Nova knjiga kolumnistke FT Rane Foroohar pojasnjuje, zakaj

25. septembra 2022 je Giorgia Meloni, nekdanja novinarka v Italiji, ki je postala političarka, postala prva predsednica vlade v državi. V »normalnih« okoliščinah bi jo razglasili za prvo voditeljico Italije, dežele, prepojene z mačizmom, tako rekoč prvotnih Latinoamerikancev, kjer je bilo žensko mesto v samostanu ali oskrbovanje bambinov. Seveda to ni bila reakcija na njeno zmago. Namesto tega so utrujeni tropi zgodovinske pripadnosti njeni stranki prinesli običajne modne besede, kot sta "skrajna desnica" in "fašizem". Če pogledamo podrobneje, je Meloni res nacionalistka. Ona je »Na prvem mestu Italija«, superdržava EU na drugem mestu ... daleč na drugem mestu. Večina Italijanov se strinja. Ker torej Meloni nasprotuje osnovnemu pogledu na strukturo moči zahodnega sveta – da je naddržavni globalizem dober, nacionalistični populizem pa slab, jo bodo očrnili in spravili na peto.

Nobena država ne more imeti vplivne osebe, ki je proti globalizmu. Volitve, kot so bile v Italiji, se bodo ponovile. Nihče si ne želi globalizma, priznajmo si. Razen tega, da lahko preizkuša različne kulture, kot so zgolj potrošniki nove hrane in mode, je turistični turist, ki je preživel semester v tujini, verjetno v nasprotju s kumbaja korporativnim globalizmom enega sveta in nenadzorovanim priseljevanjem kot tip v Srednji Ameriki, ki je izgubil njegovo delo izdelave opreme H-VAC za 80,000 $ na leto Mehičanu, ki zasluži 22,000 $ v Nuevo Leonu.

Globalizacija in njeni zagovorniki se morajo tega zavedati – povejmo prijazno, kajne: velik del sveta vas res ne mara preveč.

Celo ljubitelji prostega trga enega sveta, kot je BlackRockBLK
Izvršni direktor Larry Fink ve, kako nepriljubljena je postala globalizacija.

V Finkovem pismu delničarjem iz leta 2022 je zapisal, da so motnje v dobavni verigi, ki sta jih povzročili pandemija in rusko-ukrajinska vojna, »končale globalizacijo, ki smo jo doživeli v zadnjih treh desetletjih«. Bilo je tako blizu priznanju, da je model globalizacije zahodnega sveta, osredotočen na Azijo, na koncu.

Če smo pošteni, je bila globalizacija razglašena za mrtvo od začetka leta 2016. Takrat je Svetovni gospodarski forum je prvi dejal prav toliko pred svojim letnim srečanjem v Davosu v Švici. Omeniti velja, da je bilo to nekaj mesecev preden je Donald "tarifnik" Trump sploh veljal za kandidata za Belo hišo. Novembra 2016 je dosegel šokantno zmago in preusmeril pogovor k temu, kako so trgovinski dogovori prizadeli »pozabljene moške in ženske« v ZDA. Tako ameriški trgovinski predstavniki, ki so služili pod Trumpom, kot zdajšnji predsednik Biden, v to popolnoma verjamejo.

Vodilni milijarderji z Wall Streeta so letos pozvali k "deglobalizaciji" ameriškega gospodarstva.

Howard Marks, soustanovitelj in sopredsednik Oaktree Capital Management, je zapisal v dopisu marca objavil na spletni strani Oaktree, da so "negativni vidiki globalizacije zdaj povzročili, da se nihalo zaniha nazaj proti lokalnemu pridobivanju."

Marks priznava, da je selitev v tujino "pripeljala do ukinitve milijonov delovnih mest v ZDA ter izpraznitve proizvodnih regij in srednjega razreda naše države." V svojem pisanju to pomlad je Marks dejal, da meni, da bo ponovno vzpostavljanje "povečalo konkurenčnost proizvajalcev na kopnem in število delovnih mest v domači proizvodnji ter ustvarilo naložbene priložnosti v prehodu."

Kaj je na kocki in kaj se je zgodilo, da je spremenilo mnenje ljudi?

