Pojdite na kolo, da prihranite denar pri plinu – in kako so bili nizozemski kolesarski stezi plačani s… plinom

Kolesarski aktivisti v Oslu na Norveškem so postavili transparent v bencinski črpalki supermarketa s poudarkom, da kolesarjenje poteka na koruznih kosmičih. Pasica, ki je postavljena poleg stebra s previsokimi cenami goriva, prikazuje ikono kolesa poleg »00.00«.

"Danes brezplačno gorivo za kolesarje," je tvitnilo @Sykkelmafiaen

»Ne, počakaj, vedno je tako,« je zabreknil aktivist.

Če vozite avto na bencinski pogon, vam ne bo treba opozarjati, da stroški vožnje trenutno naraščajo; delno zahvaljujoč svetovnim naftnim pretresom, ki jih je povzročila invazija predsednika Putina na Ukrajino.

Da bi prihranili pri plinu, se s cele severne poloble pozivajo k uvedbi omejitev hitrosti v slogu 1970-ih. Takšna znižanja so v ZDA in Združenem kraljestvu trajala nekaj let po naftni krizi OPEC leta 1973; voznikom v Veliki Britaniji so izdali celo knjige obrokov goriva.

Potencialna krhkost množične motorizacije je bila za Nizozemce v tem obdobju nazorno oživela, ker je arabski naftni embargo prizadel Nizozemsko veliko bolj kot katero koli drugo evropsko državo. Nizozemska je bila tarča, ker je dom naftne družbe Royal Dutch Shell.

Zaradi vse manjše zalog nafte se je nizozemska nacionalna vlada odločila, da bi bil najboljši način za varčevanje z gorivom omejiti nedeljsko vožnjo. Vsem 3 milijonom avtomobilistov v državi so naročili, naj ob nedeljah ostanejo doma, z izjemo diplomatov in 16,000 voznikov, ki pripadajo "bistvenim strokovnjakom", kot so zdravniki.

Da bi promoviral način potovanja, ki ni zahteval nafte, se je premier den Uyl pred novinarskimi kamerami s kolesom peljal skozi območje svojega uradnega prebivališča. Prva nedelja brez vožnje je bila 4. novembra 1973.

Mesta so utihnila; ljudje so prirejali piknike na avtocestah. Dnevi brez vožnje so bili pozneje ustavljeni, vendar so ljudje po cele dneve čarobno delali brez svojih avtomobilov brez slabih posledic, uživali pa so tudi v vožnji s kolesi.

V času naftne krize se je prodaja koles podvojila.

Naslednje leto je bila ustanovljena nova lobistična skupina, ki je Amsterdam znebila avtomobilov. »Amsterdam Autovrij« – Amsterdam brez avtomobilov – je maja 1974 organiziral množično kolesarsko vožnjo in zbralo se je 1,000 kolesarjev. Naslednji mesec se je zbralo 2,000. Oktobra 1974 je potekala »umiranje« z minuto molka v čast umrlim kolesarjem in pešcem.

Leta 1975 se je na prireditvi zbralo tri tisoč kolesarjev; leta 4,000 je privabil 1976. 5. junija 1977 je 9,000 Amsterdamčanov uprizorilo »umiranje« pred Rijksmuseumom, nacionalnim muzejem.

Na prireditvi leta 1978 se je udeležilo petnajst tisoč kolesarjev. Štiri dni zatem so člani novoizvoljenega mestnega sveta povedali, da menijo, da je mestni prometni načrt preveč posvečen zasebnim avtomobilom, in novembra 1978 je bil sprejet nov načrt, ki je zahteval zmanjšanje motornega prometa in parkirnih mest v središče mesta, z več prostora za kolesarje.

"V prihodnjih letih," je zapisano v revidiranem načrtu, "se mora politika močno osredotočiti na izboljšanje pogojev za kolesarje."

Različne prejšnje protestne skupine so igrale vlogo pri ustvarjanju kulture ozaveščanja na ravni ulice za vsakodnevno kolesarjenje. To je – počasi – spremenilo misli in vplivalo na politike. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo več vlaganj v kolesarsko infrastrukturo po večjem delu Nizozemske, pri čemer so bile vzpostavljene zvezne politike, ki so občinam dajale pravico do plačila za 1970 % stroškov nove kolesarske infrastrukture.

Toda kje so Nizozemci dobili denar za razširitev nacionalne mreže kolesarskih stez? Iz Groningena, od tam. Ali, natančneje, izpod regije, ki obdaja mesto Groningen.

Leta 1959 so blizu mesta odkrili ogromno zalogo celinskega zemeljskega plina. Plinsko polje Groningen se je izkazalo za največje polje zemeljskega plina v Evropi. Njegovo odkritje je bilo dobro za nizozemsko vlado in nizozemske državljane.

Potem ko je prišel v promet leta 1963, je Groningenov plin plačal veliko, vključno s slavno politiko socialnega varstva Nizozemske. Nacionalna potverteren—ali priboljšek podoben „potrošni lonec“ — je pomagal tudi pri plačilu večine drugih ogromnih infrastrukturnih projektov tistega obdobja, kot so zaščita pred poplavami v okviru načrta Delta ter širitev omrežij avtocest in kolesarskih cest v državi.

Nizozemci so s prihodki od plina – in pritokom denarja za naložbe v tujini – postali bogatejši in kupili več avtomobilov, a so kupili tudi več koles. Leta 1960 so na Nizozemskem kupili 527,000 koles; do leta 1972 se je to podvojilo na 1,086,000.

Danes ima Groningen enega najvišjih kolesarskih modalnih deležev v državi: do 60 % potovanj v mestu je kolesarjenih. Potovanja, ki ne stanejo niti centa goriva.