Upor v Iranu in zavezništvo brezpilotnih letal s Putinom: skrita minska polja

Nenehni nemiri v Iranu, ki so trajali več tednov, se znova povečajo, ko režim ubije še eno mlado žensko, ker je opustila hidžab. Kam bo vse šlo? Ali to pomeni konec mulahokracije? Scenarij je dejansko veliko bolj zapleten, kot se zdi, da dojemajo zahodni komentatorji. Kaj pa na novo okrepljena strateška vez med Moskvo in Teheranom – uporaba iranskih brezpilotnih letal in raket v Ukrajini – kaj to pomeni za svet?

Vzemimo jih po vrsti. Ta najhujši krog protestov v Iranu je prvič izbruhnil sredi septembra po umoru mlade Mihse Amini s strani policije s hidžabom. Že vse poletje je država trpela zaradi pomanjkanja vode in splošnega obubožanja vsesplošnih nemirov. Novi protesti pa so v ospredju predstavljali ženske in mlajše ljudi. Aminino rojstno mesto na kurdskem območju Irana je izbruhnilo ob novici o njeni smrti, težave pa so se najbolj intenzivno razširile na azerbajdžanska območja, pa tudi v prestolnico in drugod. Tukaj je vredno opozoriti na prvi zaplet celotne slike – ogorčenje v etničnih regijah proti centralni vladi. Z drugimi besedami, porajajoča se grožnja regionalne razdrobljenosti države je kritična težava ne samo za režim, temveč tudi za opozicijo, saj vlada demonstrante vedno hitro obtoži, da delujejo v interesu tujih sil – Izraela, Amerike, Savdske Arabije. Arabija – raztrgati Iran. Spet so mule našle uporaben instrument za razdelitev protestnikov: hočeš ohraniti Iran cel, nehaj protestirati.

Današnja ozemeljska enotnost Irana nikoli ni bila popolnoma trdna, podobno kot Italija, ki je bila na silo združena šele leta 1861 z nerešenimi provincialnimi prepiri vse od takrat. V obeh primerih je bila enotnost dosežena pod precej umetnim monarhom, v iranskem primeru sega šele v leto 1925 (s prekinitvami od takrat), zato toliko mladih protestnikov v Iranu še naprej poziva k ponovni vzpostavitvi izgnane pahlavijske monarhije. To je šifriran način povedati, da želimo revolucijo, ne pa razdrobljenosti. Ne delajo si iluzij o šibki legitimnosti dinastije Pahlavi, ki so jo vsilili Britanci, ampak je to njihov način, da nakažejo, da bi želeli spremembo režima, hkrati pa ohraniti državo celovito. Toda niti (turška) provinca Zahodni Azerbajdžan niti kurdska regija nista povsem zadovoljni, da jima vlada Teheran. Oba imata etnične brate onkraj državne meje, ki ju kličejo; v primeru Azerbajdžanov je v bližini cela država z imenom Azerbajdžan. To je tudi razlog, zakaj se je verski Mullahov režim zdel boleče sprejemljiva rešitev, ko je bil leta 1979 strmoglavljen šah – brez monarhije, šiizem držal državo skupaj.

Torej je to en zaplet. Država bi se lahko razdrobila. Demonstranti se igrajo z ogromnimi zgodovinskimi silami. Tako je tudi z režimom, ki prebivalstvu v bistvu ponuja perzijsko imperialno ekspanzijo namesto demokracije in zadostne količine hrane. Obstaja pa še en velik zaplet: mule v resnici ne vodijo stvari. Pravzaprav obstaja precej neformalna dejanska delitev oblasti med izvoljenim parlamentom, Mulami in Revolucionarno gardo (IRGC). Od treh ima parlament najmanj nadzora, medtem ko IRGC namešča največ. Mule na tej točki zagotavljajo ideološko fasado, vendar z revolucionarno gardo kot osnovno upravno policijsko državo. Rev Guards ima prevladujoč dostop do prihodkov od nafte v državi in ​​ima največjo težo v kazenskem pregonu, vojski in obveščevalni službi. Qasem Soleimani je bil eden izmed njih. Prirediti izrek pesnika Kiplinga imajo vso moč brez odgovornosti. Zato je nekdanji predsednik Irana Hassan Rouhani pozval, naj uradniki IRGC kandidirajo za izvoljene funkcije transparentno – potem bi lahko odgovarjali.

