Kako pesnica Rupi Kaur z besedami zdravi sebe in druge

Opolnomočena, da najde svoj glas po otroštvu, zaznamovanem s travmo in zatiranjem, Rupee kaur v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko mleko in med leta 2014 še med študijem na univerzi. Zdaj a New York TimesNYT
avtorica uspešnic, katere dela so bila prevedena v več kot 40 jezikov, še naprej vabi občinstvo na svojo pot rasti.

Njena četrta knjiga Zdravljenje z besedami, objavljen septembra letos, je še ena evolucija. Zbirka vodenih pisnih vaj, ki lahko bralcem pomagajo pri poglabljanju v teme, kot so travma, srčna bolečina, ljubezen, izguba in lastna vrednost, je nekakšno sodelovanje in koncept, ki temelji tako na njenih pisateljskih delavnicah kot povratnih informacijah oboževalcev.

»Zdravljenje v resnici ni linearno potovanje. Neurejeno je in nenehno so vzponi in padci. Sprva sem začel pisati kot oblika samooskrbe in zdravljenja, ne nujno zato, da bi postal avtor, zato se ta knjiga vrača k tem koreninam – in kako lahko vsi uporabljamo pisanje kot prakso,« pravi Kaur.

»Začel sem razmišljati o svojih bralcih in zanje imeti upe in želje. In to v resnici izhaja iz dejstva, da sem po svojih predstavah srečal toliko ljudi. Spomnim se, da mi je ena ženska posebej rekla: 'Ko sem te gledala tam zgoraj, se mi je nekaj odprlo in enostavno sem začutila vso to moč.' In spomnim se, da sem jo držal za roke in si rekel: 'Ne pripisujte mi vseh zaslug za to. Želim, da veš, da je to tudi tvoja moč.' Zdravljenje z besedami je moje darilo mojim bralcem, ker želim, da vedo, da jim ni treba iskati zdravljenja pri meni ali se zanašati na karkoli drugega. Da imajo v sebi besede, ki jih potrebujejo.«

Za Kaurjevo je bilo vedno lažje svoja čustva prenesti na papir kot jih verbalizirati. »To je mešanica res sramežljivega odraščanja, res nesamozavestnosti in zaprtosti vase ter nikoli zares nisem imela prostora, kjer bi imela moč uporabljati svoj glas,« pravi. "Prej nasprotno."

Ker so jo moški v njeni družini in skupnosti nenehno utišali, potem ko je bila kot otrok posiljena in je doživela spolni napad, je v srednji šoli dobila navdih, da je začela pisati po branju poezije umetnikov, kot sta Nizar Qabbani in Khalil Gibran.

»Spomnim se Khalila Gibrana O veselju in žalostiin O poroki, in želodec se mi obrača tako, kot se obrne, ko se zaljubiš ali kaj podobnega. In spomnim se, da sem začel pisati in ustvarjati vse tiste zgodnje osnutke, ki sem jih seveda urejal in urejal. In prišla sem do točke, ko sem vedela, da je pesem končana, ko se mi je obrnil želodec,« pravi.

»Vedno sem bil ganjen, da sem pisal o težkih temah, ker mislim, da so bile to stvari, s katerimi sem se ukvarjal v svojem življenju, zato sem resnično zagovarjal in raziskoval teme spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, in ker tega nikoli nisem nameraval deliti z vsakim se je zdelo res katarzično.«

Pisanje je eno; biti bran je nekaj drugega. Kaurjeva je prvič objavila anonimno leta 2012 prek Tumblrja, nato pa se je preselila na Instagram (kjer ima zdaj 4.5 milijona sledilcev) pod svojim imenom. Njena pot do doseganja ravni udobja v očeh javnosti ni tako linearna, kot bi morda pričakovali.

»Bilo je lažje, ko nisem bil objavljen. Ubral sem korak za korakom, tako da ni bilo takoj tako grozljivo in do takrat, ko sem se odločil, da bom dejansko uporabljal svoje ime, mi je postalo bolj udobno. Na Instagramu so mi ženske, ki so se zbirale okoli njega, govorile: 'Zaradi tvojega dela se počutim kot taka ženska in zaradi tvojega dela se počutim tako ali drugače', zato je bilo deljenje preprosto. Težko je postalo šele potem, ko smo prodali milijone knjig in vedeli, da jih vsi ti ljudje gledajo. Takrat postane težje biti bolj surov in pošten. Navdihuje me moj 18-letni jaz, ki je bil veliko bolj neustrašen kot sem zdaj.”

z Zdravljenje z besedami, tudi Kaur vadi potrpljenje. »Povratne informacije mojih bralcev niso takojšnje. Običajno se s pesniško zbirko zgodi, da jo izdajo in potem jo vsi, ki jo prednaročijo, takoj dobijo in v prvem tednu ti vsi povedo, kaj mislijo o njej. Toda s to knjigo sem vedel, da bo trajalo nekaj časa, ker od bralca zahtevam več. Prosim jih, naj skupaj z menoj ustvarijo to knjigo.«

Temelj izkušenj so delavnice, ki jih je vodila v svoji pretežno delavski priseljenski skupnosti zunaj Toronta.

»Že res dolgo časa vodim delavnice pisanja v svoji skupnosti. Bili so majhni in intimni, tako da smo lahko imeli varen prostor drug z drugim,« pravi.

»Vaje pisanja in dejavnosti, kot je ta, so že zelo zgodaj postale orodje, ki mi pomaga, da se rešim svojih vzorcev in začnem s pisanjem. Želel sem deliti svoje nasvete in skrivnosti ter svoje možganske vaje, ker menim, da veliko mojih bralcev misli, da mi je pisanje zelo enostavno in da ne smem nikoli doživeti pisateljske blokade. In kar želim, da vedo, je, da kot 'uspešen pisatelj' verjetno doživljam večjo pisateljsko blokado kot kadar koli prej.”

Poleg pisanja je Kaur razvila paket praks, s katerimi skrbi zase. Postopek ni popoln - in to ji ustreza.

»Z leti sem ugotovil, da zame ne bo samo ena stvar. Ne glede na to, kako zaposlena sem, bom še vedno obiskovala svojega terapevta vsaj vsaka dva tedna in vem, da je vadba stvar št. 1, ki pomaga pri moji tesnobi. Odkrito govorim o tem, da jemljem zdravila, in tudi vem, da je meditacija res pomagala.«

»Ampak mislim, da je ena od stvari, ki mi je v zadnjih letih najbolj pomagala, odpuščanje samemu sebi, da nisem bil popoln pri nobeni od teh stvari. Včasih sem odkril nekaj, kar mi je res pomagalo, na primer mediacijo, in potem sem si rekel: 'Postal bom najbolj popoln meditator na vsem svetu in nikoli več ne bom depresiven.' In potem bi sama sebi pokvarila izkušnjo s takšno osredotočenostjo na rezultat,« dodaja.

»Zdaj sem prišel do mesta, kjer si rečem, 'V redu, kul. Moja praksa meditacije ni popolna. Lahko sem boljši in bom prišel tja.« Postati bolj sproščen glede vseh praks samooskrbe je bila verjetno najboljša samooskrba.«