Indonezijski premogovni milijarder Low Tuck Kwong rudari super dobiček, da postane drugi najbogatejši človek v državi

Ta zgodba je del Forbesovega poročanja o najbogatejših v Indoneziji 2022. Oglejte si celoten seznam tukaj.

Low Tuck Kwong iz družbe Bayan Resources, čigar bogastvo se je v zadnjem letu povečalo za skoraj petkrat, je prepričan, da ima premog še donosno prihodnost.

While globalne kampanje zmanjšanje porabe premoga je zameglilo dolgoročno prihodnost goriva, zadnji dve leti pa sta se izkazali za izjemno naključni za milijarderja Low Tuck Kwong, ustanovitelj in predsednik direktor četrtega največjega proizvajalca premoga v Indoneziji, Bayan Resources. Svetovni trg je bil zelo močan, saj so cene po februarski invaziji Rusije na Ukrajino narasle. Obilno deževje je tudi pomenilo, da so barže, ki so morale prevažati Bayanov premog po reki Senyiur na Borneu do pristanišča v Balikpapanu, delovale nemoteno – za razliko od prejšnjih let, ko je suša motila njihove pošiljke in škodovala dobičku.

V prvih devetih mesecih tega leta je imel Bayan več prihodkov (3.3 milijarde USD) in dobička (1.7 milijarde USD) kot v celotnem letu 2021 – in že lansko leto je prineslo skokovite rezultate, s prihodki, ki so se več kot podvojili, dobiček pa skoraj štirikrat. Cena Bayanove delnice se je od začetka leta 2021 povečala za petkrat, letos pa za trikrat. (Decembra bo prišlo do delitve delnic v razmerju 1 proti 10.) Rast delnic je 74-letnemu Lowu, ki ima v lasti večinski delež Bayana, pomagala skočiti na 2. 50 najbogatejših v Indoneziji seznamu z 18. mesta, pri čemer se je bogastvo povečalo za 4.7-krat na 12.1 milijarde dolarjev.

Indonezijska vlada, tako kot mnoge druge, poskuša zmanjšati delež električne energije v državi, proizvedene s premogom, in med novembrskim vrhom G20, ki ga je gostila Indonezija, je bil objavljen program, v okviru katerega skupina razvitih držav in zasebnih banke bi zagotovile 20 milijard dolarjev za pomoč Indoneziji pri zmanjšanju porabe premoga in razvoju več obnovljivih virov energije.

Vroča predstava

Bayanovo podjetje se je po več letih nenadzorovanega vzcvetela.

To ne skrbi Low. Zadovoljuje se z Bayanovimi obeti v industriji, ki je napadena, a ključna za državo. V svojem sporočilu v Bayanovem letnem poročilu za leto 2021 je Low dejal: »Čeprav se zavedamo, da premog velja za industrijo, ki je v zahodu, je naša stroškovna osnova med najnižjimi na svetu, naš premog z nizkimi emisijami pa je uvrščen med najnižje tretje glede na proizvodnjo ekvivalenta CO2, bo zagotovilo, da bomo med zadnjimi podjetji, ki bodo ostala obstoječa.«

Bayanov glavni finančni direktor Alastair Mcleod je na vprašanje o programu financiranja v višini 20 milijard dolarjev dejal, da je to "zelo majhen delež zneska, potrebnega za prehod Indonezije stran od premoga." In zatrdil je, da bo premog del energetske mešanice v državah v razvoju še vrsto let.

S prizorišča v Lowovi operativni bazi v Tabangu v vzhodnem Kalimantanu, skozi katero se seli 85 % proizvodnje podjetja, premog še zdaleč ni zamrla industrija. Tabang je panj dejavnosti. Tovornjaki za vleko dvojnih prikolic, od katerih je vsak večji od odraslega sinjega kita, prevažajo 230 ton premoga 69 kilometrov od rudnikov do pristanišča Senyiur neprekinjeno, razen dveh dni na leto, na dan neodvisnosti Indonezije in Eid al Fitr. Trenutno je v krogu 150 tovornjakov in to število se bo podvojilo, da bi sledili cilju podjetja, da leta 60 poveča proizvodnjo na 2026 milijonov ton letno.

Globalni skok cen

Cene premoga so po februarski invaziji Rusije na Ukrajino narasle.

Bayan mora svoje črno zlato prenesti tako domačim odjemalcem – obstajajo obveznosti do državne elektroenergetske družbe – kot mednarodnim odjemalcem. V prvih devetih mesecih leta 2022 je šla četrtina Bayanovega premoga na indonezijski trg, večji mednarodni kupci pa so bili Filipini (30 %), Južna Koreja (15 %), Indija (9 %), Bangladeš (7 %) oz. Malezija (5%).

