Felukah, arabsko-futuristična pevka, Dreams of Nature's Feeling

Felukah se kot glasbenica ukvarja s sintakso, filozofijo, matematiko, zgodovino, sociologijo in drugimi svetlimi točkami intelektualnega žanra, med katerimi je najsvetlejša njena poezija.

Naredila je pljusk. Pokrila jo je New York TimesNYT
, Kompleks, omotičen, Esquire Bližnji vzhod, Nacionalni, Time Out, Boben, Los Angeles Daily News, Ad Age, Revija Čudežna dežela, Arabske novice, Brooklyn Vegan, Egipt danes, Svetovljanski Bližnji vzhod, BuzzFeed, CairoScene in potrdil Enakost zdaj in Coca-Cola.

»Za kratek čas grem v Egipt, takrat pade album. Zato bom imel malo zabavo ob izidu albuma, nekaj nastopov, ohranil domovinsko občinstvo nedotaknjeno,« je rekel Felukah po telefonu na letalu na pisti.

»Zbogom,« je rekla in prestopila en sedež, da bi sedla. Letalo je vzletelo, njen um pa tudi. Zaspala je. V spanju je sanjala in morda je bila kriva turbulenca. Vendar je sanjala z živo jasnostjo domišljije. Sanjala je o tem, o čemer je sanjala v vseh pomenih besed. Bila je lucidne sanje, budna v svoji podzavesti, razvezana kot oblak, vedno prisotna kot zrak, edinstvena kot vaša izkušnja.

V njenih sanjah so bile ulice Kaira in Brooklyna sešite skupaj kot zastava, s katero bi brodolomnik mahal, da bi ujel poglede pilota nad seboj. Najboljše od obeh in nobeden ni bil sešit skupaj v zelenih površinah in javnem prevozu. In občutek v notranjosti je bil toplina, tudi negovalna. Nekaj ​​Brooklyna tukaj, kanček Kaira naokoli. Silhuete obzorja so se kadile ob Veliki sfingi in Chryslerjevi stavbi.

In ženska v zeleni svili in zlatu je potrepljala Feluko ​​po ramenih in se predstavila kot voditeljica Galatea. Pomignila je Felukah, naj ji sledi, s širokimi kretnjami na stotine glasbenikov na ulicah, oblečenih v modre tančice, da bi nastopili.

»Tam, od koder sem, je bil islam že dolgo nazaj zasidran v glasbi, kot je zen,« je dejal Felukah. "Počutim se, kot da se je kultura premaknila z omejitvami glede žensk in zapeljevanja kot koncepta - pravijo, da te zapelje v drugačno stanje duha."

Množice so bile darilo obilja v hiši stoterih pojedin in njihova ljubezen je bila obilna kot včerajšnje morje. Slabi izvajalci so prejeli polne množice. In peli so pesmi univerzalne krivde. Galatea je odprla oči, da bi Feluki postavila vprašanje.

»Ko sem odraščal, je bilo precej zaprto. Ni bilo veliko svežih zvokov in prostorov, ki so bili na voljo za nastope umetnikov, kaj šele ženskih umetnikov, queer umetnikov. Absolutno se ne dogaja. Malo po malo so se stvari začele odpirati. K temu je leta 2011 zelo pripomogla revolucija,« je dejal Felukah. »Prihajal sem v srednjo šolo. Sveža misel je bila povsod. Vsi so bili kot, Zamenjal bom sceno. Vsi poskušajo narediti nekaj drugega. In zdaj imamo ogromne festivale. Russ se je igral na piramidah. Zelo smo zaposleni z naročanjem umetnikov, lokalnih in mednarodnih.”

Vladajoči raj želi novice o peklu. Življenje ni pekel, čeprav je še tako blizu, je rekla Galatea brez besed. Galatea je izkopala prostor, da je vanj pridrla voda pogovora.

