Ruske nabave orožja so odraz Irana, ki je bil izgnanec iz osemdesetih

Kmalu po tem, ko je Rusija avgusta prejela svojo prvo serijo od "stotin" oboroženih brezpilotnih letal, za katere je Bela hiša sporočila, da jih uvaža iz Irana, je ameriška obveščevalna služba razkrila, da Moskva od Severne Koreje išče tudi "milijone" topniških granat in raket kratkega dosega. . Po poročanju The New York Timesa, je to "znak, da so globalne sankcije močno omejile njene dobavne verige in prisilile Moskvo, da se je za vojaško dobavo obrnila na izgnanske države". Trenutni položaj Moskve je nekoliko podoben položaju Irana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil prav tako sankcionirani izgnanec, zapleten v drago in izčrpavajočo vojno izčrpavanja proti svoji sosedi.

Ukrajina ocenjuje, da ima njen ruski nasprotnik v svojem arzenalu le še 20 odstotkov svojih zalog mobilnih balističnih raket kratkega dosega 9K720 Iskander. 9. septembra je ukrajinsko ministrstvo za obrambo predstavnik ocenil da ima Rusija manj kot 200 Iskander SRBM, kar je eden od razlogov, zakaj uporablja vedno več raket S-300 proti zemeljskim ciljem.

Za zdaj naj bi Moskva od Pjongjanga zahtevala velike količine topniških granat, kar je logično. Po ocenah Rusija trenutno porabi do 67,000 topniških granat na dan v Ukrajini.

Severna Koreja ima ocenjeno 6,000 topniških sistemov je bilo usmerjenih proti južnokorejskim mestom, ki bi lahko v zgolj uri ubil na tisoče Južnokorejcev, če bi bil sproščen. Rusija bi lahko podobno nameravala uporabiti velike količine severnokorejskega topništva in raket kratkega dosega za nadaljevanje bombardiranja in opustošenja ukrajinskih urbanih središč.

Zgoraj omenjeno poročilo Timesa, ki je prvi razkril domnevno severnokorejsko nabavo, je navajal tudi neimenovanega ameriškega uradnika, ki je dejal, da ZDA pričakujejo tudi, da bo Rusija od Pjongjanga iskala drugo vojaško opremo. Uradnik ni pojasnil, za kakšno opremo gre. Vendar bi bilo zgovorno, če bi Moskva iskala tudi severnokorejske balistične ali križarke, da bi obnovila svoje vse manj zaloge. Enako velja za iranske rakete.

Te na videz obupne pridobitve sredi drage vojne izčrpavanja spomnijo na težke razmere Irana v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je bojeval v navidezno neskončni in dragi vojni proti Iraku, v kateri je imel velike topniške dvoboje in utrpel ogromne izgube vojakov.

Po iranski revoluciji leta 1979 in poznejšem prevzemu veleposlaništva ZDA v Teheranu kasneje istega leta so ZDA uvedle embargo na orožje proti Iranu, ki je upravljal vojaški arzenal pretežno ameriške in britanske strojne opreme.

Naslednje leto je Irak napadel Iran.

Sovjetska zveza Iranu ponudil prodajo orožja na začetku te vojne, vendar je bil zavrnjen. Posledica tega je bila, da je Moskva preostanek osemdesetih let preživela v oboroževanju teheranovega nasprotnika Bagdada.

Kljub embargu je Iran ohranil operativnega veliko svojega orožja zahodnega izvora, vključno s svojo floto visoko sofisticiranih težkih lovcev za premoč v zraku F-14A Tomcat, ki so zahtevala veliko vzdrževanja.

Iran je do sredine leta 1982 uspel pregnati iraške sile s svojega ozemlja in preiti v protiofenzivo. Vojna je postajala vse bolj grenka izčrpavanja, ki je trajala nadaljnjih šest let in ni privedla do trajnih ozemeljskih pridobitev za nobeno stran. Ves ta čas je imel Bagdad prednost uvoza velikih količin sovjetskega in francoskega orožja.

Možnosti Teherana so bile veliko bolj omejene.

Leta 1984 je skupina Irancev, ki jo je vodil tako imenovani »oče iranskih raket« Hassan Tehrani Moghaddam (čigar fascinanten poglobljen profil je na voljo v reviji New Lines) so se v Siriji urili za vzdrževanje in uporabo sovjetskih raket Scud. Toda Sirija Irancem ni zagotovila nobenih raket, saj je Sovjetska zveza nadzorovala njen arzenal.

Podobno, ko je Iran od Libije prejel nekaj raket Scud, jih je libijsko vojaško osebje smelo le izstreliti, čeprav so te rakete navidezno pripadale Iranu.

Nazadnje je Moghaddam od Severne Koreje pridobil kopije raket Scud, Hwasong-5, kot del dogovora, ki je vključeval izgradnjo tovarne v Iranu za bolj lokalno sestavljanje.

Iran je med vojno od Kitajske kupil tudi bojna letala Chenghu F7, kopijo vseprisotnega sovjetskega MiG-21 Fitter, vendar jih nikoli ni uporabil v boju. Reaktivna letala so bila veliko slabša in manj sofisticirana od naprednih ameriških lovcev, kot je F-14, ki jih je Iran dobil pred revolucijo.

Kljub tem opaznim prizadevanjem, ki jih je ta izgnanec pod embargom vložil v pridobivanje orožja, to ni bilo niti približno dovolj, da bi Iran prevladal v vojni z Irakom. Leta 1988 je iransko vojaško vodstvo sestavilo seznam opreme, za katero je ocenilo, da je potrebna za zmago v vojni, ki je po besedah ​​enega uradnika opozoril, "vključuje ogromno število letal, tankov in raket."

»Nihče nam ne bi prodal orožja. Vsekakor pa nismo imeli denarja,« je pozneje pripovedoval Akbar Hashemi Rafsanjani, takratni predsednik iranskega parlamenta in pozneje predsednik.

Posledično je bila sprejeta smotrna odločitev o sprejetju premirja z Irakom, ki ga je iranski vrhovni voditelj ajatola Ruholah Homeini enačil s "pitjem keliha strupa". Vojna se je končala avgusta 1988, potem ko je bilo ubitih najmanj milijon ljudi.

Obstajajo velike razlike med tema vojnama in obdobji, kot je Ukrajina, na primer, ki ni sprožila sedanje vojne niti ni nič podobnega Iraku Sadama Huseina.

Vendar pa je veliko drugih dejavnikov res primerljivih. Prvič, Rusija je izgubila na desettisoče vojakov in izčrpala velike količine streliva z malo opaznimi pridobitvami, bodisi strateškimi bodisi taktičnimi. Primerljivih je tudi nekaj držav, na katere se Moskva trenutno lahko obrne za pomoč, saj se sooča z obsežnimi sankcijami.

Ker se bo rusko-ukrajinska vojna nadaljevala v prihodnjih mesecih ali morda celo letih, bo verjetno več, čeprav nepopolnih, analogij, ki jih lahko potegnemo iz iransko-iraške vojne.