Putin bo ubil rusko naftno in plinsko gospodarstvo in Ukrajina bo sčasoma postala močnejša

Med hladno vojno je bila Sovjetska zveza gospodarsko izolirana. Ko pa je leta 1985 Mihail Gorbačov uvedel »Glasnost«, se je zahodni svet ogrel za vzhodni blok. In ko je leta 1989 padel Berlinski zid, je mednarodna skupnost pozdravila rusko nafto in plin.

Bil je eden od treh velikih proizvajalcev, skupaj s Savdsko Arabijo in Združenimi državami. Leta 2020 so prihodki od nafte in plina znašali 219 milijard dolarjev Rosstat. Oba sektorja sta skupaj predstavljala 60 % ruskega izvoza in 40 % njenega zveznega proračuna. Vendar pa je invazija predsednika Vladimirja Putina na Ukrajino ogrozila svetovno stabilnost in posledično okrepila Nato. Razviti svet krepi ukrajinsko orožje in uvaja gospodarske sankcije – kot je prekinitev ruske nafte in plina s svetovnih trgov.

Ruski Gazprom, Lukoil, Rosneft in Surgutneftegas so med naftnimi in plinskimi podjetji svetovnega razreda z najvišjimi čistimi prihodki, pravi Statista.

Putin izkorišča to energetsko moč, transportira manj zemeljskega plina v Evropo in zaračunava več denarja za to. Tako se Rusija odpoveduje svojim pogodbam, ki zagotavljajo približno 40 % evropskega zemeljskega plina. Toda ko bodo Evropejci podpisali dolgoročne pogodbe z drugimi dobavitelji - Norveško za nafto in Alžirijo, Katarjem in ZDA za LNLN
G — to je šah-mat. Medtem svet postaja zelen, Evropa pa se posveča obnovljivim virom energije in energetski učinkovitosti.

»Pošiljanje manj plina in zaračunavanje zanj je taktična zmaga za Putina. Toda Rusija je to vojno strateško izgubila,« pravi Oleksiy Riabchyn, nekdanji namestnik ukrajinskega ministra za energijo in okolje. »Da, res, Evropa čaka na ameriški LNG. Nemčija, Poljska, Latvija, Litva in Estonija gradijo terminale za UZP. Dražje bo. Toda Evropa ne bo odvisna od Rusije.

Riabchyn, tudi svetovalec ukrajinske družbe za zemeljski plin Naftogaz, je temu piscu v intervjuju povedal, da se Rusija zanaša na višje cene nafte in plina, da bi pritisnila na zahodna gospodarstva – naj popustijo zahtevam Rusije in ji pustijo obdržati okupirana ukrajinska ozemlja. Toda ta shema ne bo uspela.

Pogajanja bodo trajala leto dni dolgoročne pogodbe z novimi dobavitelji. In trajalo bo nekoliko dlje, da bodo ti viri pridobljeni in dostavljeni. Čas bo potreben tudi za izgradnjo novih sprejemnih terminalov za UZP. Tako se zahodna Evropa še nekaj let ne bo mogla znebiti ruske nafte in plina. A ko bo enkrat, bo to žebelj v Putinovo krsto. Kockal je in izgubil.

Azijske države, kot sta Kitajska in Indija, predstavljajo Rusiji priložnost za prodajo nafte in zemeljskega plina. Toda regija ne more absorbirati pričakovanih izgub Rusije.

»Zdaj Evropejci vidijo Ruse kot nezanesljive,« pravi Riabchyn. »Umetno je ustvaril ta energetski primanjkljaj in Evropo pustil brez ustreznega skladišča zemeljskega plina za zimsko sezono. Rusija ne bo nikoli obnovila svojega gospodarstva, ko bo Evropa našla nove dobavitelje.« Medtem bo morala Ukrajina uvoziti od 2 do 5 milijard kubičnih metrov, da bo preživela svoje ljudi in gospodarstvo to prihajajočo zimo. Za ostalo se lahko zanese na domačo proizvodnjo.

Demokratične vrednote

Ukrajina je bila tranzitna država – logična povezava iz Rusije v Evropo. Ima več plinovodov za zemeljski plin z zmogljivostjo 146 milijard kubičnih metrov na leto. Ima tudi veliko zmogljivost shranjevanja.

Toda stvari so se poslabšale, ko se je Ukrajina nagnila k zahodu in glasovala za demokratično državo. Leta 2014 so se Ukrajinci dvignili in izgnali Putinovo marioneto Viktorja Janukoviča. Kmalu zatem je Rusija vdrla v vzhodno Ukrajino in si priključila Krim. Riabchyn, ki je bil med letoma 2014 in 2019 tudi član ukrajinskega parlamenta, je dejal, da je Rusija že dolgo načrtovala vsesplošen napad na državo - veliko pred invazijo februarja 2022. Putin ni želel samo vrniti Ukrajine v svoje okrilje, ampak je želel tudi nadzorovati plinovode v državi.