Težko je preceniti pomen premoga za Indonezijo. Je največji svetovni izvoznik termo premoga, ki naj bi letos prinesel več kot 91 milijard dolarjev. In še vedno je največji vir energije doma, saj leta 38 predstavlja 2021 % proizvedene energije, pred nafto in zemeljskim plinom, obnovljiva energija pa le 12 %. V zemlji je veliko premoga; Ministrstvo za energijo je napovedalo, da bi ob povprečni letni domači proizvodnji 600 milijonov ton indonezijske obstoječe zaloge premoga lahko trajale več kot 60 let.

Težko je preceniti pomen premoga za Indonezijo. Je največji svetovni izvoznik termo premoga.

Loj, kdo je videl veliko vzponov in padcev v 25 letih v tem, kar sam imenuje "težak posel", se je rodil v Singapurju. Njegov oče, ki se je preselil v Singapur iz mesta Guangzhou na jugu Kitajske, ko je bil star tri leta, je ustanovil gradbeno podjetje Sum Cheong. Ko je bil Low star 14 let, je po šoli začel pomagati očetu pri gradbenih projektih. Sum Cheong je sčasoma postal uspešno podjetje v Singapurju in Maleziji. Toda namesto da bi načrtoval prevzem, je Low želel iti sam, v večji kraj, in videl priložnost v Indoneziji, kjer je takrat poslovalo le malo ljudi iz Singapurja. Leta 1973 – ko je bil star 25 let – si je zagotovil svoj prvi projekt, in sicer je naredil temelje za tovarno sladoleda v Ancolu na obali Džakarte. Low pravi, da je bil prvi izvajalec v Indoneziji, ki je za pilotiranje uporabljal dizelska kladiva, kar je pospešilo delo.

Med opravljanjem dela je Low dobil velik odmor. Pravi, da je imel "veliko srečo", da je srečal Liema Sioe Lionga, ustanovitelja skupine Salim in prijatelja pokojnega predsednika Suharta. Liem, ki je pozneje postal najbogatejši indonezijski poslovnež, je bil lastnik mline Bogasari v bližini tovarne sladoleda. »Videl nas je, kako nosimo kupe, nas je ustavil in se pogovarjal z mano. Rekel sem mu, da ne znam govoriti bahasa indonezijščine, in dal mi je svojo kartico z imenom, me ogovoril v mandarinščini in me prosil, da se vidimo pozneje,« pravi Low. To je pripeljalo do tega, da je Low delal z Liemom, ki je umrl leta 2012, in njegovim najmlajšim sinom Anthony, ki je št. 5 na lestvici 50 najbogatejših v Indoneziji. "Oboje nam je zelo pomagalo," pravi Low.

Low se je povezal tudi z Jaya Steel – hčerinsko družbo Pembangunan Jaya, skupnim podjetjem med provincialno vlado Džakarte in lokalnimi podjetniki, vključno s pokojnim nepremičninskim tajkunom Ciputro –, da bi ustanovil Jaya Sumpiles Indonesia. Začetno lastništvo je bilo 50/50, nato pa je Low prevzel popoln nadzor. Low je imel delo, vendar je želel stabilnejši tok prihodkov, kot ga je zagotavljal posel civilne gradnje. Konec leta 1987 se je Low odločil, da bo vstopil v podjetje s premogovnikom.

Takrat je bila indonezijska premogovništvo še v povojih. Jaya Sumpiles je sodeloval z več rudarji pri odstranjevanju, rudarjenju in vlečenju odkritja (odkrivanje je material, ki ga je treba odstraniti, preden se lahko začne rudarjenje). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je domača proizvodnja narasla s 1990 milijona ton na 4.4 milijona ton, k čemur je pripomogla politika, naklonjena rudarjem, ki je povečala naložbe. Novembra 80.9 je Low po desetletju izkušenj v sektorju in s potrebnim indonezijskim državljanstvom (dobil ga je leta 1997) kupil svojo prvo koncesijo: Gunungbayan Pratamacoal v vzhodnem Kalimantanu.

Proizvodnja se je začela leta 1998 – kar je bil žalosten čas za ustanovitev podjetja v Indoneziji, med azijsko finančno krizo in političnimi pretresi, ki so vključevali nemire v Džakarti in Suharto, ki je bil odrinjen z oblasti. S svojo prvo pošiljko je rudar izgubil 3 dolarje na tono, saj so cene padle. »Naša pot že od začetka ni bila lahka. Ljudje so se nam smejali [ker smo kupili rudnik]. Rekli so, da smo bullfinch [indonezijsko za norca],« se spominja Low.

