Eno leto vojaške hunte na oblasti v Mjanmaru

1. februarja 2021 je burmanska vojska izvedla državni udar in zavzela Mjanmar. To, kar je sledilo, je mogoče opisati le kot brutalno zatiranje nasprotovanja njeni vladavini, vključno z množičnimi poboji, mučenjem, spolnim nasiljem, samovoljnimi aretacijami proti protestnikom, novinarjem, odvetnikom, zdravstvenim delavcem in politično opozicijo. Januarja 2022 je Human Rights Watch te zločine označil za zločine proti človeštvu. To je poleg obtožb o grozodejstvih proti Rohingjam, ki jih obtožuje vojska, ki jih trenutno preiskujeta Mednarodno kazensko sodišče (ICC) in Mednarodno sodišče (ICJ). Mjanmarska vojaška stališča, obtožena grozodejstev proti muslimanom Rohingya, ki vključujejo ubijanje, povzročanje resnih telesnih in duševnih poškodb, povzročanje pogojev, ki so izračunani na fizično uničenje, uvedbo ukrepov za preprečevanje rojstev in prisilna premestitev, so genocidne narave, ker so namenjeno uničenju skupine Rohingya v celoti ali delno v nasprotju s Konvencijo ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Konvencija o genocidu).

Novo poročilo Human Rights Watch ugotavlja, da so mirni protesti od vojaškega udara naleteli na nesorazmeren odziv, vključno z: »prekomerno in smrtonosno silo, vključno z bojevim strelivom, granatami in tako imenovanim manj smrtonosnim orožjem. Policija in vojaki so pobili protestnike v mestih in krajih po vsej državi. Varnostne sile so od državnega udara ubile skoraj 1,500 ljudi, vključno z najmanj 100 otroki. Ciljno usmerjeni in neselektivni napadi na civiliste in civilne objekte se nadaljujejo po vsej državi. V enem od nedavnih napadov, 24. decembra 2021, je bilo v mjanmarski državi Kayah ubitih najmanj 39 ljudi, med njimi štirje otroci in dva humanitarna delavca. Poročila kažejo, da naj bi varnostne sile med 1. februarjem in 30. novembrom 2021 ubile najmanj 31 zdravstvenih delavcev in aretirale 284. Od državnega udara je bilo več kot 400,000 ljudi notranje razseljenih zaradi spopadov in nemirov.

Po podatkih Združenja za pomoč političnim zapornikom (AAPP) je vojaška hunta samovoljno pridržala več kot 11,000 aktivistov, politikov, novinarjev in drugih. Najmanj 120 novinarjev je bilo aretiranih, desetine jih je ostalo v priporu in čakajo na obtožbo ali obsodbo. Vsaj 15 novinarjev je bilo obsojenih, predvsem zaradi kršitev 505.A člena Kazenskega zakonika, ki kriminalizirajo objavljanje ali razširjanje komentarjev, ki povzročajo strah ali širijo lažne novice. Vojaška sodišča so v skrajšanem postopku na smrt obsodila 84 ljudi. Podobno se številni politični voditelji, vključno s predsednikom U Win Myintom in državnim svetovalcem Daw Aung San Suu Kyi, soočajo s postopki na več sodiščih.

Vsi ti postopki vzbujajo več pomislekov v zvezi s tem, da niso spoštovali mednarodnih standardov poštenega sojenja.

Varnostne sile so številne pripornike podvrgle mučenju in slabemu ravnanju. Human Rights Watch je poročal o »rutinskih pretepanjih, sežiganju s prižganimi cigaretami, dolgotrajnih stresnih položajih in nasilju na podlagi spola«. Poleg tega je najmanj 150 ljudi umrlo v priporu, v mnogih primerih v vojaških centrih za pridržanje.

Ne moremo prezreti ocene kršitev človekovih pravic burmanske vojske od vojaškega udara 1. februarja 2021. Države in mednarodne organizacije morajo uporabiti vse svoje vzvode za pritisk na vojaško hunto, da ustavi zlorabe, vključno z ciljnimi sankcijami Magnitskega ter drugimi pravnimi in političnimi koraki. Sedanja grozodejstva, ki jih izvaja vojaška hunta, morajo biti vključene v preiskavo MKS, kot to počnejo, in bodo še naprej vodile v prisilno razselitev, tudi v Bangladeš, kar je razlog, da se je ICC sploh uspelo vključiti v situacijo.