Ekipe s tujimi glavnimi trenerji nimajo naslovov svetovnega prvaka, vendar so osvojile vse ostalo

Po svetovnem prvenstvu v Katarju 2022 številne reprezentance in glavni trenerji razmišljajo o svojih naslednjih korakih. Selektor angleške reprezentance Gareth Southgate je dejal, da si bo vzel nekaj časa, da se odloči o svoji prihodnosti, Brazilija in Belgija pa sta med ekipama, ki iščeta novega glavnega trenerja.

Obstaja veliko razprav o tem, ali naj Brazilija, Anglija ali druge države najamejo tujega glavnega trenerja. Govori se, da se zanima za Brazilijo Carlo Ancelotti kot potencialna zamenjava za Titeja, medtem ko je bila na drugi strani medalje južnokorejska nogometna zveza prisiljena izdajo izjavo zavrniti govorice, da bo razmišljal le o "domoljubnem" lokalnem glavnem trenerju.

Kadarkoli pride do razprave o državljanstvu glavnega trenerja reprezentance, se zdi, da se vedno pojavi ena statistika: nobena ekipa ni nikoli osvojila svetovnega prvenstva s tujim glavnim trenerjem.

Toda ta argument ima več pomanjkljivosti.

Prvič, samo osem držav je kadarkoli zmagalo na svetovnem prvenstvu in veliko turnirjev se je zgodilo, preden je bila izbira tujega glavnega trenerja za večino držav celo premislek.

Drugič, države, ki so zmagale na svetovnem prvenstvu, so bile na splošno tiste z najmočnejšimi ligami in igralci, države, ki proizvajajo najboljše igralce, pa najverjetneje proizvajajo tudi najboljše glavne trenerje.

In tretjič, mednarodnih tekmovanj je več kot svetovno prvenstvo.

Če pogledamo mednarodna tekmovanja na celinski ravni, kot sta Copa America ali Afriški pokal narodov v zadnjih letih, je v primerih, ko je turnir osvojil slabši, običajno imel tuj trener.

Kanada (zlati pokal 2000)

V zlatem pokalu CONCACAF prevladujejo ZDA in Mehika, ki sta od leta 1991 osvojili vse zlate pokale, razen enega. Mehika je imela argentinskega glavnega trenerja Gerarda "Tata" Martina za zmago leta 2019, medtem ko je bil Jurgen Klinsmann iz Nemčije glavni trener za zmago ZDA leta 2013.

Enkrat, ko nista zmagali ne ZDA ne Mehika, je pokal dvignila podcenjena Kanada z Nemcem Holgerjem Osieckom kot glavnim trenerjem. Kanada se je skozi skupinski del prebila z metom kovanca, potem ko je remizirala s Kostariko in povabljenko Južno Korejo. Osieckova ekipa je nato v četrtfinalu premagala Mehiko z zlatim golom, nato pa z 2:0 zmagala proti južnoameriški povabljenki Kolumbiji.

Grčija (Euro 2004)

V skupini, v kateri so Španija, Rusija in gostiteljica Portugalska, so Grčijo vsi odpisali. Morda bi morali opaziti, da je glavni trener Grčije Otto Rehhagel, ki je nekaj let prej z novopečenim Kaiserslauternom osvojil Bundesligo. Grčija je na uvodni tekmi šokirala Portugalsko z 2:1, v finalu pa znova premagala gostitelje, tokrat z 1:0.

Zambija (afriški pokal narodov 2012)

Gledalci svetovnega pokala Herveja Renarda morda poznajo po njegovi srečni beli majici, podobnosti z Game of Thrones kos Jaime Lannister ali njegov govor ob polčasu za Savdsko Arabijo ob nedavni zmagi nad Argentino. Toda ljubitelji afriškega nogometa ga bodo poznali kot glavnega trenerja, ki je Zambijo leta 2012 popeljal do presenetljive zmage AFCON. Zambija je v finalu premagala Slonokoščeno obalo po enajstmetrovkah, vendar je Slonokoščena obala sama postala afriški prvak le tri leta pozneje na AFCON 2015, z nikomer drugim kot Hervejem Renardom kot glavnim trenerjem za njegov drugi naslov AFCON.

Čile (2015 Copa America)

Čile je na Copa America leta 0 remiziral z Argentino (0:2015), nato pa zmagal po enajstmetrovkah in osvojil pokal na domačih tleh. Njihov glavni trener je bil takrat Argentinec Jorge Sampaoli, ki zdaj vodi Sevillo. Leto pozneje je v Argentini rojeni Španec Juan Antonio Pizzi ponovil trik in po enajstmetrovkah premagal svojo državo rojstva po novem remiju 0:0 in Čilu prinesel zaporedni naslov.

Katar (azijski pokal 2019)

Celticov avstralski trener Ange Postecoglou je edini glavni trener v tem tisočletju, ki je s svojo domovino osvojil azijski pokal. Japonska je od leta 2000 trikrat osvojila turnir s tujimi glavnimi trenerji, Irak pa ga je osvojil enkrat.

Katar na svetovnem prvenstvu leta 2022 morda ni navdušil, vendar so leta 2018 pokazali, da si zaslužijo mesto na turnirju, ko so v velikem slogu osvojili azijski pokal pod Felix Sanchez. Katar je v polfinalu premagal Združene arabske emirate s 4:0, v finalu pa Japonsko s 3:1, pred tem pa je zmagal tudi proti Savdski Arabiji in Južni Koreji.

Ta celinska prvenstva kažejo, da statistika "noben tuji trener ni zmagal na svetovnem prvenstvu" nima velike teže. Evropsko prvenstvo UEFA morda ni svetovno prvenstvo, a angleški navijači se ne bodo pritoževali, če bo tuji trener tri leve popeljal do zmage na Euru 2024 v Nemčiji.

Obstajajo tudi drugi, tehtnejši argumenti za izbiro domačega trenerja namesto tujega.

Pomanjkanje časa za treniranje, namenjenega trenerjem reprezentanc, bi lahko pomenilo, da bi morebitno tehnično inferiornost lokalnega trenerja lahko premagali z govorjenjem istega jezika in motivacijsko močjo nacionalnega ponosa. Domači glavni trener je lahko navdih za druge lokalne trenerje, dolgoročno pa bodo države želele izboljšati svojo nogometno raven, tako da bodo proizvajale visokokakovostne glavne trenerje, namesto da bi najemale tuje trenerje kot bližnjico do uspeha.

Nekateri celo gledajo na tujega trenerja kot na "goljufanje" in menijo, da bi morala FIFA uveljavljati podobna pravila kot za igralce glede državljanstva glavnih trenerjev reprezentanc.

Vse te argumente je vredno upoštevati, vendar tujih trenerjev ne bi smeli zavreči le na podlagi argumenta, da nobena država ni zmagala na svetovnem prvenstvu s tujim trenerjem, saj so osvojili vse druge velike trofeje tam.