Zgornja meja cen ruske nafte bi lahko bila Bidnova največja energetska neumnost doslej

Obstajata dve verjetni posledici omejitve cen za izvoz ruske nafte, o kateri so se voditelji G7 dogovorili v začetku septembra – in nobena ni dobra za oblikovalce politike.

Zamisel za zgornjo mejo cen je razširiti obseg sankcij proti Rusiji na tretje države, s čimer bi omejili nepričakovani dobiček, ki ga Kremelj prejema zaradi višjih cen nafte, hkrati pa zmanjšali vpliv na cene v državah, ki izvajajo sankcije. Toda v tem razmišljanju so napake.

Prvič, veliki kupci ruske nafte, kot sta Kitajska in Indija, bodo verjetno prezrli ali se izognili omejitvi in ​​s svojimi nakupi še naprej zagotavljali ključna sredstva za ruski vojni stroj.

Drugič, zgornja meja cen povzroča precejšnje motnje v ruski oskrbi z nafto, zaradi česar bodo svetovne cene poskočile v nebo, zaradi česar bo ruski prihodek od nafte visok, hkrati pa bo kaznoval svetovno gospodarstvo.

Zgornja meja vnaša najmanj večje tveganje pri dobavi na naftne trge, kar se bo na koncu odrazilo v cenah nafte. Čeprav se nafta zaradi skrbi glede svetovne recesije kotira na najnižji ravni v zadnjih 9 mesecih, se potrošniki ne bi smeli zadovoljiti s trenutnimi ravnmi cen.

Omejitev cen je primer zahodnih oblikovalcev politik, ki poskušajo imeti svoj kolač in ga tudi pojesti, ko imajo opravka z Rusijo.

G7 verjame, da je zasnoval pameten način za ohranjanje pretoka ruske nafte na trge zunaj EU, ki bo s 5. decembrom prepovedal večino uvoza ruske surove nafte. V skladu z dogovorom lahko Rusija, če prodaja nafto po ceni, ki jo določa G7, nižja od tržnih, še vedno uporablja storitve zavarovanja, financiranja, posredništva in pomorskega prometa članic G7.

Te storitve prevladujejo v svetovni trgovini z nafto. Na primer, Mednarodna skupina klubov za zaščito in odškodnino (P&I) s sedežem v Londonu zagotavlja zavarovanje pomorske odgovornosti za več kot 90 % svetovne trgovine z naftnimi ladjami.

G7 – Združene države, Združeno kraljestvo, Kanada, Nemčija, Francija, Italija in Japonska – stavi, da bo Rusija tako obupano potrebovala dolarje, da bo pristala na prodajo po sistemu cenovne omejitve. In tudi če države porabnice ne bodo sprejele omejitve cen, Washington verjame, da bo načrt tem državam dal več vzvoda za pogajanja o nižjih cenah ruske nafte in tako zadal udarec prihodkom Moskve od nafte.

V idealnem primeru bi zgornja meja cen olajšala nadaljnji pretok ruske nafte, s čimer bi ohranila cene nižje, kot bi sicer bile pod popolnim embargom, hkrati pa bi Moskvi preprečila, da bi imela koristi od inflacije cen, ki jo povzročajo omejitve dobave.

Načrt se v teoriji sliši dobro, v praksi pa je poln tveganja.

To je zato, ker oblikovalci politik ne razumejo delovanja in ekonomije energetskih trgov. Dejstvo je, da je zgornjo mejo cen mogoče zlahka zaobiti. Samo vprašajte katerega koli trgovca z nafto.

Države članice G7 so večinoma že uvedle embargo na ruski izvoz energije ali pa ga nameravajo uvesti, tako da učinki omejitve niso usmerjeni na njihov uvoz.

Omejitev je namenjena velikim kupcem ruske nafte, kot so Kitajska, Indija in v manjši meri Turčija. Te tretje države niso podpisale zgornje meje. Potem ko je Rusija izjavila, da bo zavrnila prodajo nafte kateri koli državi, ki se bo pridružila omejitvi, tudi od njih ne smemo pričakovati, da bo.

To so države, ki so bodisi zaveznice Rusije (Kitajska), bodisi zaskrbljene zaradi svoje energetske varnosti (Indija) bodisi, v primeru Turčije, po malem oboje.

Zanje je izguba dostopa do zahodnega zavarovanja, financiranja, posredništva in pomorskega prometa izziv, vendar ne nepremostljiv.

Nekatere države – vključno z Rusijo – že posegajo v zagotavljanje alternativnega zavarovanja za ruski izvoz energije, kar omogoča nemoteno nadaljevanje trgovine z energijo z Moskvo.

