Ruski Su-35 Iranu ne bodo omogočili zračne premoči nad Perzijskim zalivom

ZDA so napovedale, da bo Rusija Iranu v naslednjem letu dobavila bojna letala Su-35 Flanker-E. Čeprav bi to nedvomno pomenilo najpomembnejšo iransko lovsko pridobitev v več kot 30, če ne 40 letih, Teheranu verjetno ne bo omogočilo vzpostavitve zračne premoči nad Perzijskim zalivom ali projiciranja moči daleč preko svojih meja.

Po navedbah ameriških obveščevalnih služb bo Rusija Iranu dostavila te lovce kot del "nivoje vojaške in tehnične podpore brez primere, ki spreminja njun odnos v polnopravno obrambno partnerstvo."

Bilo je že več indicev, da bi Iran lahko prejel Su-35 v zameno za oskrbo Rusije s stotinami dronov za uporabo proti Ukrajini. Poleg tega je septembra tam povedal poveljnik iranskih zračnih sil so bili načrti za nakup Su-35.

Tiskovni predstavnik Sveta za nacionalno varnost Bele hiše John Kirby je potrdil, da se iranski piloti usposabljajo na Su-35 in da bi Iran lahko lovce začel prejemati že naslednje leto.

"Ta bojna letala bodo znatno okrepila iransko letalstvo glede na njegove regionalne sosede," je dejal Kirby je dejal december 9.

Kot se špekulira od lani, bo Iran najverjetneje prejel Su-35 prvotno zgrajena za Egipt, približno dva ducata borcev. To je dovolj za okrepitev in začetek modernizacije stare iranske lovske flote. Vendar pa niso dovolj, da bi predstavljali kakršen koli pomemben izziv kvalitativno in kvantitativno boljši zračni moči svojih sosed tik onkraj Zaliva.

Iranske letalske sile potrebujejo vsaj 60 lovcev 4.5-generacije, da bi nadomestile najnaprednejše lovce v svojem arzenalu, F-14A Tomcat in MiG-29A Fulcrum. Ni jasno, ali namerava Rusija izdelati dodatnih 30 ali več Su-35 za Iran kot del druge serije za dobavo čez nekaj let ali dostaviti lovce iz svojega obstoječega arzenala, kar je malo verjetno glede na njihovo potrebo v ukrajinski vojni. Bilo je nekaj ugibanj, da bo Iran želel lokalno proizvesti drugo serijo. Če je tako, bi si lahko prizadeval za dogovor, ohlapno oblikovan po predhodnem dogovoru Rusije z Indijo - ki je New Delhiju omogočil lokalno proizvodnjo 140 Su-30 po licenci.

Vse bolj obupana Moskva bi lahko ponudila Teheranu takšen dogovor, da bi spodbudila hitro dobavo več orožja za svoje nemočne vojne napore v Ukrajini. Med pisanjem je Iran očitno nenaklonjen dobavi balističnih raket kratkega dosega (SRBM) Rusiji, saj se spopada z nenehnimi domačimi protesti, ki so se začeli septembra. Da bi pomirila Teheran in zagotovila dostavo SRBM, naj bi Moskva ponudila svoj t.i "rezalci" pomagati iranskemu režimu zatreti te proteste in zagotoviti svojo oblast.

Tudi če prva serija Su-35 prispe v Iran prihodnje leto in obstaja dogovor za več kasneje, se bo Teheran še vedno soočil z mogočno konkurenčno zračno silo na drugi strani Zaliva.

Savdska Arabija ima več kot 80 naprednih letal F-15SA (Saudi Advanced), napredne različice letala Strike Eagle, ki lahko nosi kar 12 raket zrak-zrak dolgega dosega AIM-120 AMRAAM. Združeni arabski emirati imajo podobno veliko floto naprednih F-16E/F Block 60 in bodo od leta 80 začeli prevzemati 4 standardnih večnamenskih lovcev Dassault Rafale F2027 iz Francije.

Su-35 je s svojimi motorji z vektorjem potiska in 'stekleno' pilotsko kabino nedvomno elegantno letalo. Vendar pa ima samo radar s pasivnim elektronskim skeniranjem (PESA), ki je manj zmogljiv od radarjev z aktivnim elektronsko skeniranim nizom (AESA), ki jih najdemo na savdskih F-15SA in Emirati F-16. Rafales, ki ga je naročil Abu Dhabi, bo imel naprednejše funkcije, vključno z zmogljivim sistemom elektronskega bojevanja, ki bi lahko odločilno vplival na zračni boj.

Tudi če Iran do konca tega desetletja končno pridobi 60 Su-35, verjetno ne bo mogel predstavljati resne ofenzivne grožnje iz zraka. In to niti ne upošteva velike izraelske flote nevidnih lovcev pete generacije F-35 Lightning II.

Reaktivna letala, zlasti če so dostavljena skupaj z naprednimi sistemi zračne obrambe, kot je S-400, bi, po drugi strani pa Izraelu ali ZDA še bolj otežujejo napad na iranska jedrska območja. Ta možnost je bolj kot katera koli druga verjetno tisto, zaradi česar je Washington vznemirjen glede tega rastočega vojaško-tehničnega sodelovanja med Iranom in Rusijo in zakaj bo najverjetneje sprejel preventivne ukrepe, da bi ga prekinil.

Iranski lovci niso bili uporabljeni za ofenzivne operacije vse od iransko-iraške vojne (1980–88) – z vidnimi izjemami nekaj zračnih napadov na opozicijske skupine s sedežem v Iraku v devetdesetih letih in en sam zračni napad na ISIS na iraški meji leta 2014. Teheran vedno raje uporablja brezpilotna letala in SRBM proti svojim regionalnim nasprotnikom, pri čemer pogosto uporablja zastopnike svoje milice po vsem Bližnjem vzhodu, da bi si dal verjetno zanikanje. Velika flota Su-35 najverjetneje ne bo spremenila te dolgoletne strategije, razen če se Teheran znajde vpleten v drugo obsežno konvencionalno vojno. Toda tudi v tem scenariju sodnega dne se bo verjetno izognila tveganju izgube svojih najnaprednejših lovcev v brezplodnem poskusu vzpostavitve zračne premoči onkraj iranskega zračnega prostora, kjer so bolj ranljivi.

Kakršna koli dobava ruskih bojnih letal Iranu je nedvomno pomembna, ni pa verjetno, da bi radikalno ali temeljito spremenila vojaško ravnovesje v tem nestabilnem delu sveta.