Ruski Severni tok 1 je v Evropo prenesel 55 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina letno. Toda z enako zmogljivostjo je zgradil Severni tok 2. Obe progi sta bili zgrajeni za obvoz Ukrajine. Vendar pa Rusija še vedno pošilja zemeljski plin skozi Ukrajino: leta 7.2 sta podpisali pogodbo v vrednosti 2019 milijarde dolarjev, ki je Rusijo obvezovala, da bo Ukrajini plačala tranzitne pristojbine za 65 milijard kubičnih metrov leta 2020 in 40 milijard kubičnih metrov do leta 2024 – tudi če ni poslala te količine .

Riabchyn pravi, da je Rusija prevzela nadzor nad infrastrukturo in preusmerja nekaj zemeljskega plina za oskrbo zasedenih območij v Ukrajini, s čimer je prikrajšala Evropo: primanjkljaj je ostal, cene pa so rasle. Prav tako plačuje Ukrajini 30–40 % manj tranzitnih pristojbin – o katerih se bo izpodbijalo na sodišču.

"Ruski plin je bil poceni," pravi Riabchyn. »Rusija je zgradila Severni tok 1 in 2, da bi zagotovila svoj prihodek od plina in nadzorovala dobavo Evropi. Ko pa je Nemčija zaprla Severni tok 2, je Rusija napadla Ukrajino, misleč, da nas bo osvojila in nadzorovala naše plinovode. Te milijarde bi lahko uporabil za gradnjo bolnišnic, namesto da bi ta denar zapravil za poskuse militarizacije svojih tranzitnih poti plina. Pred vojno smo bili zanesljiv partner za Evropo.«

Zdaj ZDA upajo, da bodo zapolnile to praznino. Od leta 2017 je neto izvoznica zemeljskega plina. Združene države imajo pet delujočih izvoznih terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in še več jih je na poti. Ima že trge v Veliki Britaniji, Španiji in Franciji. Toda Nemčija bi lahko postala najbolj donosna.

"Ponosen, da sem Ukrajinec"

Ukrajina je tudi ekstraktivna država - 20 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Ima pa druge največje zaloge v Evropi: 11.8 bilijona kubičnih metrov. Po vojni Riabchyn pravi, da bi država lahko pritegnila multinacionalke in dostopala do tega energetskega potenciala. Naftogaz, nacionalna družba, predstavlja približno 75 %-80 % trenutne proizvodnje Ukrajine. Izjemno bogati in politično povezani proizvajajo večino ostalih – favoriziranje, ki je zadrževalo tuje naložbe.

Riabchyn pravi, da je velika ovira nezmožnost Ukrajine za vrtanje na morju – težava je zdaj še težja zaradi ruske flote v Črnem morju. Istočasno je Rusija na okupiranem Krimu vrtala za zemeljski plin.

Putin je mislil, da lahko premaga Ukrajino v nekaj dneh. To ni uspelo. Zdaj želi uničiti ukrajinsko gospodarstvo in državo izločiti iz tranzitnega trga zemeljskega plina. To bi Nemčijo prisililo k odprtju Severnega toka 2. Tudi ta taktika bo propadla – ker Evropejci spreminjajo svoje energetske pogodbe in prehajajo na zeleno energijo.

Ruska invazija na Ukrajino je nedvomno zahtevala velik finančni davek. Toda Riabchyn pravi, da lahko Ukrajina zmaga in se obnovi. Temu pisatelju pove, da čeprav je njegova mati ruskega rodu, njegova družina – žena in dva otroka – noče govoriti rusko ali poslušati ruske glasbe. Po vojni je za obnovo ukrajinskega gospodarstva potreben nov „Marshalov načrt“ – sklicevanje na načrt, ki je pomagal pri obnovi Evrope po drugi svetovni vojni.

»Ponosni smo, da smo Ukrajinci. Ne bomo se predali. Močno se upiramo in borimo za svojo zemljo,« pravi Riabchyn. "Putin se ne bo ustavil, dokler ne bo poražen na bojišču. Ne gre le za posel in plinovode. Putin vidi to vojno kot zgodovinsko nalogo ruskega naroda - zavzeti Ukrajino. Po vojni moramo obnoviti. Razviti bomo morali svoje vire zemeljskega plina in se razširiti na vodik in biogoriva. Prepričani smo v svojo prihodnost.”

Ruska gospodarska povezava z Zahodom je prekinjena od njene obsežne invazije na Ukrajino. Glede na škodo in kasnejši bojkot vsega, kar je rusko, verjetno ne bo popravljeno. Medtem ko bo Rusija morda dobila del ukrajinskega ozemlja, bo izgubila veliko več: gospodarsko rast in svetovno spoštovanje. Ukrajina pa ima priložnost, da se na novo odkrije – da postane polnopravna partnerica v Evropski uniji.