Evropa nekaj centimetrov bližje prepovedi ruske nafte. Tukaj je, kaj bi to pomenilo.

V začetku tega meseca je po poročilih o grozodejstvih v Ukrajini unija sporočila, da bo od avgusta naprej prepovedala uvoz ruskega premoga in razmišlja o zmanjšanju uvoza nafte in zemeljskega plina. Ta teden je Rusija Poljski in Bolgariji prekinila dostop do zemeljskega plina, ker nista hotela plačati v rubljih, in grozila, da bo storila enako drugim.

Odvajanje Evrope od ruske energije ne bo lahka naloga. Vsaka država EU je drugačna, ko gre za odvisnost od ruskih fosilnih goriv.

Spodnji grafikoni pojasnjujejo, zakaj je Evropi težko reči ne ruski energiji, na katere države bi to najbolj vplivalo in kaj počnejo, da iščejo alternative in dosežejo energetsko neodvisnost od Moskve.

Deluje na goriva

Kljub desetletjem prizadevanj za razvoj obnovljivih in alternativnih virov energije Evropa danes še vedno močno uporablja fosilna goriva. Leta 2020 je približno ena tretjina celotne porabe energije v EU izvirala iz nafte in nafte, skoraj četrtina iz zemeljskega plina in 10 % iz premoga, po podatkih Eurostata, uradnega statističnega urada EU. Podatki za leto 2021 še niso na voljo.

Evropa je kupovala veliko teh fosilnih goriv od svoje sosede Rusije – energetskega giganta, ki je največji svetovni izvoznik zemeljskega plina, tretji največji izvoznik surove nafte in kondenzatov za ZDA in Savdsko Arabijo ter tretji največji izvoznik premog za Indonezijo in Avstralijo.

Če Evropa prekine vezi z Moskvo, ne bo imela veliko alternativ za napajanje svojih tovarn, podjetij in gospodinjstev. Zato je – kljub širokemu neodobravanju vojne na Zahodu in domnevnim grozodejstvom v Ukrajini – izziv za gospodarski blok, da sankcionira rusko energijo in hromi vojni stroj Kremlja.

Premog je bil prva tarča prepovedi uvoza EU, saj je bil manj pomemben. Medtem ko je premog leta 10 predstavljal približno 2020 % celotne porabe energije v EU, je bila uvožena le ena tretjina, od tega polovica ruskega. To pomeni, da bi vlečenje mopsa vplivalo le na manj kot 2 % celotne porabe energije na celini.

Odpoved ruske nafte in plina bi bila veliko težja. Evropa je močno odvisna od uvoza, ko gre za dve glavni fosilni gorivi: leta 2020 je približno 97 % celotne porabe nafte in nafte v EU prihajalo iz tujine, za zemeljski plin pa 84 % po podatkih Eurostata. Velik del tega uvoza je bil iz Rusije.

Nafta in nafta

Leta 2020 je Rusija načrpala približno 10 milijonov sodčkov surove nafte na dan in jih izvozila skoraj tri četrtine – približno 11 % celotnega svetovnega izvoza nafte, je razvidno iz lanskega statističnega pregleda svetovne energije, objavljenega BP.

Izvoz je vključeval tako surovo nafto kot rafinirane proizvode, kot so bencin, ki se črpa v avtomobile, in dizelsko gorivo, ki se uporablja v tovornjakih, vlakih in čolnih. Medtem ko je bila Kitajska največji posamezen kupec na ravni države, je več kot polovica ruskega izvoza nafte in nafte šla v Evropo.

Po podatkih Eurostata je leta 2020 skoraj 23 % celotnega uvoza nafte in nafte v EU prihajalo iz Rusije. Nemčija, Nizozemska in Poljska so bile največje uvoznice ruske nafte v Evropi, vendar niso bile najbolj odvisne.

Eden od načinov za izračun odvisnosti države od ruske nafte je, da pogledamo njen neto uvoz in ga izmerimo glede na celotno porabo energije. To storite z Eurostatovimi podatki, Barronove ugotovili, da je v Litvi, majhni baltski državi, neto uvoz nafte iz Rusije leta 80 predstavljal skoraj 2020 % celotne porabe energije v državi. Druge države, ki so bile na vrhu seznama, so Grčija, Slovaška in Finska.

Ni ves uvoz nafte iz Litve ostal znotraj države. Po nakupu surove nafte iz Rusije jih je Litva predelala na kopnem in nato izvažala rafinirane izdelke.