Kolumnistka Financial Timesa in domačinka iz Brooklyna Rana Foroohar razkriva škodo, ki jo povzroča hiperglobalizem, v svoji novi knjigi »Vrnitev domov: pot do blaginje v postglobalnem svetu«, ki je ta teden na voljo pri prodajalcih knjig.

Homecoming daje bralcem lekcijo zgodovine globalizacije. Neoliberalci iz tridesetih let prejšnjega stoletja so želeli povezati svet z varovalnim populizmom. Takrat so na populizem gledali predvsem kot na tveganje komunističnega upora. Da bi se izognili takšnim uporom, so ustvarili multilateralne institucije za upravljanje svetovnih financ in trgovine, kjer bi bili vsi na istem. Razpoke v strukturi tega sistema so postale očitne leta 1930 med ministrsko konferenco Svetovne trgovinske organizacije v Seattlu. Protesti so bili nasilni, česar ZDA niso videle od rasnih nemirov v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Delavska gibanja so STO videla kot vratarje korporativističnega trgovinskega sistema, ki je bil v škodo njihovemu preživetju. NAFTA je bila stara že šest let. Imeli so račune. Vendar so bili njihovi pomisleki prezrti. Kitajska je vstopila v WTO dve leti kasneje. Ross Perot, ki je kot neodvisni kandidat kandidiral za predsednika proti Georgeu HW Bushu in Billu Clintonu, je znano dejal, da bi takšni trgovinski dogovori povzročili "velikanski zanič zvok" odhoda delovnih mest v proizvodnji iz ZDA. Prejel je skoraj 1999 % glasov, kar je nezaslišano za neodvisni kandidat. To je bil znak prihodnjih stvari, tako politično kot gospodarsko.

Za Forooharja je sposobnost globalnih korporacij in financ, da nadzorujejo več podjetij, več bogastva in politične moči kot kadar koli v zgodovini, »nas pripeljala do mesta, kjer se neoliberalne vizije globalizacije sesujejo. Posamezniki povsod ostanejo na sredini." Alternative globalizmu laissez-faire pridobivajo vplivne privržence. Foroohar drugače ne bi napisal te knjige.

Kitajska ima v knjigi ključno vlogo. Bil je največji motilec trgovinskega sistema, ki ga vodi Zahod. Glavni arhitekti in zagovorniki nove vloge Kitajske kot ameriškega proizvodnega središča so trdili, da verjamejo, da bo Kitajska postala velika Japonska, kljub temu, da gre za sistem poveljevanja in nadzora od zgoraj navzdol, ki ga vodi ista politična stranka, s katero so se ZDA borile v hladni vojni štirideset let. leta. Mnogim med nami je težko verjeti, da so bili prepričani v ta izid ali celo iskreno upali nanj.

Dejstvo, da Kitajska ni postajala svobodnejša, ko je postajala bogatejša, je bilo »desetletja zamolčano«, piše Foroohar.

Če pogledamo proizvodni sektor med letoma 2000 in 2014, sta se domači delež skupne dodane vrednosti in domači delež dohodka od dela znotraj tega zmanjšala v ZDA in na celotnem Zahodu.

Kitajska je bila izjema. Domača proizvodnja se je povečala kot odstotek nacionalnega BDP. Velik del neposrednih tujih naložb zahodnega sveta je šel tja namesto domov, to je eden od razlogov, zakaj. Multinacionalke iz držav G7 so Kitajsko spremenile iz gospodarstva, ki izdeluje igrače Happy Meal, v fante, ki stojijo za TikTokom, laboratorijske partnerje pa v BioNTech in Pfizer's.PFE
Cepivo za covid.

"Povečanje političnega tveganja, povezanega s trgovino ... morda ustvarja soglasje o ideji, da res potrebujemo prenovo ne le svetovnega trgovinskega sistema, ampak globalizacije same," je dejal Foroohar, ob upoštevanju vseh zapletov v dobavni verigi, ki jih povzroča zaradi zaprtja Kitajske. »Danes smo še vedno v veliki meri v hiperfinancializiranem sistemu laissez-faire, ki je bil značilen za obdobje od osemdesetih let dalje. Kar potrebujemo, je sprememba paradigme, ki je bolj primerna realnosti sveta po Trumpu, po Brexitu, po Kitajski,« je dejala.