»Moja najljubša barva je zlata. Sploh ne vem, če bi temu rekli barva. Odraščal sem oboževal vijolično, ker je to barva kraljevine. Ampak potem mislim, da sem v svojem nedavnem razumevanju ženskosti in rasti, zakaj zamenjam vijolično za licenčnino? Zlato je pravi licenčnina.«

Galatea je naredila duhovit predlog. Zlato vodje se je lesketalo kot satenast rep ribe ali žgane pijače.

»Vsak dan je boj, ali naj živim v Kairu? Ali naj ostanem v New Yorku? Naj se preselim na zahodno obalo?« je vprašala Felukah. »Kaj pa London? Glasba se sliši povsod. To je svetovna stvar. Tako da je včasih tako lepo, kot tudi izjemno. Prav tako je tolažilno vedeti, da si lahko kjer koli.”

Ko so hodili po ulicah, so šli mimo kipov, postavljenih v kratkem presledku, vodnjakov čiste vode, ki so se iskrili od mineralov pod dnom bronastih žensk na konjih, s safirji polnih srebrnih žensk v bitki in pernatih žensk, ki so pisale pod vrečami zlata na svojih mizah. . Več jih je uporabilo alternativne in poskusne zaimke na velikih ploščah, prevedenih v približno dvanajst jezikov – nobeden od njih ni bil berljiv. Vse to je bilo mimogrede razumljeno v sanjah. Javorjev in cimetov dim je plaval po ulicah kot kresničke.

Galatea ni rekla ničesar, vendar je sporočila:in nikjer” priznati, kje tako kratek čas nista bila skupaj. Šli so mimo le dveh oseb, ki sta bila kaj žalostna o sebi. Bil je mladenič z zlomljenimi krili, ki je pel o pesku in peni. Njegovo srce je bilo prikazano v steklenici v njegovih prsih, da so vsi videli številne drobce pesmi hrepenenja njegovega srca. To je bila mehanična stvar, njegove prsi. Maja 1942 je bila nastavljena ura za ponastavitev pesmi, predelavo in ojačanje. Tam je bil tudi starec. Bil je pesnik, brez denarja in vržen z Manhattna, pel je "Mannahata, mannahata, mannahata," več udarcev v svojem življenju, pri čemer je imel samo eno preostalo, da ga je prestal, preden ga proste roke smrti spravijo v evforijo in vpis.

»Če bi lahko bil kjerkoli, bi bil to Egipt, samo zato, ker se tam počutim zelo potrebnega. To so moji ljudje. To je moja ženska, zlasti moja dekleta, ki jih moram dvigniti,« je rekla Felukah. »Ker govorimo o kulturi in ne le o egipčanski, ampak o arabski kulturi, muslimanski kulturi na splošno, ki je bila patriarhat na najslabši način, kar je noro, ker se je celotna ta kultura začela kot matriarhat. Torej, da imam to zamenjavo in nikoli nisem doživel matriarha, sem kot, ne, želim ga prinesti nazaj«.

Nihče od ljudi, mimo katerih so šli, ni telefoniral, čeprav so nekaterim manjkali zobje.

»To je moj futurizem,« je rekla Felukah, »potapljanje v preteklost, v davne čase, kjer smo mi vladali – tudi zagovarjanje queer revolucije. Queer svoboda je pomembna, sestavni del svobode za vse.«

Felukah je rekla, »lahko najdeva mir. Faraoni so bolj odprto in globlje razumeli spol.«

»Sodobni Egipčani zagotovo,« je dejal Felukah. "Toliko stvari, s katerimi smo izgubili stik, želim vrniti, likvidnost bivanja."

»To je veliko lažje reči kot narediti. To me ne moti. Sprejemam samo ljubezen. Seveda si želim biti na tej valovni dolžini,« je povedala Felukah. »Ampak vidim komentarje. Vidim sporočila. Če je res agresiven in negativen brez razloga, samo trolajo. Zame je preprosto nesmiselno in zaradi tega sem žalosten.”

