Kako smo prišli sem in kaj storiti glede tega

Ko gledamo grozote, ki se odvijajo v Ukrajini, ne moremo razumeti nedopustnosti ruskega ljudstva za to, kar se počne v njihovem imenu. V tem času bi moral iz vse Ruske federacije otipljivo izhajati ogromen krik sramu ali ogorčenja, dovolj velik, da bi omejil politiko Kremlja. Brez dvoma je železna pest policijske države odgovorna za nekaj mirovanja: obsežne aretacije protestnikov, sejanje strahu z javnimi atentati na disidente v preteklih letih, neusmiljena propaganda in podobno so imeli želeni učinek. Toda vprašajte katero koli skupino strokovnjakov in povedali vam bodo, da je problem globlji, pravzaprav sega v srca in misli ruske javnosti. Sploh ni jasno, ali je Putinova osebna priljubljenost doživela velik udarec. Relativno cenjeni javnomnenjski raziskovalci Levade ocenjujejo, da je njegova stopnja odobravanja še vedno nad 80%. Najnovejše ocene o begu v tujino se gibljejo okoli 700,000 ali tako, kar je precej nepomembno glede na celotno prebivalstvo. Gre zgolj za to, da Rusi preprosto ne dobijo informacij, ki bi jim spremenile mišljenje, ali pa živijo v tako vzporednem vesolju, da so imuni?

Časi so se vsekakor spremenili od obdobja pozne hladne vojne, ko so za železno zaveso novice z Zahoda veljale za dragocene, zanesljivejše (in bolj razumne) od kremeljskih; viri, kot sta ruska služba BBC in Radio Free Europe, so bili cenjeni kot vrelci resnice. Po besedah ​​profesorja Thomasa Grahama, veterana strokovnjaka za Rusijo na univerzi Yale, sovjetski državljani »niso mogli zaupati uradnim medijem niti svojih lokalnih novic – Černobil je le en primer –, zato so se naučili zaupati našim alternativam.« Vendar je preseglo težke novice. Zahod je bil poln zabave, glamurja, mode, športa in rock glasbe v nasprotju z monolitno dolgočasnim oddajanjem Kremlja. Sovjeti so enako drastično izgubljali boj z mehko močjo, skozi katerega so protiinformacije tekle pasivno, a učinkovito.

Ampak to je bilo takrat. Pod Putinom so si ruski mediji vztrajno in uspešno prizadevali izboljšati svojo igro, množili televizijske kanale, dodajali mlade in seksi obraze, produkcijske vrednosti približali svetovnim standardom, dajali franšize zahodnim oddajam, posnemali druge, ustvarjali bleščeč, samozadosten ekosistem – verjetno neprepustna za prodor od zunaj. Potem je tu internetno vesolje. Po mnenju večine opazovalcev spletni ruski informacijski prostor ni tako absolutno zaprt, vsekakor ne tako kot Kitajska. Zdi se, da je globlji problem v tem, da Rusi sami niso tako odprti za zahodne medije in informacije, ne čutijo potrebe po njih, so učinkovito izolirani od kakršnega koli moralnega samozavedanja, deloma zato, ker je Moskva posodobila svoje medije in svoj propagandni ekosistem, z veliko zvijačo. Znamenita knjiga Petra Pomerantseva iz leta 2014 na to temo, »Nič ni res, a vse je mogoče«, opisuje, kako je ruska televizija razvila obliko propagande, ki ni natančno zagotovila njihove različice resnice, da bi napadla sam pojem resnice z lebdečim prikazovanjem. več – pogosto nasprotujočih si – teorij zarote o vsem, kar vpleta Kremelj.

Popoln primer je bila razvpita sestrelitev civilnega leta MH2014 iz Nizozemske v Malezijo julija 17, ki jo je očitno zagrešil ruski raketni sistem, ki je deloval tik znotraj Ukrajine. Moskovski mediji so trdili, da so pokazali dokaze, da ga je sestrelilo ukrajinsko vojaško letalo, nato ukrajinska zračna obramba, da je šlo za samomorilski let, ki je prevažal trupla in še veliko drugega. Nekaj ​​let kasneje je Mednarodno sodišče v Haagu nedvomno in uradno breme pripisalo separatističnim silam pod nadzorom Kremlja, do takrat pa je ruska javnost izgubila vsako zanimanje. Dolgoročni rezultat takšnih intenzivnih dezinformacijskih valov je vseprisotna današnja drža cinizma in apatije med prebivalstvom: vsi lažejo, nihče ne ve, kaj se v resnici dogaja, zavoljo zdrave pameti vse prepustiti veljaku na oblasti. Kar se dejansko prevede v nekakšen moralni izklop do gnusnih dejanj Kremlja, zlasti v tujini.

