Energija prevladuje v geopolitični enačbi v sporu med Rusijo in Ukrajino

Ruski predsednik Vladimir Putin je v govoru v ponedeljek napovedal, da se bodo elementi ruske vojske kmalu preselili v dve sporni vzhodni regiji Ukrajine v okviru, kot pravi, "mirovne misije". Ti dve regiji – Doneck in Lugansk – sta večinoma naseljeni z ljudmi ruskega porekla in sta prizorišča pogostih oboroženih sovražnosti med disidenti in ukrajinskimi vladnimi silami. Podobno kot je to storil leta 2015 na Krimu, se zdi očitno, da je Putinov končni cilj priključitev teh dveh regij.

V odgovor na Putinov vpad je nemški kancler Olaf Scholz napovedal, da si bo njegova vlada prizadevala za dosego končne odobritve in certificiranja ruskega plinovoda Severni tok 2 na čakanju ter ocenila druga sredstva za zagotovitev ustrezne oskrbe z zemeljskim plinom za njegovo državo. "Pristojni resorji ministrstva za gospodarstvo bodo glede na spremembe v zadnjih dneh naredili novo oceno varnosti naše oskrbe," je dejal.

Če bi se razmere med Rusijo in Ukrajino še naprej slabšale, bi vprašanje za Scholza in Nemce postalo eno od iskanja alternativnih virov za zemeljski plin, ki je tako ključnega pomena za električno omrežje in gospodarstvo države. Scholzova vlada se je od lanske jeseni znašla v težavah, da bi pridobila ustrezno oskrbo s plinom, saj vetrna industrija, na katero je njegova predhodnica Angela Merkel stavila na energetsko prihodnost države, ni izpolnila svojih obljub. Številne druge evropske države so se zaradi podobno nepremišljenih odločitev energetske politike znašle v enakem položaju.

Do te točke je bila rešitev evropskega zemeljskega plina v obliki povečanega uvoza utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki so ga večino zagotovile ZDA in v manjši meri Katar. Vse to se dogaja sočasno s širitvijo novih izvoznih zmogljivosti utekočinjenega zemeljskega plina v ZDA, ki bi, če bi se dovolile nadaljevanje, sčasoma zagotovile zadostne količine izvoza, da bi Nemčiji in drugim evropskim državam pomagale zadovoljiti manjše dobave ruskega plina.

Hkrati pa regulativni uradniki Bidenove administracije pri FERC, EPA in notranjem ministrstvu še naprej izvajajo težke nove ukrepe, namenjene oviranju domače naftne in plinske industrije Amerike. Eden od poudarkov tega regulativnega presežka je bila zavrnitev dovoljenj za plinovode za prenos zemeljskega plina na trge, vključno z objekti za izvoz UZP. Ravno prejšnji teden je FERC izdal ostre nove smernice v zvezi s plinovodom za zemeljski plin, ki dovoljuje odobritve, kar je povzročilo zavrnitev od House Minority Whip Stevea Scalisea. "Že mesece pred to isto komisijo zamuja na desetine, če ne na stotine aplikacij za zemeljski plin, kar je prispevalo k rekordnemu povečanju stroškov energije za pridne ameriške družine," je dejal Scalise v izjavi.

Ministrstvo za notranje zadeve se je 19. februarja odzvalo na negativno sodno odločbo z napovedjo, da bo ustavilo napredek pri vseh prizadevanjih za pridobitev dovoljenj za naftne in plinske dejavnosti na zveznih zemljiščih in vodah, vključno z Mehiškim zalivom. Zvezni sodnik v Louisiani je blokiral prizadevanja administracije, da bi zvišala izračun tako imenovanih »družbenih stroškov ogljika«, povezanega s proizvodnjo nafte in plina, za več kot 700 %, rubriko, ki jo je Obamova administracija uporabljala za blokiranje razvoja na zveznih zemljiščih in ki Bidenovi ljudje upajo, da bodo oživeli.

Kot rezultat teh ukrepov in še toliko drugih, ki prihajajo vsak dan iz te administracije, vidimo, da vlada ZDA deluje nasprotno, da bi Evropa povečala apetit po ameriškem LNG. To kaže, da do konca Bidenovega predsedovanja ZDA morda ne bodo zanesljiv partner za oskrbo Scholza. Katarju je uspelo čez zimo povečati lastni izvoz v Evropo, vendar ima njegova industrija tudi pogodbene obveznosti do drugih strank, ki jih je treba spoštovati. Vse to ima za posledico, da predsedniku Putinu zagotavlja visoko stopnjo geopolitičnega vzvoda v njegovem očitnem prizadevanju, da bi še enkrat zagrizel v Ukrajino.

Vidimo enako dinamiko, povezano z rusko nafto v še večjem obsegu. Globalna enačba ponudbe/povpraševanja, povezana z nafto, je zelo tesna, tudi če na trg prihaja približno 10 milijonov ruskih sodčkov na dan. Če bi zaradi sankcij, ki so jih uvedle ZDA in Evropa, del ali celotna oskrba izginila, bi 100 dolarjev za sod hitro postala najnižja cena za surovine. Ker je svetovno gospodarstvo že v oslabljenem stanju in se spopada z naraščajočo inflacijo, voditelji teh zahodnih demokracij vedo, da si njihove države lahko slabo privoščijo uvedbo takšnih sankcij.

Tako ima energija, kot pogosto vidimo, pomembno vlogo v geopolitiki. Glede na današnje razmere se zdi, da ima Putin Evropo in ameriško administracijo dobesedno čez sod. Kancler Scholz je morda za zdaj prekinil napredek pri končni odobritvi Severnega toka 2, a glede na potrebo njegove države po zemeljskem plinu in očitno pomanjkanje zanesljivih alternativ bo zanimivo videti, kako dolgo lahko traja njegova prekinitev.