Kako je lahko dekomoditizacija soje dobra za kmete na kopnem in v morju

Industrija soje v ZDA je klasičen primer »blagovnega pridelka«. Fižol gojijo za proizvodnjo zelo široko uporabljenih, standardiziranih proizvodov – sojine moke, koncentrata sojinih beljakovin in rastlinskega olja. Soja je zelo pogost partner kolobarja s koruzo na celotnem srednjem zahodu. Zasajene površine so se dramatično povečale od zgodnjih 1900-ih in so zdaj v razponu od 80 do 90 milijonov arov.

Soja ima dodatno prednost tesne povezave z bakterijo, ki lahko veže dušik iz zraka, zato potrebuje malo ali nič dušikovega gnojila – vnos, ki je postal precej drag zaradi ruske invazije na Ukrajino. Pri gojenju in upravljanju soje so se osredotočali na višje pridelke na hektar, ki so se v zadnjem stoletju povečali za petkrat. Pridelek se je povečal še hitreje v »biotehnološki dobi«, ki se je začela z uvedbo gensko spremenjenih linij leta 1996 in ki jo je dodatno pospešila tehnologija »Marker Assisted Breeding«.

Soja, odporna na herbicide, ki jo omogoča ta tehnologija, je prav tako olajšala množično sprejetje podnebju prijaznih načinov kmetovanja brez obdelave in obdelave s trakovi. Sojina zrna prav tako veliko prispevajo k obnovljivi energiji, saj se njihovo olje pogosto uporablja za proizvodnjo biodizla. Pravzaprav je uporaba obnovljivih goriv zdaj glavno gonilo industrije soje v ZDA, beljakovine pa igrajo sekundarno vlogo v smislu skupne vrednosti.

Čeprav je soja zelo uspešen in pomemben pridelek, obstajajo možnosti za povečanje njenega prispevka h kmetijskemu gospodarstvu z diverzifikacijo. Obstaja podjetje z imenom Benson Hill, ki je razvilo posebne sorte soje, ki so zasnovane tako, da ustrezajo določeni končni uporabi in zato zahtevajo višjo ceno na bušel. Odločili so se, da bodo to storili brez uporabe metod transgenega genskega inženiringa, zaradi česar je njihova soja »brez GSO«. To ni zato, ker delijo neutemeljene strahove glede te tehnologije, ampak je to realistična strategija, ki olajša sprejemanje na določenih trgih, občutljivih na blagovno znamko, in za izvoz v kraje, kot je EU z različnimi "previdnostnimi" ovirami za tehnologijo. Benson Hill je vertikalno integriran v tem smislu, da s posameznimi kmeti sklenejo pogodbo za gojenje njihovih specifičnih sort soje, nato pa jih odpeljejo v lastne obrate za drobljenje soje v Indiani in Iowi, kjer proizvajajo z oljem in beljakovinami bogate podproizvode moke, kot je npr. beli kosmiči, zdrob, visokoproteinska sojina moka in drugo.

Kar zadeva cilje žlahtnjenja soje brez surovin, je Benson Hill razvil linije z visoko vsebnostjo oleinske/nizke vsebnosti olja linolne kisline, kar je bolj zdrava možnost za oskrbo ljudi s hrano. Razvili so tudi linije z zelo visoko vsebnostjo beljakovin (do 20 % več kot standardni fižol). Običajna soja mora iti skozi dokaj energetsko in vodno intenziven proces, da nastane "koncentrat sojinih beljakovin" (SPC), ki se nato uporablja v številnih krmnih in živilskih izdelkih. Linije Benson Hill z visoko vsebnostjo beljakovin tega koraka ne zahtevajo, zato lahko stranke, ki uporabljajo njihov koncentrat, navedejo znatno zmanjšanje emisij »Scope 3« (odtisi ogljika in vode) njihovih končnih izdelkov.

Ribogojstvo je zelo logičen trg za to sojo z visoko vsebnostjo beljakovin, ker kot ta pomemben in rastoči sektor svetovne oskrbe s hrano za ljudi potrebuje vir beljakovin, ki je alternativa omejeni in drugače problematični dobavi "ribje moke", ulovljene v oceanih. Ta mesec je Benson Hill napovedal partnerstvo z danskim podjetjem za ribogojstvo BioMar, ki je pomemben igralec v svetovni industriji lososa in postrvi. Benson Hill je že ustvarjal krma za ribogojstvo, zlasti za industrijo gojenja postrvi v ZDA, in obstaja zelo velik in rastoč trg za takšno krmo kot alternativo ribji moki, ulovljeni v oceanu. Benson Hill je že prodajal na ameriški trg postrvi, vendar bi lahko partnerstvo BioMar predstavljalo veliko novo tržno priložnost za pridelovalce soje v ZDA. To razmerje je obema podjetjema omogočilo skupno raziskavo za nadaljnjo optimizacijo prebavljivosti vrst za določene vrste rib, ki jih BioMar goji – na primer z zmanjšanjem nekaterih oligosaharidov. Logično je, da bi bilo potrebnih nekaj prilagoditev, da bi rastlino na kopnem spremenili v prehranski nadomestek za prehranjevalno verigo na osnovi alg, ki hrani vrhunske plenilske ribe, kot je losos, ki ga ljudje radi jemo. Eno ključnih hranil, ki jih ribja moka oskrbuje z vrstami, kot je losos, so zdrava olja omega-3, ki so koristna za ljudi, vendar jih BioMar že nadomešča z možnostmi, ki temeljijo na algah.

Ta specialna sojina zrna se odlično prilegajo poslovanju BioMar in za njihovo osredotočenost na trajnost na splošno. Lahko se izognejo uporabi ribje moke, njihovi trajnostni cilji so napredni s preskokom porabe energije in vode v koraku koncentracije in lahko dosežejo optimalno prebavljivost. Subjekt s sedežem v EU, imenovan Blanc, certificira te krmne izdelke kot "brez krčenja gozdov" in kot "brez gensko spremenjenih organizmov" (kar je nujno za evropski trg). Prednost za pridelovalce soje v ZDA je možnost pridelave znanega pridelka, vendar s pogodbo za znano ceno, namesto da bi morali preprosto upoštevati spremenljivo ceno na blagovnem trgu. Vse to se dobro ujema s ciljem za podeželsko Ameriko, ki ga je oblikoval ameriški minister za kmetijstvo Tom Vilsack med svojo plenarno predstavitvijo na nedavnem Outlookovem forumu USDA. Vilsack je ameriško kmetijstvo in podeželska gospodarstva opisal kot ključni trenutek, ko se mora paradigma premakniti s trenda konsolidacije kmetij na sistem, ki ponuja več priložnosti za male, srednje velike in nove kmete. Razširjena posebna obdelava je bila vidna kategorija na njegovem seznamu rešitev. Inovacije Benson Hills in BioMarove aplikacije so odličen primer, kako to lahko deluje.