povpraševanje«. Njihovi okviri že po naravi težijo k predpostavki valute stabilne vrednosti. Sam Keynes ni bil tako naiven. Toda po Keynesovi smrti leta 1946 so njegovi različni privrženci, omejeni s sistemom zlatega standarda iz Bretton Woodsa, ki je večinoma uspel ohraniti stabilne valutne vrednosti, svoja poizvedovanja poenostavljali zgolj na nedenarne dejavnike. Tako so bili zmedeni, ko so bile njihove temeljne predpostavke – stabilna vrednost valute – razveljavljene, potem ko je Nixon leta 1971 ukinil zlati standard Bretton Woods.

Ta spregled keynesianov so popravili monetaristi, ki so zavzeli nasprotno stališče, da je vsa »inflacija« sama po sebi denarna. To je bil potreben popravek, vendar so monetaristi takrat prezrli vse nemonetarne dejavnike ponudbe/povpraševanja, ki dejansko vplivajo na cene. Tako se danes vsi ekonomisti polovico časa motijo; ali pa se ves čas na pol motijo.

Ta miselnost enega ali drugega je povzeta po tekoči razpravi o "Phillipsovi krivulji", ki gre nekako takole: močnejše gospodarstvo (nižja brezposelnost) vodi do višjih cen. Pravzaprav je Phillips sam trdil, da nižja brezposelnost (manjša ponudba/več povpraševanja po delovni sili) vodi do višjih plač. Ni ravno presenetljiv zaključek in dejansko deluje v resničnem svetu. Močna gospodarstva imajo pogosto naraščajoče cene, šibka gospodarstva (recesije) pa pogosto padajo. Možno je imeti močno gospodarstvo s padajočimi cenami in šibko gospodarstvo z naraščajočimi cenami, a kljub temu osnovne trditve Phillipsove krivulje pogosto delujejo v resničnih izkušnjah.

Bolj monetarističnim priokusom ekonomisti ali tisti, ki se bolje zavedajo valutnih vprašanj, imajo drugačen argument: če je »inflacija« v bistvu denarni pojav (kot je pogosto), ne glede na to, ali temu rečete presežek denarne ponudbe ali upad v vrednosti valute, potem je neumno reči, da zdravo gospodarstvo ali nizka brezposelnost povzročata presežek količine valute ali padec vrednosti valute. To ni samo semantika. Kajti, če začnete govoriti, da je zdravo gospodarstvo z nizko brezposelnostjo denarni problem, potem morate povedati tudi Federal Reserve, da morajo razstreliti gospodarstvo, kadar koli ogroža preveč zdravja ali previsoko zaposlenost. Bog ne daj, da bi se plače dvignile! To se zdi neumno in v resnici je. Toda če je »inflacija«, ki v smislu praktičnega oblikovanja politike pomeni spremembe v CPI, »vedno denarni pojav« in se CPI dvigne, kakšna druga možnost potem obstaja?

V naši knjigi smo zavzeli radikalno stališče: Včasih se cene dvignejo ali znižajo zaradi nemonetarnih razlogov, včasih pa zaradi denarnih razlogov. Včasih oboje hkrati.

Vem, neverjeten vpogled. Kdo bi si mislil?

Ampak, mislim, da lahko zdaj vidimo, da komentatorji tega še tako dolgočasno očitno ne razumejo.

Rezultat obeh načinov razmišljanja, keynesianskega in monetarističnega, je enak: rešitev za "inflacijo" je recesija. To se mi ne zdi ravno "rešitev". To imenujem hipoteza "tri napake naredijo prav". V današnjem smislu je napačno št. 1: nekakšno vprašanje ponudbe/povpraševanja, kot je zavrta proizvodnja avtomobilov, pomanjkanje stanovanj ali posledica res intenzivne porabe državnega primanjkljaja v letih 2020–2021 (ali »agregatnega povpraševanja«, kot pogosto trdijo keynesianci). . Rešitve so očitne: naredite več avtomobilov, naredite več hiš, ne zapravite toliko denarja.

