OPEC+ ne bi smel izključiti Rusije iz skupine

Možnost, da bo Rusija morala zapustiti OPEC+, formalno ali de facto, me spominja na staro risanko, v kateri nekaterim članicam OPEC grozijo z izključitvijo in veselo odgovarjajo: "Obljubljate?" Dejstvo je, da skupina obstaja zato, da spodbuja (vljudna fraza) izvoznike, da prevladujejo v proizvodnji, ko cene oslabijo. Omeniti velja, da so se vsa občutna povišanja cen v preteklosti zgodila zaradi zunanjih dogodkov, kot sta iranska revolucija ali arabska pomlad, ne pa so se članice odločile, da želijo višje cene. (Izključujem primere, ko so delovali, da bi pomagali pri okrevanju cen po zlomu, kot leta 1999.)

Naftni trg in vloga OPEC-a na njem sta klasična primera problema free-rider, in sicer da imajo vsi proizvajalci koristi od dejanj skupine, ki nosi celotno breme. Organizacija je seveda imela težave s skladnostjo, ker se goljufanje običajno izplača: ni formalnih sankcij za neskladnost in znižanje cene je edini mehanizem izvrševanja, ki je na voljo. Ne gre ravno za jedrsko možnost, vendar je člani – predvsem pa Savdijci, ki so obtičali z vlogo izvršitelja – neradi uporabljajo. Nimajo enakovrednega temu, da se je Texas Railroad Commission zatekla k Texas Rangersom.

Razlog za odstranitev Rusije iz organizacije se vrti okoli nenehnih gospodarskih sankcij, ki otežujejo izpolnjevanje njene kvote. Od aprila se domneva, da je ruska proizvodnja nafte padla za 1 mb/dan, projekcije pa kažejo, da bi lahko izguba v naslednjih mesecih dosegla 3 mb/dan prodaje. Ta možnost je že povzročila dvig cen, saj je vsak otroški korak proti evropskim sankcijam za nakup nafte dodal nekaj dolarjev na sod, četudi le za nekaj dni.

Druge članice OPEC+ so doslej zavračale dvig proizvodnje nad svoje kvote, da bi nadomestile izgubljene zaloge ruske nafte, deloma zato, ker so izgube verjetno začasne, saj proizvajalci nafte te države najdejo nove kupce, deloma pa zaradi skrbi, da morda potrebuje pomoč Rusije v prihodnjih obdobjih šibkosti trga.

Kako pomembna je Rusija za OPEC+? No, v začetku leta 2020 je Rusija prispevala 2.5 mb/dan k prizadevanjem skupine za stabilizacijo trga, znesek, ki ga je presegla le Savdska Arabija. Z Azerbajdžanom in Kazahstanom, na katera je nedvomno močno vplivala ruska udeležba, sta dosegla 1/3 zmanjšanja. Če pogledamo nazaj, so se kvote izkazale za prehude, saj je cena Brent pred začetkom invazije narasla na 100 dolarjev. Kljub temu je jasno, da je bila Rusija, če že ne oporišče, glavni opornik prizadevanj skupine.

Ni treba posebej poudarjati, da se v naslednjem desetletju zdi še en upad povpraševanja glede na vrstni red pandemije covida zelo malo verjeten, vendar sta Rusija in njena predhodnica Sovjetska zveza pogosto pomagali stabilizacijskim prizadevanjem OPEC, čeprav z različno stopnjo skladnosti. Kljub temu je bilo ob upoštevanju zmanjšanja ruske ponudbe decembra 2016, zadnjega sporazuma o kvotah pred pandemijo, le 300 tb/d, kar je znesek, ki bi ga lahko zlahka nadomestili proizvajalci z Bližnjega vzhoda.

Vendar pa okužba ni samo za viruse. V pandemičnem sporazumu OPEC+ je več kot 1 mb/dan zmanjšanja prihajalo od drugih članic, ki niso članice OPEC in večina tega verjetno ne bi bila izvedena brez ruske udeležbe. Če ponovno pogledamo leto 2016, so članice, ki niso članice OPEC, poleg Rusije ponudile le 260 tb/d znižanj, kar je relativno majhen znesek, a vsaj psihološko podpira prizadevanja OPEC-a.

V preteklosti so se celo proizvajalci OPEC zgledovali po skladnosti drugih članic, kot v poznih devetdesetih letih, ko je bila venezuelska proizvodnja daleč nad kvoto in sprva niso utrpeli nobene kazni. V odgovor so skoraj vsi drugi člani pustili, da se njihova proizvodnja dvigne nad kvoto, kot kaže spodnja slika. Trend je bil očitno zaskrbljujoč za Savdijce, ki so vztrajali pri zvišanju kvot, da bi se lahko ujemali s proizvodno politiko drugih, ne da bi pri tem kršili lastno kvoto. (V tem primeru je bila Cezarjeva žena promiskuitetna, vendar se je Cezar odločil, da ne bo sumljiv.)

Vprašanje za članice OPEC+ postaja eno od vprašanj, ali lahko Rusijo obdržijo dovolj srečno, da sodeluje v prihodnjih prizadevanjih za stabilizacijo trga, ki bodo verjetno potrebna, ko se bo vojna končala in zlasti če se Iran in/ali Venezuela izogneta učinkom sankcij. Če zdaj preprosto odstranite Rusijo iz skupine, pa naj bo to vljudno storjeno, bo prihodnje sodelovanje veliko težje pridobiti, kar bo povzročilo večjo nestanovitnost cen ter povečalo pogostost in resnost cenovnih vojn.

Ena možna rešitev bi bila določitev kvot OPEC+ dovolj visoko, da bi druge članice lahko povečale proizvodnjo, da bi nadomestile izgubo ruske oskrbe, hkrati pa naj bo trajanje sporazuma kratko, ne več kot tri mesece, tako da bi se povrnitev oskrbe iz Rusije povečala. ravni kvot skupin zmanjšane na izravnavo. To bi bilo obratno od dogovora iz leta 1998, kjer je bila kvota skupin povečana, čeprav je večina članov že proizvajala brez težav, vendar je bilo Savdsko povečanje mogoče ugoditi. Določite kvoto skupine enako pričakovanemu povpraševanju, plus količino proizvodnje pod kvoto Angole, Nigerije in drugih ter pričakovano nižjo ponudbo ruske nafte. Rusi s tem morda niso zadovoljni, saj imajo za svojo pogosto znižano prodajo nafte raje višje cene v času vojne, vendar bi se lahko izkazal za sprejemljiv kompromis.

OPEC+ je morda zaskrbljen, da si bo ruska ponudba opomogla hitreje, kot je bilo pričakovano, ali da bi recesija zmanjšala svetovno povpraševanje, zaradi česar bodo njihove kvote tako visoke, da se bodo svetovne zaloge začele obnavljati. Toda glede na to, kako nizke so trenutno, se po več mesecih gradnje zalog celo 2 mb/dan cene ne bodo vrnile pod 60 dolarjev, kot so bile pred začetkom pandemije. Skupina je pokazala, da zna ukrepati takoj, ko to zahtevajo razmere, zato se zdi tveganje za nov padec cen relativno majhno. Kar pa ne pomeni, da bi se članice OPEC+ strinjale s to oceno, in kot vedno je lažje narediti nič.