Tukaj je le majhna dodatna podrobnost, ki vam je nihče ne pove: kdaj požar v razvpitem zaporu Evin, ki je nedavno postal svetovna novica, je bil tam dejansko sedež obveščevalne službe IRGC. Da, štab za njihovo celotno obveščevalno operacijo. Najbolj varno mesto, kar si mislite. Zato, ko njihovi običajni kriki obtoževanja »cie, Mosada, tujih agentov« enkrat zvenijo na pol verjetne. Enako z nedavnim atentatom na dva elitna častnika IRGC v njunem avtomobilu – oba sta bila odgovorna za dobavo brezpilotnih letal Shahed ruskim silam. Ampak tam so drugi verjetni osumljenci kot Mossad ali Cia.

Ne boste videli, da bi rivalstvo med mulami in revolucionarno gardo izbruhnilo v javnosti, ker lahko obe strani izgubita preveč. Toda razpoke so hude in pod zadostnim pritiskom ljudskega nezadovoljstva bi se Iran lahko pognal v nekakšno državljansko vojno z demokrati, častnimi stražarji in mulami, ki se borijo za izid. In separatistične regije, ki se upirajo za avtonomijo. Tragično je, da bo IRGC verjetno prevladala, kar bo povzročilo ekspanzionistično policijsko državo brez blažilne ideologije, takšno, ki bo zdržala le z velikim prelivanjem krvi in ​​ne s kakršnim koli ljudskim soglasjem. Pomislite na Sovjetsko zvezo brez marksistične utemeljitve. Brez kakršnega koli vsešiitskega lepila ali islamističnega ideološkega zagona je malo verjetno, da bodo province ostale na krovu, prenašale revščino in zatiranje samo zaradi užitka ponovnega sestavljanja perzijskega imperija v Iraku in Siriji. Na ta način odprta vladavina IRGC napoveduje tudi razdrobljenost.

Vrhovni voditelj Khamenei še naprej predlaga svojega sina za naslednika z implicitno privlačnostjo kontinuitete in izogibanju še enemu razlogu za nesoglasja, tokrat glede svojega naslednika. IRGC se ne strinja v celoti, čeprav so tudi oni razdeljeni na tiste, ki želijo postati zakoniti tako, da izstopijo iz sence, in tiste, ki uživajo dejansko oblast, medtem ko pustijo mulam govoriti. Povabilo k neskončni korupciji. Skratka, to je stanje, ki je zelo ranljivo za destabilizacijo od zunaj. Kot smo že večkrat videli v takih situacijah, zunanje sile neizogibno podpirajo eno ali drugo stran. Zahod, ki se je prej opekel, ko se je opehal zaradi Iraka in Afganistana, se bo spopadu verjetno izognil. Moskva je že zastavila zahtevek z nedavnim strateškim in vojaškim povezovanjem glede raket iranske izdelave in brezpilotnih letal Shahed nad Ukrajino. Kremelj ima navado zagotavljati stabilnost osovraženih režimov v bližnjem zamejstvu. Mislili bi, da imajo Iranci dovolj spomina na kolonialno okupacijo s strani Rusije skozi desetletja, da bi vedeli bolje. Toda Moskva in Teheran sta tako nagnjena k večji strateški igri, da doma tvegata vse.

Obe državi, ki ju je vedno preganjala notranja atomizacija, sta se odločili za podobno smer proti imperiju in proč od demokracije. Tisti, ki jih je zmotila nova vidna naveza med Moskvo in Teheranom, nikoli niso opazili njunega sodelovanja v Siriji. Ali da je Iran leta geostrateško pomagal Kremlju, tako da je trgovske možnosti Srednje Azije držal v zaprtih prostorih, tako da je regija ostala odvisna od Rusije. Toda, kot je ta kolumna večkrat zapisala, zlasti po nedavnih dogodkih v Ukrajini, Moskva izgublja nadzor nad svojimi nekdanjimi srednjeazijskimi kolonijami. In to ustvarja pritisk na kavkaške države, kot so Gruzija, Azerbajdžan in Armenija, da postanejo bolj neodvisne. Rusiji grozi, da bo izgubila hegemonijo nad celim delom svoje bližnje tujine. Poglej zemljevid. Rusija se povezuje z Iranom, ki ogroža geografsko s fizično blokado dostopa Kavkaza in Srednje Azije proti zahodu.

