Ruska vojna sili Nemčijo, da razširi svojo opredelitev energetske varnosti

Emily Pickrell, študentka energije na UH

Ruska invazija na Ukrajino je Nemčiji dala bolečo lekcijo, da je energetska varnost veliko več kot ekonomija.

Nemčija je že leta na nakupe zemeljskega plina gledala z ekonomskega vidika.

Preoblikovanje je prišlo v nekaj urah po škornji na ukrajinskih tleh: 27. februarja je nemški kancler Olaf Scholz objavil načrte Nemčije, da bo energijo obravnavala kot zadevo nacionalne varnosti in se odvadila ruskega zemeljskega plina.

Evropska komisija je zdaj razvila ustrezno jekleno hrbtenico. 8. marca je objavila načrte za zmanjšanje uvoza iz Rusije in si prizadevala za popolno neodvisnost do leta 2030.

Toda faza razgradnje je lahko sprva za Nemčijo težja, ker so politična tveganja, povezana z energijo, igrala drugo vlogo pri okoljskih in gospodarskih vidikih.

Z okoljskega vidika se zdi, da so številne odločitve Nemčije upravičene.

Trdo si je prizadevala, da bi se oddaljila od premoga in jedrske energije, ki sta bili nekoč ključni del njene energetske strategije. Energija na premog predstavlja približno četrtino proizvodnje električne energije v Nemčiji, vendar se je zavezala, da jo bo do leta 2038 popolnoma opustila kot del svojih prizadevanj za zmanjšanje vpliva na podnebne spremembe.

Nemško glasno protijedrsko gibanje je tudi uspešno pritiskalo na vodstvo, naj postopno opusti jedrsko energijo, kar je spodbudila nesreča na Japonskem v Fukušimi leta 2009.

Nemčija je to zmanjšanje goriva v veliki meri lahko nadomestila s svojimi rastočimi obnovljivimi viri. Hkrati je nadaljevala z uporabo zemeljskega plina, ne da bi se nanj zanašala zgolj kot način za zamenjavo premoga in jedrske energije – zdaj je pri 26% celotne energije porabe, s 23 % v letu 2009.

Kljub temu Nemčija sama proizvaja malo plina, kar je, kjer se začnejo njene ranljivosti. v letu 2020, Nemčija proizvaja 201 milijardo kubičnih metrov lastnega zemeljskega plina (to je dovolj za pokritje približno 20 dni domačega povpraševanja), vendar se ta polja bližajo izčrpanju. Domača proizvodnja zemeljskega plina upada od leta 2004 in bo verjetno povsem prenehala v letu 2020. Ima tudi stroge predpise, ki odvračajo od razvoja hidravličnega lomljenja.

Hkrati Nemčija trenutno porabi približno 9 Bcf/d pri zemeljskem plinu, od tega približno 8 Bcf/d prihaja iz uvoza. Približno polovica prihaja iz Rusije, druga polovica pa iz Norveške, Nizozemske in Združenega kraljestva.

V zadnjih letih pa proizvodnja zemeljskega plina upada tako na Nizozemskem kot v Združenem kraljestvu.

Ti dejavniki – manj jedrske energije, manj premoga, nižja proizvodnja in upadanje uvoza zemeljskega plina iz Zahodne Evrope – so tisto, kar je ruskemu plinu zagotovilo trg, ki ga ima v Nemčiji.

Medtem ko mnogi zdaj s prstom kažejo na nekdanje nemško vodstvo, ker se je nataknilo na ruski plin, ima odvisnost države od ruskega plina dolge zgodovinske korenine, ki segajo v trgovinski sporazum iz leta 1958. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se odnosi med Zahodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo izboljšali, se je izboljšal tudi pretok plina, saj so države v bistvu menjavale jeklene cevi za plin in širile svoj povezovalni plinovod.

Trgovino s plinom politika razmeroma ne ovira: tik pred padcem berlinskega zidu je Zahodna Nemčija že kupovala približno tretjino svojega plina od Sovjetske zveze.

Res je, da je bila pot do večje odvisnosti od ruskega uvoza v bistvu zagotovljena z izgradnjo plinovoda Severni tok leta 2011. Ta plinovod, ki poteka pod Baltskim morjem, je Nemčiji dal možnost, da dovaja ruski plin. Leta 5.3 je prinesel 2021 Bcf/d, s čimer je zadovoljil razkošnih 50 % nemškega povpraševanja.

Prvotni Severni tok je bil a posel navdušeno podprt nekdanji nemški kancler Gerard Schroeder, ki je tedne po odhodu s položaja postal v bistvu Putinov uslužbenec, kot predsednik Severnega toka. Njegova naslednica Angela Merkel ni bila nikoli navdušena nad Putinom, je pa bila pragmatična, ko je šlo za vprašanje plina. Njena vizija nemške varnosti je bila gospodarska in domnevala je, da bodo gospodarske koristi za obe strani spodbujale tudi politično varnost, tudi po ruski invaziji na Gruzijo in Krim v Ukrajini.