Pomembno je omeniti, da so podatki iz leta 2020 in številne od teh držav so že sprejele ukrepe za zmanjšanje odvisnosti od ruske energije od invazije na Ukrajino. Toda pot ne bo lahka in pomemben napredek bo zahteval čas. Na to je opozoril nemški kancler Olaf Scholz nenadna prekinitev bi vso Evropo pahnila v recesijo, ogroženih je na stotine tisoč delovnih mest.

Zemeljski plin

Rusija je leta 639 proizvedla 2020 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina in izvozila 37 % količine v tuje države, kar predstavlja več kot četrtino svetovnega izvoza zemeljskega plina, navaja poročilo BP.

Več kot 80 % tega zemeljskega plina je bilo prepeljanih po plinovodih, kot je Severni tok I, in 20 % prek tovornih ladij v utekočinjeni obliki ali tako imenovanem LNG. Evropa je velik kupec obeh, saj je leta 85 prevzela skoraj 2020 % ruskega izvoza plinovodov in polovico prodanega UZP.

Po podatkih Eurostata je leta 40 skoraj 2020 % uvoza zemeljskega plina v EU prišlo iz Rusije. Tudi če EU sama ne uvede nobenih sankcij za ruski zemeljski plin, je situacija nevarna glede na visoko napetost med uvozniki in izvozniki.

Moskva je od EU zahtevala, da plača svoj uvoz zemeljskega plina z rublji – da bi podprla svojo domačo valuto – in grozi, da bo zmanjšala dobavo, če tega ne bo upoštevala. Če bi se to zgodilo, bi se Evropa spopadala s pomanjkanjem energije brez primere.

Z drugimi fosilnimi gorivi – kot sta nafta in premog –, ki jih prevažajo ladje, lahko države uvoznice zamenjajo trgovinske partnerje z manj težavami. Z zemeljskim plinom je veliko težje narediti enako, saj cevovodne infrastrukture ni mogoče enostavno prestaviti z enega kraja na drugega.

To pomeni, da bi evropske države, ki se zanašajo na plinovode, bolj prizadele, če bi Rusija zaprla pipe. Na primer, Nemčija in Italija – dva največja kupca ruskega zemeljskega plina v Evropi – sta vse uvažali po plinovodih. Nizozemska in Francija pa sta leta 21 prejeli 46 % in 2020 % svojega ruskega uvoza kot UZP.

Kljub temu bi lahko nekatere manjše države v primerjavi z relativnimi velikostmi različnih gospodarstev imele na kocki več. Barronove analiza kaže, da je ruski uvoz zemeljskega plina leta 37 predstavljal približno 2020 % celotne porabe energije na Madžarskem in 32 % moldavske – vse to se prevaža po cevovodih.

Kakšne so alternative?

Številne države EU se trudijo zmanjšati odvisnost od ruskih fosilnih goriv – s kampanjami za varčevanje z energijo, širitvijo obnovljivih in jedrskih zmogljivosti ter iskanjem alternativnih dobaviteljev energije. Nekaj ​​napredka je bilo, vendar je pred nami še velik izziv.

Poleg Rusije so glavni svetovni izvozniki nafte ZDA, Savdska Arabija, Kanada in druge Organizacije držav izvoznic nafte na Bližnjem vzhodu.

Ameriški predsednik Joe Biden je v začetku tega meseca napovedal, da bodo ZDA sprostili več kot 180 milijonov sodčkov nafte iz svoje strateške rezerve nafte v naslednjih šestih mesecih. Ameriški proizvajalci so bili neradi vrtati več kljub skokovitim cenam nafte, pri čemer navaja pritisk vlagateljev in posojilodajalcev, naj ostanejo disciplinirani pri vlaganju kapitala. Toda nedavni podatki kažejo, da si morda premislijo. V prvem tednu aprila se je število ploščadi v ZDA – ključni kazalnik dejavnosti vrtanja nafte –pokazala velik skok, signal, da bi lahko prišlo do povečanja proizvodnje v drugi polovici leta in leta 2023.

Medtem je OPEC pod vodstvom Savdske Arabije signaliziral, da ne bo črpal več zapolniti vrzel. Kot članica večjega partnerstva, imenovanega OPEC+, je bila Rusija ključna zaveznica bloka za izvoz nafte pri varovanju njihovih energetskih prihodkov.

Ko gre za zemeljski plin, Norveška, Nizozemska, Alžirija in Azerbajdžan poleg Rusije dovajajo tudi velike količine v Evropo. Države EU so bile zaposlene z zagotavljanjem poslov in gradnjo novih plinovodov, da bi preusmerili svoj uvoz zemeljskega plina.