Glede dolarja je Foroohar dejal, da sta »precenjenost dolarja in premajhno vlaganje v industrijsko bazo pomenila, da ameriški potrošniki vedno bolj niso imeli druge izbire, kot da kupujejo poceni stvari iz Kitajske, ki se prodajajo v Walmartu.WMT
– ker niso zaslužili dovolj, da bi kaj naredili drugače.” Ko je nekoč intervjuval gospodarskega svetovalca neimenovanega višjega demokratskega senatorja z juga, je Foroohar spraševal o gospodarskih puščavah, ki so se izsušile s proizvodnjo v Mehiko in Azijo. To je bilo leta 2016. Pomočnik je Forooharju povedal, da je Bela hiša, ki jo je takrat vodila Obamova administracija, dejala, da je ceneje plačati ljudem, da se preselijo v urbana območja in jih subvencionirati, kot pa upati na vrnitev proizvodnje.

Kam gremo od tu?

Forohoor prepozna problem in trend. Vprašanje je, ali vidi opozicijo, ki je večji del zadnjih šestih let preživela v objokovanju konca tradicionalne globalizacije in podpiranju katerega koli politika, lobista ali vplivne osebe, ki bi lahko promovirala stvar. Tarife in druga trgovinska pravna sredstva so se močno uprli, kar je nedavno razvidno iz znižanj solarnih tarif, ki jih je uvedla Trumpova administracija. Nove spodbude v zakonu o zmanjševanju inflacije bi lahko pomagale, vendar ZDA ne bodo nikoli presegle in subvencionirale Kitajske.

Pojavljajo se novi pomisleki.

Z globalizacijo na zahodu mnogi od istih likov, ki so začrtali potek našega svetovnega gospodarstva, priznavajo, da je njihov unipolarni projekt ekonomskega modela, ki ustreza vsem, v težavah. Kitajska se ločuje. Ameriško politično prizorišče ni konstruktivno za vrnitev v »stare dobre čase«, prav tako ne evropsko. Volivci so razdeljeni glede vsega, z eno samo izjemo o tem, ali bi bilo globalizacije več ali manj.

Tisti posamezniki in institucije, ki so začrtali pot za globalizacijo in imajo koristi od nje, zdaj vodijo Zahod v prisilno industrijsko revolucijo, da bi monopolizirali in zavzeli domače trge. To sovpada z njihovo nezmožnostjo, da bi to storili v Aziji, saj postaja Kitajsko vse težje podrediti.

Imamo nekaj, kar je videti kot prisilno uničenje na Zahodu – pod vodstvom Evrope – ključnih sektorjev domačega gospodarstva, ki jih je treba narediti na novo. To vključuje nova živila, novo energijo, nov prevoz, nova zdravila (predvsem za zdrave in ne bolne) in nov denar, s pogovori o digitalnih valutah centralne banke.

To je nova bitka. Če so bile globalizacija in njene institucije oblikovane, kot ugotavlja Foroohar, za boj proti populizmu, je tudi ta novi obrat navznoter zasnovan za to. Populistični voditelji in zagovorniki so ponižani, kot smo videli zdaj v Italiji. Bitka našega časa v zahodnem svetu poteka med silami globalizma proti interesom prebivalstva: globalizem proti populizmu.

Globalizacija, ki jo vodijo podjetja, morda umira. Toda tisto, kar ga nadomesti, morda ne bo nič boljše.

"Pri prehodu iz visoko globaliziranega gospodarstva v gospodarstvo, v katerem sta proizvodnja in potrošnja geografsko tesneje povezani, bodo nova trenja in nepričakovani izzivi," je dejala Forooharjeva v zadnjem poglavju. »Priložnosti bo ogromno. Po vsej državi ... videli boste veliko večje število in raznolikost skupnosti, ki postajajo gospodarska središča, saj se politika in poslovni modeli upirajo trendu centralizacije in globalizacije.«