Delno je kriv zahod. V Putinovih letih, ko se je kremeljski medijski stroj dohitel, smo očitno umaknili oči od žoge in na neki ravni verjeli, da sporočilo evro-ameriških vrednot in življenjskega sloga govori samo zase in ne potrebuje dodatne propagande. Zahodni podedovani mediji, ki so bili nekoč tako učinkoviti v Rusiji, so ostali pri zastarelem pristopu preprostega 'govorjenja resnice', zagotavljanja objektivnih novic s poudarkom na novicah, kar je imelo le malo učinka proti moskovskim sofisticiranim tehnikam dezinformiranja, pomešanim z zabavo. To so bila tudi leta 'vojne proti terorizmu' od leta 2001 naprej, ko se je pozornost svobodnega sveta preusmerila drugam. In tudi čas, ko so lahko ruski državljani večinoma neovirano potovali v tujino in bili iz prve roke priča neurejeni notranjosti demokratičnih procesov v svobodnejšem okolju. Marsikoga je to spomnilo na kaotične razmere Jelcinovih let in posledične socialno-ekonomske stiske, državljanske vojne, brezdomne babuške in podobno.

»Začeli so verjeti, da jih Zahod nima česa naučiti ideološko, kar je zelo v skladu s sporočilom Kremlja,« pravi Ivana Stradner, vidna Putinova kritičarka pri fundaciji Defence of Democracies. »Všeč jim je bil življenjski slog Zahoda, ne pa tudi njegove vrednote. Denar od nafte je pritekal. Prvič po desetletjih so si lahko privoščili potrošniško in luksuzno blago. Kremelj jih je prepričal, da sta ruska izjemnost in patriotizem, pravzaprav premoč, v sožitju s stabilnostjo in uspehom.« Najpomembneje je, da je veliki večini, politično inertni, omogočila, da ostane takšna. Na koncu se je Moskva opogumila, da se je premaknila od obrambe k napadu tako vojaško kot informacijsko, saj se je udobno zavedala, da je v celoti zavarovala svoj domači teren. Navsezadnje so iste tehnike, usmerjene proti Zahodu, do danes ustvarile nekakšen polarizirajoči cinizem z jedkim nezaupanjem do konsenznih informacij ali 'objektivnih' novic. Ker nismo mogli premostiti prepada znotraj lastnih družb, smo izgubili sposobnost premostiti prepad do ruskih src in umov.

Lahko bi rekli, da do obsežne invazije na Ukrajino ruska javnost ni čutila potrebe vedeti več, kot je želela vlada. Umori disidentov, zastrupitve in defenestracije doma in v tujini, vojaški vdori v Gruzijo, Donbas in Krim niso dovolj zamajali cone udobja javnosti, da bi vznemirili Kremelj. Toda katastrofe v Ukrajini, ki so se začele po neuspelem napadu na Kijev, so stvari spremenile, po mnenju profesorja Grahama, "ustvarjanje primanjkljaja informacij, za katerega se zdi, da je ljudem prvič po letih mar."

Zanesljive novice o neuspehih na vojnem območju, nenadni potrebi po mobilizaciji vojaških obveznikov, kako slabo so usposobljeni in poslani, da jih uničijo, ter naraščajočih gospodarskih učinkih (v provincah) sankcij so zagotovile odprtino za zahodne protiinformacije o kakršna je obstajala v času hladne vojne – tudi malo med starejšo generacijo, ki po vsem sodeč večinoma velja za nedosegljivo. Bili so prvi, ki jih je zajela velika postsovjetska ekspanzija večkanalne kabelske televizije, tako prijetne in vseobsegajoče za tiste, ki so bili vajeni prejšnjega stanja radiodifuzije, dolgo mračnega simbola nacionalnega neuspeha. Kremelj je bil tako prepričan v ta naraščajoči učinek tople grede, da so opozicijski časopisi pod Putinom dolga leta smeli obstajati, ker je vedel, kako majhen vpliv imajo v primerjavi z vsemi kanali, ki so bili splošno pod državnim nadzorom pod različnimi oligarhi.