• Danski odsek plinovoda Baltsko morje je trenutno v gradnji. Bo povezati Poljsko s plinskimi polži na Norveškem in Varšavi dovoliti, da pozneje letos preneha uvažati ruski plin.

• Italija je sklenila dogovor z Alžirijo, njegov drugi največji dobavitelj, za več uvoza zemeljskega plina po Transmediteranskem podmorskem plinovodu.

• Bolgarija gradi plinovod, ki se bo povezal s Transjadranskim plinovodom, ki prevaža zemeljski plin iz Azerbajdžana preko Grčije v Italijo in jugovzhodno Evropo. Država je sklenila dogovor o prejemu več plina iz Azerbajdžana.

Da bi bila bolj okretna in manj omejena s plinovodi, mora Evropa uvažati več UZP od drugih vodilnih dobaviteljev, kot so Avstralija, Katar, ZDA, Malezija in Nigerija.

Številne države so to počele že pred rusko-ukrajinsko vojno. Leta 2020 je bilo več kot 90 % portugalskega uvoza zemeljskega plina UZP, več kot polovica pa je prihajala iz Nigerije, po podatkih Eurostata. Poljska, Belgija, Grčija in Italija so prejele po več kot 10 % svojega uvoza kot UZP iz Katarja, Grčija, Litva, Portugalska, Malta in Španija pa so bile velike kupce ameriškega UZP.

Katar je rekel, da bo solidarni z Evropo in tam še naprej zagotavljajo zemeljski plin, tudi če so drugi odjemalci pripravljeni plačati več. Nemčija, Francija, Belgija in Italija se vsi pogovarjajo z majhnim kraljestvom v Perzijskem zalivu za nakup LNG dolgoročno. Tudi ZDA so se zavezale dobavi dodatnih 15 milijard kubičnih metrov UZP v Evropo do konca leta 2022.

Po Evropi se gradijo ali širijo ladijski terminali za UZP, kar bi omogočilo, da bi bila celina manj odvisna od plinovoda iz Rusije.

• Nemčija, ki je leta 2020 ves svoj zemeljski plin uvozila po plinovodih, načrtuje zgraditi dva terminala za UZP na severni obali države.

• Poljska je širi svoj terminal za UZP v pristaniškem mestu Swinoujscie na Baltskem morju in podpis novih pogodb z več dobavitelji UZP. 

• Hrvaška razmišlja povečanje zmogljivosti svojega terminala za UZP na otoku Krku, Slovenija pa ima izrazili interese za pridobitev plina od tam.

Nekatere države EU že hitro napredujejo in so zgled svojim sosedom.

V začetku aprila sta Litva in Latvija sporočili, da sta popolnoma prenehal uvažati ruski plin— prve evropske države, ki so to storile. Poljska in Estonija nameravata storiti enako pred koncem leta. Kljub temu bi bilo za Litvo iskanje alternativnih virov nafte lahko enako zahtevno. Leta 2020 je skoraj 70 % uvoza nafte v državo prišlo iz Rusije. Litovski predsednik Gitanas Nauseda je dejal številka je od takrat padla in država je bila pripravljena na popolno opustitev ruskih energetskih virov.

Za druge bo morda morala ločitev priti bolj postopoma.

Od invazije na Ukrajino je Nemčija zmanjšal ruski delež v celotnem uvozu nafte na 25 % s 35 %, delež zemeljskega plina na 40 % s 55 % in prepolovil uvoz ruskega premoga, je dejal gospodarski minister Robert Habeck. Uvoz ruske nafte in premoga naj bi do konca leta padel na nič, je dejal Habeck, država pa namerava do leta 2024 končati uvoz ruskega plina.

Vse evropske države se ne strinjajo s sankcijami. Madžarska je pred kratkim povedala, da je pripravljeni plačati rubljev za ruski plin če bi Moskva to zahtevala. Bila je tudi Avstrija, ki je vojaško nevtralna in ni članica Nata odporna na sankcije na rusko energijo.

"Razumna zamenjava za Evropo preprosto ne obstaja," Putin je pred kratkim v televizijskem govoru dejal: "Na svetovnem trgu preprosto ni prostih količin, dobave iz drugih držav, predvsem ZDA, ki bi jih lahko poslali v Evropo, pa bodo potrošnike stali večkrat več."

Pišite Evie Liu na [e-pošta zaščitena]