V s premogom bogatem vzhodnem Kalimantanu že dolgo obstajajo resne logistične ovire za rudarjenje. V primerjavi z drugim rudnikom premoga, Multi Harapan Utama, je bila Lowova prva koncesija dvakrat dlje od pristanišča v Balikpapanu, njegove barže pa so morale na štiridnevno pot navzdol. (Štiri dni traja tudi pot navzdol od Tabanga, trenutnega glavnega proizvajalca Bayana, do Balikpapana.) Za ljudi, da pridejo do Tabanga iz Balikpapana, je potrebna skoraj dve uri vožnje s helikopterjem ali cel dan po reki in cestah.

Kljub oviram je Low slutil, da se bo premog Vzhodnega Kalimantana izkazal za dobičkonosnega in se bo razširil ter pridobil koncesije in večinski delež v Dermaga Perkasapratama, upravljavcu terminala za premog Balikpapan, enega največjih v državi, ki ima trenutno zmogljivost zalog 1.5 milijona ton ali 24 milijonov ton letno in se lahko podaljša. Leta 2004 je Low konsolidirala sredstva in ustanovila Bayan Resources, poimenovana po lokalnem okrožju. Štiri leta kasneje, potem ko je postal osmi največji proizvajalec v Indoneziji, je Bayan uvrstil delnice na indonezijsko borzo. Izkupiček od IPO je šel za razvoj koncesij, vključno s tistimi v Tabangu, ki jih zdaj sestavlja 12 dovoljenj za rudarjenje, ki pokrivajo 34,715 hektarjev, kar je skoraj polovica velikosti Singapurja. Območje vsebuje subbitumenski premog z nizko vsebnostjo pepela in žvepla s kalorično vrednostjo, ki je najprimernejša za elektrarne na premog, vendar je razmeroma manj onesnaževalec kot druge vrste premoga.

Bayan postavlja Tabangovo ogromno nahajališče premoga s skoraj 2 milijardama ton, kar bi lahko podaljšalo življenjsko dobo rudnika za več kot 30 let. Da bi se spopadli s ciklom cen premoga in zmanjšali sezonska tveganja narave, podjetje izvaja dolgoročni načrt učinkovitosti. Tabangovo nizko razmerje odstranjevanja 2.9 (kar pomeni, da je treba za dostop do tone premoga odstraniti 2.9 kubičnih metrov kamenja in zemlje) in 69-kilometrska asfaltirana zasebna cesta za prevoz premoga v pristanišče Senyiur sta znatno znižala Bayanove proizvodne stroške in izboljšala marže, tako kot uporaba dvojnih prikolic za varčevanje z gorivom. V prvih devetih mesecih letošnjega leta je bila stopnja čistega dobička družbe 51 % večja od drugih, saj so cene premoga narasle. Za celotno leto 2021 je bila marža 44-odstotna.

Učinkovitost je deloma odvisna od gladine reke Senyiur, ki je včasih prenizka za obratovanje bark, obremenjenih s premogom. V letih 2016, 2018 in 2019 so zaradi nezadostnega ugreza bark nekatere dobave Bayana zamujale, kar je strankam povzročilo več kot 3.6 milijona dolarjev kazni. Low je celo poskušal prodati svoje delnice, vendar je načrt preklical, ker so bile ponudbe prenizke. Zainteresirane stranke "bi zdaj obogatele, če bi kupile podjetje," pravi Low.

Da bi izkoristil polni potencial rudnikov Tabang, Bayan porabi 400 milijonov dolarjev za novo infrastrukturo. Leta 2019 je začel graditi 101-kilometrsko zasebno vlečno cesto, ki povezuje Tabang in novo pristanišče v Muara Pahu na največji reki Vzhodnega Kalimantana, Mahakam. Mahakam nima težav z ugrezom v sušnem obdobju in barke lahko plujejo ponoči. Podjetje v novem pristanišču namesti tri nakladalne barže za hitrejše nakladanje premoga. Vzporedno z zasebno vlečno cesto Bayan gradi tudi cesto za javno uporabo, ki pomaga zagotoviti dostop do oddaljenega območja. Celoten projekt, katerega cilj je povečati proizvodnjo na 60 milijonov ton leta 2026, naj bi bil zaključen do konca leta 2023.

»Želimo biti največji in najboljši v Indoneziji,« pravi finančni direktor Mcleod. Trenutno je najbolj dobičkonosna v državi konkurenčna premogovna družba Adaro Energy. »V prvih šestih mesecih so ustvarili 1.3 milijarde dolarjev, mi pa 1 milijardo dolarjev [čistega dobička]. A oni so prodali 27.5 milijona ton, mi pa le 17 milijonov ton,« pravi. Ko bo Bayan dosegel obseg, trdi: "Postali bomo najbolj dobičkonosna premogovna družba v Indoneziji."