Hitro naprej do leta 2022 in Nemčija se zdaj sooča z dramatičnimi znižanji, in to hitro.

In čeprav je zime večinoma konec, bo ta prepotrebna politična varnostna prilagoditev imela resnejše gospodarske posledice za državo.

Ohranjanje zadostne oskrbe z zemeljskim plinom v Nemčiji je bilo lani težko, z a globalno zaostrovanje trga zemeljskega plina in posledično naraščajoče cene. Podporniki nedavno dokončanega Severnega toka 2 – ki sledi isti poti kot prvotni Severni tok – so upali, da bo pomagal.

Nič več. Marca 2022 je bil projekt po mesecih vlečenja dokončno odpovedan, saj je Rusija začela ropotati s sabljami.

In čeprav energetska varnost običajno pomeni rezervne načrte, ker je bilo to lansko leto tako nefunkcionalno za evropski plin, nemški ravni zalog konec januarja 2022 so bili na drugi najnižji točki po letu 2011 in so padli kar 35 %.

Ko so se lani jeseni začeli pogovori o ruski militarizaciji, je Evropa sprva poskušala odpraviti svoj splošni primanjkljaj s povečanjem uvoza UZP. V zadnjem mesecu je bilo več kot dva ducata tankerjev z UZP preusmerjenih iz ZDA v Evropo, privabljenih zaradi visokih cen plina v EU.

To pomeni, da je treba za Nemčijo plin najprej pripeljati z utekočinjenim zemeljskim zemeljskim plinom od drugod in ga nato iz uvoznega obrata premakniti na trge potrošnikov. Dobra novica je, da ima Nemčija plinovodne povezave z Norveško, Nizozemsko, Veliko Britanijo in Dansko. Slaba novica je, da je veliko teh poti polnih.

Nemčija lahko UZP dobi posredno prek terminalov v Belgiji, Franciji in na Nizozemskem, vendar naj bi tudi ti imeli skoraj zmogljivost.

Popolnoma se osvoboditi ruskega plina do naslednje zime bo res izziv Bruegel.org, skupina za energetsko modeliranje. Tudi če bi se uvoz utekočinjenega zemeljskega plina ohranil na rekordnih ravneh in bi obstoječi evropski terminali za ponovno uplinjanje delovali s tehnično največjo zmogljivostjo, bi še vedno zahtevalo zmanjšanje sedanjega povpraševanja za približno 10 do 15 %, da bi Evropo v celoti odvrnili od uvoza ruskega plina. Za Nemčijo so te številke morda višje – poroča avtor EconTribute ocenjuje, da bi bilo potrebno znižanje za 30 %. Posledični udarec za nemško gospodarstvo bi lahko povzročil 3-odstotni padec BDP.

Del težave je, da si je enostavno razmišljati soočanje z energijo kot strogo gospodarski izziv, dokler ni.

Na primer, pri razmišljanju o možnosti terminalov za UZP je upošteval le finančne posledice. Dokler na njegovem dvorišču ni bila vojna, niso veljali za gospodarske, ob vsem tem poceni ruskem plinu.

Vzhodna soseda Nemčije, Poljska, je na to gledala drugače večjo prednostno nalogo glede potrebe po energetski diverzifikaciji in svobodo, ki jo lahko zagotovi. Pred leti je začela graditi terminal za UZP, leta 2019 pa je napovedala načrte za drugi LNG terminal.

Nemčija se zdaj vrača k ocenjevanju energije tako glede potrebe po zaščiti podnebja kot tudi lastnega hrbet. Po invaziji Rusije je Schotz sporočil, da je Nemčija oživila lastne načrte za izgradnjo dveh terminalov za UZP v severni Nemčiji. Dolgoročno bo pomagalo kot podpora, čeprav ti terminali ne bodo obratovali pred letom 2025.

Zgrajeni bodo na hrbtu bolj varne Nemčije in, upajmo, še vedno stoječe Ukrajine.

Emily Pickrell je veteran energetski poročevalec z več kot 12-letnimi izkušnjami, ki pokriva vse, od naftnih polj do politike industrijske vode do najnovejših mehiških zakonov o podnebnih spremembah. Emily je poročala o energetskih vprašanjih iz ZDA, Mehike in Združenega kraljestva. Pred novinarstvom je Emily delala kot politična analitika pri Uradu za odgovornost vlade ZDA in kot revizorka za mednarodno humanitarno organizacijo CARE.

UH Energy je središče univerze v Houstonu za energetsko izobraževanje, raziskave in tehnološko inkubacijo, ki si prizadeva oblikovati energetsko prihodnost in oblikovati nove poslovne pristope v energetski industriji.