Ti kupci iz tretjih držav lahko prav tako ustvarijo videz, kot da se igrajo z G7, medtem ko še naprej uvažajo rusko energijo preprosto tako, da plačajo zgornjo ceno in nato ruskim prodajalcem ob strani plačajo dodaten znesek.

Manj skrbni trgovci bi lahko celo uporabili ponarejene nakladnice ali druge ponaredke, da bi se izognili omejitvi cen.

Poleg tega je Bidnova administracija že povedala, da tega ne namerava uporabiti "sekundarne" sankcije v iranskem slogu o prodaji ruske nafte, da se zagotovi skladnost z zgornjo mejo. Te sekundarne strožje sankcije lahko povzročijo, da se kršiteljem prepove dostop do finančnega sistema ZDA.

Toda tudi s sekundarnimi sankcijami obstajajo rešitve. Znatne količine sankcionirane iranske in venezuelske nafte kljub režimom sankcij še vedno najdejo kupce.

Zatiranje omejitve cen nosi tudi možnost povratnega udarca iz Moskve.

G7 predpostavlja, da je Rusija racionalen akter, ki bo sprejemal odločitve izključno na podlagi ekonomije. V resnici je Moskva videti vse bolj obupana v vojni z Ukrajino in za začetek gospodarske vojne proti njej krivi Zahod.

Rusija je že prekinila dobavo zemeljskega plina Evropi prek plinovoda Severni tok 1, kar je pognalo evropske cene plina čez streho – s posrednim učinkom na svetovne plinske trge.

Kdo pravi, da ne bo uporabil energetskega orožja tudi na naftnih trgih?

Medtem ko Rusija izvoza nafte nikoli ne bi znižala na nič, bi ga lahko zmanjšala dovolj, da bi zvišala svetovne cene. Ta strategija "manjši obseg, višja cena" bi lahko ohranila močne prihodke Moskve od nafte, hkrati pa povzročila bolečino arhitektom G7.

Rusija ostaja tudi sestavni član razširjene skupine OPEC+. Najvišje članice kartela OPEC+ so site vmešavanja Zahoda in posredovanja na energetskih trgih. Savdska Arabija je danes bolj povezana z Moskvo kot z Washingtonom. Med kartelom pod vodstvom Savdske Arabije in Bidnovo administracijo ali Evropsko unijo ni izgubljene ljubezni.

Članice OPEC+ so že streljale čez premec Washingtona mimo napoveduje skromno zmanjšanje proizvodnje za oktober. Kartel je opozoril, da bi lahko bila v načrtu tudi več rezov. Kartelna skupina ima tudi koristi od strategije "manjši obseg, višja cena".

Kakšen je torej najverjetnejši rezultat omejitve cen G7? Glede na to, da ni praktičen ali izvršljiv, služi predvsem kot dodatno tveganje pri dobavi na naftnem trgu, ki si težko privošči drugega – ne s tako nizko svetovno neizkoriščeno proizvodno zmogljivostjo.

Posledica embarga EU na izvoz ruske energije in omejitve cen bi lahko bila, da bi Rusija pošiljala več sodov na Kitajsko, Indijo in morda v Turčijo, predvsem z uporabo ladij pod rusko, kitajsko in turško zastavo. Rusija bi lahko ponudila popuste, da bi posladkala posel, vendar nič blizu zgornje meje, ki jo je določil G7.

Tiste proizvodnje, ki je Moskva ne more prodati tretjim državam, bi lahko namesto tega zaprli, kar bi podprlo višje cene nafte in hkrati ohranilo vir za poznejše črpanje. Mednarodna agencija za energijo zdaj pričakuje, da se bo ruska proizvodnja zmanjšala za 1.9 milijona sodov na dan, ko bo embargo EU stopil v polno veljavo.

To je morda najboljši scenarij za G7. Najslabši je popolni ruski povračilni ukrep in uporaba izvoza nafte kot orožja, kar bi lahko povzročilo vzpon na trgu in dvignilo cene do 150 dolarjev za sod.

Takšen scenarij bi lahko povečal prihodke Rusije od nafte za kar 50 odstotkov in hkrati zaostril globalne recesijske pritiske.

Tveganja tega tržnega odziva ni mogoče preceniti – zlasti ker so se Bidnova administracija ter oblikovalci politik EU in Združenega kraljestva v trenutni energetski krizi izkazali za nesposobne in bi zgornja meja cene lahko bila njihov udarni udar.