Kako obrniti tok proti kršitvam na podlagi vere ali prepričanja?

Kršitve pravice do svobode vere ali prepričanja, vključno z njihovimi najhujšimi manifestacijami, bodisi zločini proti človečnosti, vojni zločini ali celo genocid, niso vprašanja, ki so ostala za seboj v letu 2022 ali v preteklosti. Že prvi dnevi leta 2023 kažejo, da se bodo takšne kršitve nadaljevale. To pa zato, ker so storilci še naprej nekaznovani. Enako zato, ker še vedno naredimo malo, če sploh kaj, za obravnavanje povzročiteljev takšnih kršitev in ukrepanje za preprečevanje.

V Afganistanu izginjajo verske ali verske manjšine. Številni pripadniki verskih ali verskih manjšin so bili evakuirani iz Afganistana, ko so talibani avgusta 2021 zavzeli državo. Številni verski ali verski manjšine, vključno z afganistanskim kristjanom, muslimani Ahmadi, bahaji in neverniki, so morali pobegniti, saj niso mogli odkrito izražati svoje vere ali prepričanja, saj je to pomenilo gotovo smrt, če bi jih odkrili talibani. Tisti, ki so ostali, so morali v ilegalo. Verske manjšine, kot so hazarski šiiti, so izpostavljene nenehnim napadom, vključno z bombardiranjem pretežno hazarskih okrožij, šol in verskih objektov. Septembra 2022 je Hazara Inquiry objavila poročilo, v katerem opozarja na resno nevarnost genocida in elemente zločina, ki so že prisotni. Leta 2023 in ker ni bilo storjeno nič za obravnavo resnega tveganja, se bo položaj Hazarov samo poslabšal in predstavljal eksistencialno grožnjo skupnosti.

V Iraku je več kot 2,700 jazidskih žensk in otrok še vedno pogrešanih, odkar jih je Daesh ugrabil iz Sinjarja. Nekateri naj bi bili v Siriji, nekateri v Turčiji. Do zdaj ni bilo nobenih skupnih mednarodnih prizadevanj, da bi jih locirali, rešili in združili z njihovimi družinami. V Iraku še danes veljajo zakoni, ki škodijo verskim manjšinam ali manjšinam, ki jih verjamejo, in zakoni, ki jazidskim in krščanskim ženskam in dekletom preprečujejo, da bi bile zadoščene pravici – za njihove ugrabitve, zasužnjevanje in spolno zlorabo. Genocid v državi še vedno ni kriminaliziran.

V Mjanmaru vojska, sama povzročiteljica genocida in zločinov proti človeštvu nad Rohingi, vlada državi in ​​utiša vsak glas, ki izraža nasprotovanje njihovi nasilni vladavini. Muslimani Rohingya so še naprej ogroženi, dokler je vojska na oblasti.

V Nigeriji so kristjani tarče Boko Harama in drugih milic z napadi, ki se premikajo s severa, prek srednjega pasu, na jug države. Storilci so nekaznovani, zato so nadaljnja grozodejstva zelo verjetna.

Na Kitajskem so verske ali verske skupnosti pod stalnim napadom. Za grozodejstva nad Ujguri velja, da ustrezajo pravni definiciji genocida in zločinov proti človeštvu. Praktikanti Falun Gonga naj bi bili podvrženi prisilnemu odvzemu organov. Kristjani, tibetanski budisti in drugi so podvrženi strogim omejitvam svojih svoboščin in drugim pritiskom, ki jim preprečujejo prakticiranje svoje vere.

V Ukrajini Rusija še naprej cilja na bogoslužne prostore in verske voditelje.

To je le vrh ledene gore. Raziskave dejansko kažejo, da skoraj 80 odstotkov svetovnega prebivalstva živi v državah, kjer vladajo visoke ravni vladnih ali družbenih omejitev glede vere. Tovrstne omejitve naj bi se povečevale že več let in vplivale na vsa področja življenja.

Medtem ko vlade po vsem svetu gradijo zavezništva, vključno z Mednarodno zvezo za versko svobodo ali prepričanje, zavezništvo 37 držav (in tudi petih prijateljev in treh opazovalcev), je vprašanje kršitev na podlagi vere ali prepričanja tako resno, da le resnično globalni odziv lahko spremeni življenja prizadetih.

Da bi omogočili nadaljnji pogovor na to temo, bo 31. januarja in 1. februarja 2023 vrh IRF se bo ponovno sestal v DC, da bi združil politike, strokovnjake, preživele in tiste, ki delajo z njimi. Kot so poudarili organizatorji, naj bi vrh IRF »povečal prepoznavnost mednarodne verske svobode pri najrazličnejših vprašanjih z uporabo niza mehanizmov, ki so najbolj primerni za vsako okoliščino (…), povezal vire in zagovornike, ki jih zanima verska svoboda, ter izpostavil osebna pričevanja preživelih verskega preganjanja in omejevanja verske svobode.«

Da bi obrnili tok proti kršitvam, ki temeljijo na veri ali prepričanju, so potrebni skupni in resnično globalni ukrepi, ki se ne odzovejo le na posledice takih kršitev, temveč obravnavajo povzročitelje takih kršitev. Dejansko je preprečevanje takšnih kršitev edina pot naprej. Države in mednarodni akterji morajo vlagati v mehanizme, ki jim bodo omogočili prepoznavanje zgodnjih opozorilnih znakov in fars tveganja, pa tudi slediti z odločnimi in zgodnjimi ukrepi za preprečitev materializacije takšnih tveganj in opozoril. Ni druge poti.