Bližnji vzhod in Srednja Azija se soočata z računom za obnovljivo energijo v višini do 884 milijard dolarjev, pravi IMF

Države na Bližnjem vzhodu in v Srednji Aziji bodo morda morale porabiti 884 milijard dolarjev za razvoj elektrarn na obnovljive vire energije od danes do leta 2030, da bodo dosegle svoje cilje zmanjšanja emisij, kaže nova študija Mednarodnega denarnega sklada (IMF).

Ogromne vsote so enakovredne več kot petini trenutnega bruto domačega proizvoda 32 držav v obeh regijah.

O poročilo, ki so ga pripravili direktor oddelka IMF za Bližnji vzhod in srednjo Azijo Jihad Azour ter ekonomista Gareth Anderson in Ling Zhu, določa vrsto političnih možnosti za vlade v obeh regijah, če želijo doseči svoje podnebne cilje.

Kapitalske izdatke za sheme obnovljivih virov energije bi moralo spremljati tudi zmanjšanje subvencij za gorivo za dve tretjini.

Avtorji so opozorili, da nekateri veliki projekti obnovljivih virov že potekajo. Katar na primer gradi sončno elektrarno Al-Kharsaah z močjo 800 MW, ki bo, ko bo dokončana, lahko zadostila desetini povpraševanja po električni energiji te države.

V ZAEZAE
, največji solarni park na enem mestu na svetu, Mohammed bin Rashid Al-Maktoum Solar Park, se razvija v Dubaju in stane približno 50 milijard AED (13.6 milijarde USD). Do leta 5 bo lahko proizvedel 2030 GW.

Na splošno IMF ocenjuje, da bi morale države na območju Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Afganistana in Pakistana (MENAP) med letoma 770 in 2023 vložiti 2030 milijard dolarjev v obnovljivo energijo. Države v regiji Kavkaza in Srednje Azije (CCA) bi morale vložiti 114 milijard dolarjev.

Zadevni zneski niso velika skrb za države, kot sta Katar in ZAE, ki trenutno uživajo nepričakovane dobičke zaradi visokih cen nafte in plina. Vendar pa bodo nekatere druge države morda težko pridobile finančna sredstva za zamenjavo obstoječih konvencionalnih elektrarn.

Subvencije in stabilnost

Poročilo IMF, objavljeno 6. novembra, ugotavlja, da lahko razvoj obnovljivih virov energije ustvari tudi delovna mesta in izboljša energetsko varnost držav uvoznic nafte. Vendar pa priznava, da obstajajo tudi nekateri dolgoročni stroški.

Prvič, preostale subvencije za gorivo bi še vedno izkrivljale cene energije in omejile potencialne dobičke zaradi večje energetske učinkovitosti. Prav tako ugotavlja, da bi znatna javna poraba za pospešitev energetskega prehoda "lahko oslabila fiskalni položaj in makroekonomsko stabilnost, zaradi česar bi prihodnjim generacijam ostalo na voljo manj virov".

Druga možnost, o kateri razpravlja IMF, je postopna odprava subvencij za gorivo in uvedba davka na ogljik, ki znaša 8 USD na tono CO₂ emisije v regiji MENAP in 4 USD na tono v CCA.

Nekatere države so že naredile korake v tej smeri. Kazahstan je predstavil an sistem trgovanja z emisijami leta 2013, namenjen največjim onesnaževalcem CO v državi_2.

Jordanija je v zadnjem desetletju prav tako poskušala zmanjšati subvencije za gorivo – politika, ki je včasih izzvala javnost protesti po državi. The Economist Intelligence Unit Opozoril v začetku tega leta, da bodo "naraščajoči računi za elektriko povečali že tako velik gospodarski stres, ki prizadene povprečne Jordance."

Poročilo IMF priznava nekatera od teh tveganj – pravi, da bi zvišanje cen fosilnih goriv pomenilo, da bi bili »ranljivi ljudje in podjetja, ki so odvisni od poceni energije, še posebej prizadeti. Čeprav bi lahko dodatni fiskalni viri iz davčnih prihodkov in zmanjšanih subvencij ublažili te stranske učinke, bi se lahko gospodarska rast začasno upočasnila, inflacija pa bi se lahko povečala.«

Kot vedno se najrevnejše države najtežje spopadejo z možnostmi politike, ki jih je opredelil MDS. Toda v a poročilo oktobra, je organizacija opozorila, da čeprav ima prehod v bolj zeleno prihodnost svojo ceno, "dlje ko države čakajo na premik, večji so stroški".