»Začel sem s poezijo, zato se je to zdelo naravno. Želel sem dokazati svojim staršem in vsem, da lahko dvignem igro tako, da prispevam k njej,« je dejal Felukah. »Tega ne bom počel le za zabavo; to je moje delo. S tem se preživljam in skrbi me za to. To je moja strast. Torej, če upoštevamo vse, sta končno skočila na ladjo Felukah in zdaj sta kot moja prva podpornica.«

"Lepo je," je rekla. »Res, res je nekaj posebnega. Moja mama je zame velik navdih. Je profesorica tečaja, ki ga je ustvarila na oddelku za islamsko umetnost. To se imenuje Lepota in razum v arabsko/islamski civilizaciji. Poskuša spremeniti naše razumevanje islama v nekaj lepega, nekaj, v kar oba verjameva – kar vsa družina verjame, da je korenina islama.”

Felukah je rekla, »in pravkar ga je pokvaril Slika in z družbo in z marsičim. Toda skozi njo sem bil in sem sposoben, še vedno ponižen vsak dan, da bi se dotaknil kot višje frekvence ljubezni in ne dovolil, da bi kogarkoli dojemal mene, da bi spremenil to, kar sem v bistvu – samo ljubezen. Vsi smo sestavljeni iz ljubezni.”

"Bolj kot se zanašam na to, bolj se vse zdi naravno, najboljša stvar, ki jo lahko kdo doživi – počutiti se naravno v svojem telesu in vsak dan, ne da bi se toliko spraševala o sebi," je dejala Felukah.

Mimo delavnic so se živahno sprehodili v najtemnejše ure. Dim in ogenj njihovih kovačnic ter zvoki njihovih klopi so zrcalili zvoke in slike nočnega neba – manjšega in prav tako občutljivega, obrnjenega in v bistvu izenačenega z bližino. Razdalja naredi stvari občutljive. In rahločutnost krepi vezi.

»Moja mama piše o dajanju in življenju zaradi dajanja sebi, drugim, skupnosti. Gre le za to idejo, da se bomo nenehno polnili s to ljubeznijo in to energijo, čim več ji bomo dajali,« je dejala Felukah.

»Celoten metrični sistem, v katerega smo se postavili, je res čuden – številke, denar. Podoben sem svojim koreninam in svojemu etosu glede te ideje o življenju za enotnost duš duha,« je dejal Felukah. »In to je tisto, kar poskušam tapkati in pometati – glasba in beseda. Potrebujemo Boba Marleyja. Potrebujemo svobodnega duha, Lauryn Hill, Erykah Badu in Raveena.«

"Imam sanje in načrte, da se vrnem v Egipt, na Bližnji vzhod in vložim denar v dejanske stvari, o katerih govorijo pesmi, kar je terapija za prijatelje," je dejal Felukah.

Felukah je dejala: »Ljudje so zelo kritični; Plačal sem denar, ples. So zelo kritični do nastopov ljudi. Doja Cat je morala priti ven in se opravičiti. To je tisto, kar razmišljam. Jaz sem kot, v kakšnem svetu živimo? No, kaj počnem? Imel sem nizke tone.”

Galatea je prižgala cigareto. Ni končala, preden ga je dala ven in v koš.

Felukah je dejala: »To je lep čas za obstoj – dovolj nenavadno, v dobrem in v slabem. V tem svetu je veliko težkih elementov dosledno več spletnega delovanja – pozabiti na resnični svet in se vrniti vanj ter biti kot, da*n, obožujem to mesto«.

In s tem se je Felukah vrnila v svojo budno resničnost. Zbudila se je. Sledite ji lahko na Instagramu tukaj, Tik Tok tukaj. In lahko poslušate rastoči in že tako ogromen katalog glasbe skupine Felukah, tukaj.