Alberto Migliucci, izvršni direktor in ustanovitelj družbe Petra Commodities s sedežem v Singapurju, vidi dobre obete za indonezijski premog in Bayan. Srednjeročno pričakuje, da se bo povečalo povpraševanje iz Kitajske, ko si opomore od pandemije, in Indije po vrsti premoga z nizko vsebnostjo pepela, ki ustreza Bayanovi proizvodnji. Opozarja, da sta se državi, ki predstavljata dve tretjini porabe premoga, na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP2021) leta 26 vzdržali zaveze o prenehanju izdajanja dovoljenj za elektrarne na premog.

»Bayan deluje zelo dobro. Imajo solidno poslovanje z ugodnimi geološkimi pogoji, ki jim bodo omogočili povečanje proizvodnje in izkoriščanje trenutne tržne priložnosti,« pravi Migliucci. Bayan sedi na ogromnem kupu denarja. Podjetje ima več kot 1.3 milijarde dolarjev gotovine in skoraj 280 milijonov dolarjev posojil v pripravljenosti ter nič dolgov po predčasnem odplačilu 400 milijonov dolarjev obveznic lani. Migliucci meni, da je podjetje bolje pripravljeno na soočanje s težjimi finančnimi razmerami, ki danes vplivajo na premogovništvo. Z denarjem ima Bayan tudi priložnost, da se razširi na minerale, ki so povezani z zeleno energijo in industrijo električnih vozil. McLeod potrjuje, da si podjetje prizadeva za diverzifikacijo.

Low, ki ima majhno podjetje z obnovljivo energijo, pravi, da bo ostal osredotočen na premog. S pogledom na nov 581-metrski most, ki bo kmalu zaseden s tovornjaki, ki bodo 363 dni na leto prevažali premog, izraža prepričanje, da bo Bayan še dolgo živahen. "Ta most bi lahko zdržal več kot 40 let," sijoči Low pravi.

Rudarska menažerija

Podjetje Low's Bayan Resources je v Vzhodnem Kalimantanu zgradilo veliko infrastrukture za izkopavanje in transport milijonov ton premoga. Trenutno je v gradnji, kot osebni izdatek, precej drugačna struktura - klimatiziran prostor, kjer lahko živi od 12 do 16 pingvinov. "Prišli bodo naslednje leto," pravi.

Je del zasebnega živalskega vrta v lasti Lowa, ki ga je ustanovil v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je opazil, da je veliko divjih živali izgubilo svoje življenjske prostore zaradi rudarjenja in gojenja nasadov ter posledično romalo v vasi blizu njegovih rudnikov.

Low se je odločil pridobiti dovoljenja za ohranjanje in ga povečati na to, kar je zdaj. Pingvini se bodo v Lowovem živalskem vrtu pridružili več kot 200 vrstam ptic in živali (večinoma ptic). Ptičnico, ki obsega dva hektarja, obdajajo 32 metrov visoke mreže. »Ljubim živali,« pravi Low med jutranjim sprehodom po ptičnici, medtem ko se v bližini sprehaja par sivih kronastih žerjavov. Vključuje kakaduje, flaminge, ibise, pave in kljunoroge, ki se sprehajajo naokoli – le mesojede živali, kot so orli, so nameščene v ločenih ogradah. Poleg ptic ima živalski vrt med drugim tudi izbor tigrov, jelenov, krokodilov, orjaških želv, alpak in konjev, ki jih Low redno dodaja.

Poleg strokovnjakov, ki upravljajo živalski vrt, Low najame tudi ljudi, ki živijo na tem območju, in jih usposablja za skrb za živali, s čimer zagotavlja delovna mesta za tiste, ki živijo na tem območju. Trenutno v živalskem vrtu dela 110 ljudi, za kar Low letno iz svojega žepa porabi več kot 20 milijard rupij (1.3 milijona dolarjev). Živalski vrt, ki je bil brezplačno odprt za javnost, je vsako leto obiskalo na tisoče ljudi. Toda Covid-19 ga je prisilil v zaprtje za javnost in ga še ni znova odprl, saj Bayan vzdržuje stroge protokole za ljudi, ki prihajajo v rudnike in iz njih.

Low pravi, da namerava živali, vzrejene v njegovi ustanovi, dati drugim živalskim vrtom in projektom ohranjanja. Ko enkrat ali dvakrat na mesec iz Džakarte obišče rudnike premoga, nikoli ne zamudi pregleda svojih živali, fotografiranja in videoposnetkov, ki jih pogosto deli svojim telefonskim stikom. Poleg živali je Low posadil tudi številne sorte rastlin in dreves na tem območju v koncesiji Tabang 180 kilometrov severozahodno od Samarinde, glavnega mesta vzhodnega Kalimantana.