Na splošno pa se zdi, da je izzivanje kremeljske propagande prek tega zaprtega domačega televizijskega vesolja tehnološko nemogoče. V Rusiji bi bilo treba zgraditi nove kabelske sisteme ali oddajne stolpe. Upanje za ustvarjanje obsežnih alternativnih informacijskih kampanj gre prek interneta in se nekoliko premakne. Na Telegramu, ruski aplikaciji za sporočanje, je veliko odmevnih kritik skupinskega klepeta, pogosto s strani bolj ostrih, vojni naklonjenih glasov. To je poleg spletnih strani z novicami in oddajanja prek YouTuba iz tujine, predvsem s sedežem v Rigi v Latviji, ki jih vodijo ruski izgnanci, ki nabirajo milijone ogledov. Torej do neke mere proces že poteka. Po mnenju Andreja Illarianova, nekdanjega višjega Putinovega svetovalca, ki zdaj živi v ZDA, bo »trajalo nekaj časa. Rusi v Rusiji ne bodo zaupali nobenim novicam ali kritikam, ki prihajajo s strani Nerusov. In običajno zavračajo vse, kar zveni nedomoljubno.« Posledično so se stari mediji, kot sta Radio Free Europe in BBC, slabo odrezali, medtem ko je bilo medijem s sedežem v Rigi bolje.

Ruske emigrantske skupine so imele svoje težave, predvsem zato, ker so poskušale ohraniti privlačnost občinstva v Rusiji, tako da so si prizadevale začrtati srednjo pot, hkrati pa so bile proti Putinu in pro-Rusiji (Balti in Ukrajinci, med mnogimi drugimi, ne marajo pro - del Rusije). Izrazit primer, TV Rain (alias Dozhd), se je morala pred kratkim preseliti na Nizozemsko, ker je odtujila lokalne Latvijce. Kljub temu, na splošno gledano, obstaja priložnost, da se izkoristi pomanjkanje novic v Kremlju, in čas se zdi primeren. Kako ga izkoristiti? Mnogi priporočajo ustanovitev rusko-izseljenskega medijskega velikana v tujini, skupaj z zabavo in športom, ki se lahko kosa z moskovskimi kanali po velikosti in glamurju. Če pa bi Kremelj lahko učinkovito zaprl dele interneta, ko bi bilo potrebno, kdo bi bil dovolj nepremišljen, da bi vložil potrebne velike denarje? Odgovor je, da satelitske tehnologije že obstaja veliko, da bi se izognili takšnim ukrepom, Starlink je le en primer. Pravo vprašanje je vsebina: gradualisti, kot je Illarianov, verjamejo v dolgo igro osvajanja src in umov. Toda trenutni izprijeni pokol v Ukrajini nedvomno zahteva drugače.

Trdoglavejši glasovi, kot je Ivana Stradner, pozivajo k bolj ofenzivni neposredni propagandni strategiji: uporabiti nacionalizem proti sebi in podžgati izjemno provojne glasove proti Putinu, spodbuditi delitve na dvoru in hkrati izzvati že tako nemirne manjšine, kot so Burjati in Kazanski Tatari, k uporu in se odcepiti. Sorazmerno večja je verjetnost na prebivalca, da bodo mobilizirani in izgubljeni v Ukrajini kot ruski kolegi. (Povratni protesti, kot so protesti proti naborništvu, so bili v takšnih regijah veliko ostrejši.) Neželeni izid je lahko trdolinijski udar s še bolj grdim vodstvom, toda kdorkoli bo prevladal, bo zaposlen z dušitvijo notranjih razprtij, morda državljanske vojne, ki bi lahko celo vodijo v razpad Ruske federacije. In tu je težava. Doslej je bil za večino oblikovalcev politik na Zahodu to scenarij, ki se mu je treba predvsem izogniti, s potencialom velikih tokov beguncev in nočne more razsutega jedrskega orožja. Toda morda je čas, da naredimo načrte za obvladovanje takšnih dogodkov, tako pravi argument, ali pa opazujemo, kako Ukrajince mesece ali leta pretepajo in klajo, čemur bodo morda sledile druge bližnje tujine. Kot pravi Stradner, je "neprijeten scenarij verjetno prej ali slej neizogiben".