Kaj je še na kocki? Zdi se čudno, da bi Putin implicitno priznal šibkost svoje orožarske industrije z uvozom brezpilotnih letal iz tuje države – dokler ne sprejmete, da je namen odkrite geste zavezništva z Iranom poslati javno sporočilo. Geostrateško kot zgoraj. Ampak tudi v praktičnem smislu. Zavezniki si bodo pomagali pri izogibanju naftnim sankcijam. In združiti svoje vojaške industrijske komplekse. Njihovo sodelovanje v tujini se bo zdaj razširilo daleč onkraj Sirije. Iranske enote so že odkrili na Krimu in v Belorusiji. Predvsem pa Iran dobi večjo zmogljivost za grožnjo Izraelu iz Kremlja. Moskva pravzaprav svari Izrael, naj ne pomaga Ukrajini, sicer bosta Hezbolah v Libanonu in IRGC v Siriji prejela rusko orožje in obveščevalne podatke.

Zaradi tega je Tel Aviv glede Ukrajine zelo previden, vsaj v javnosti. Na primer, Izrael je ena od le dveh razvitih držav, ki javno ne obsodita namestitve iranskih brezpilotnih letal v Ukrajini. (Zelenski ves čas smešno razburja situacijo z občasnimi objavami, da Izrael pomaga Ukrajini.) Doslej je Moskva v zadnjih letih tiho posredovala Izraelu podrobnosti o zakladih raket v Siriji. To bo prenehalo. Nedvomno obstaja tudi implicitna jedrska grožnja, ki je podlaga za morebitni preobrat tajne proizraelske politike Kremlja. Samo peščica raket z jedrsko konico ali izstrelkov, ki jih je dobavila Moskva, v iranskih rokah bi pomenila eksistencialno grožnjo Izraelu. Medtem se zdi, da se je Kremelj lotil oblikovanja vojaškega kontingenta afganistanskih talibanov, ki bi služili kot plačanci. Tako Kremelj povečuje stave glede Ukrajine.

Poleg tega novo zavezništvo med Rusijo in Iranom pomeni, da bosta drug drugemu pomagala ostati nedotaknjena. Ali poskusite. Moskva bo pomagala pri zatiranju ljudske volje in separatističnih potez v Iranu ter prisilila Azerbajdžan, da preneha spodbujati k uporu s strani svojih azerbajdžanskih bratrancev v Iranu. Močna izraelska podpora Bakuju v zadnjih letih je bila usmerjena predvsem v grožnjo tej delitvi – izraelska brezpilotna letala in vojaška pomoč so igrali pomembno vlogo pri porazu Armenije leta 2020 s strani azerbajdžanskih sil. Namen podpore Tel Aviva bakujski vojski je ogroziti Iran od zadaj in ga odvrniti od vdorov z Bližnjega vzhoda, s čimer se zmanjša pritisk na izraelsko obrobje. Iransko-ruski pakt potencialno izniči izraelsko-azerbajdžanski manever.

Na koncu pa nič od tega ne bo rešilo dneva za Moskvo ali Teheran. Ruske regije postajajo nemirne, ko so njeni možje prisiljeni v vojaško službo in dokončno smrt na poljih Ukrajine. Jakuti, Dagestanci in Baškirci se še dolgo ne bodo prostovoljno množično podali v ta mrzli, brez hrane, sramotni samomor. In nad Rusijo bo prežal razpad v sovjetskem slogu. Putin bo verjetno žrtvovan v zameno za ohranitev enotnosti kopnega, toda tokrat se Zahod morda ne bo obvezal. Nekaj ​​vojakov IRGC v Ukrajini ne bo spremenilo enačbe in če se bo število pomnožilo, bo to le zmanjšalo njihov nadzor doma. Na tej poti se bodo tudi iranski vladarji soočili z enako neizogibno izbiro – spremeniti režim ali uničiti državo.