Napaka št. 2 je: resnično preagresiven odziv centralne banke leta 2020, ki je dejansko povzročil padec vrednosti valute (približno 30 % v primerjavi z zlatom), kot bi pričakovali, in ustrezno zvišanje cen, ki je posledica tega. Rešitev je: Ne delaj tega. Vsaj preprečite nadaljnji padec valute. Mogoče pustite, da se nekoliko dvigne, da popravite preteklo napako.

To zveni kot dve dobri stvari: naredite več avtomobilov, zgradite več hiš in imejte stabilno in zanesljivo valuto. Če dodate nekaj nižjih davkov in manj zahtevnih predpisov, boste imeli gospodarski razcvet, nižjo brezposelnost in višje plače. To je v bistvu tisto, kar je Reagan naredil v 1980-ih in je delovalo.

Namesto tega je »rešitev«, o kateri slišimo, Napačna številka 3: večja brezposelnost. Kajti, če je problem »skupno povpraševanje« (keynesiansko za »kupovanje stvari«), potem bi morala recesija povzročiti manjše nakupovanje in s tem manjše povpraševanje. Če je težava denarna, potem potrebujemo nekakšno denarno omejitev (bodisi prek obrestnih mer ali kvantitativne statistike), dokler CPI (ali morda nominalni BDP) ne pade na sprejemljivo raven. Oboje v bistvu pomeni recesijo.

Na denarni strani cilj ni CPI ali NGDP, ampak stabilna vrednost. Način, kako se je to dosegalo v preteklosti — za skoraj dve stoletji do leta 1971 — povezovanje vrednosti dolarja z zlatom. IMF državam to danes dejansko prepoveduje. Vendar je to še vedno običajna politika med več kot 100 državami, ki svoje valute uradno vežejo na nek zunanji standard vrednosti, najpogosteje USD ali EUR.

Tudi z valuto idealizirane stabilne vrednosti to ne bi povzročilo nespremenljivega CPI. CPI se lahko dvigne, zniža ali karkoli že zaradi različnih nemonetarnih dejavnikov, tako kot opisujejo keynesijanci. Ampak, to je v redu. Cene naj bi šle gor in dol. Vrednost valute naj bi bila stabilna.

Zvezne rezerve niso tako neumne. Pravzaprav se zdi, da se je pokesal svojih ekscesov leta 2020 in že približno dve leti ohranja vrednost USD približno stabilno v primerjavi z zlatom okoli 1800 USD – verjetno ni bila nesreča. Tako kot je to storil Paul Volcker v osemdesetih (po opustitvi monetarizma leta 1982), zdi se, da želi Federal Reserve danes ohraniti ohlapen USD – preveč ohlapen za moj okus – stabilen v primerjavi z zlatom.

Vendar to nikoli ni trajalo dolgo. Prej ali slej se »nekaj zgodi«, najverjetneje recesija, saj je to zdaj uradna politika, in spet smo pri »lahkem denarju«, ki ga verjetno spremljajo »fiskalne spodbude«, kot smo bili priča leta 2020. Te slabe navade so težke zlomiti. Skozi ta cikel smo se vrteli zadnjih petdeset let, obdobje plavajočega fiata, in rezultat je, da je vrednost dolarja v primerjavi z zlatom padla za približno 98 % ali 50:1. Za nakup unče zlata je zdaj potrebnih 50-krat več dolarjev kot v času Kennedyjeve administracije. To ni zdrav trend in lahko se poslabša.

Na žalost je razprava o "inflaciji" danes približno tako slaba, kot je bila kdaj koli prej. Nedenarni problemi ponudbe in povpraševanja zahtevajo nedenarne rešitve. Osnovna rešitev za valuto je preprosta: ohranite stabilno vrednost valute. Institucionalizirana in formalizirana različica tega načela je sistem zlatega standarda.