Energetska diplomacija ne pomaga Rusiji v Afriki

Afrika je morala hoditi po nevarni diplomatski vrvi glede ruske invazije na Ukrajino. Večina afriške javnosti sprejema demokratične norme z raziskavami, ki kažejo široko naklonjenost Ukrajini.

Kenijski predstavnik pri ZN je to mnenje povzel po primerjava stiske Ukrajine na boje postkolonialne Afrike. In prav je tako. Kot sem opisal v svoji knjigi, Ruski imperializem: razvoj in kriza, je izvor ruske ekspanzionistične agresije vzdolž njenega obrobja v zadnjih nekaj stoletjih zakoreninjen v njeni nespremenljivi in ​​neizprosni imperialistični agendi.

Na žalost se razširjena naklonjenost ni prenesla v državno politiko. Zaskrbljenost glede prehranske varnosti in odvisnosti od Ruska živila prisili afriške države, da ostanejo oddaljene od konflikta. Zdaj je Rusija poleg te odvisnosti od hrane začela dopolnjevati svoj diplomatski načrt v Afriki s spremembami v svoji energetski diplomaciji in projekciji vojaške moči.

Kljub odvisnosti od hrane imajo afriške države največ koristi od sankcij proti Rusiji. Izolacija Rusije od evropskega trga pomeni, da imajo afriške države višje cene surovin in imajo manj konkurentov. Očitno je, da Afriška energija lahko reši Evropo, s tem pa si bo Afrika zagotovila velik delež donosnih in stabilnih energetskih pogodb, ki so ključne za njen gospodarski razvoj.

Hkrati se jasno razume, da Rusija ne more ekonomsko konkurirati ali spremeniti tržnih sil, ki poganjajo te spremembe. Samo 1 % NTI v Afriki izvira iz Rusije, medtem ko je ruska invazija na Ukrajino le pomagala ekonomsko uskladiti Evropo in Afriko.

Primerov afriškega dobička na račun Rusije je veliko. Tanzanija, ki ima šeste največje zaloge zemeljskega plina v Afriki, se je lahko ponovno pogajala z energetskimi podjetji, kot sta Shell in ENI, da bi pritegnila tuje naložbe v višini do $ 30 milijarde za oživitev gradnje projektov utekočinjenega zemeljskega plina na morju leta 2023.

Senegal naj bi začeli črpati njen 40 trilijonov kubičnih metrov zemeljskega plina konec leta 2023 za večino evropskih potrošnikov prek prihajajoče infrastrukture za utekočinjanje in preko cevovoda, ki se povezuje z Marokom.

Nigerija je že dobavljena 14% od EU utekočinjeni zemeljski plin (LNG) povpraševanje v prvi polovici leta 2022 z načrti za nadaljnjo širitev.

Namibija je izkoristil energetsko lakoto Evrope za razvoj izvozne baze zelenega vodika za vstop na evropske energetske trge. Nič od tega ne bi bilo mogoče brez samoizolacije Rusije od evropskega energetskega trga.

Kljub splošni šibkosti ruskih kapitalskih naložb v Afriki so skoncentrirane na nekaj izbranih območjih in sektorjih, kjer se ruski vpliv lahko izvaja kohezivno za največje politične koristi. Večina uvoza iz Rusije je skoncentrirana v strateško pomembnih sektorjih, kot sta oprema za gradnjo infrastrukture in vojaška strojna oprema, zaradi česar morajo afriške vojske in elite pozorno upoštevati rusko mnenje, preden ukrepajo.

Geografsko so se ruske kapitalske naložbe zbrale na izbranih, strateško pomembnih trgih. V Ruandi je Rusija z vlaganjem v infrastrukturo države in celo z nastajanjem preprečila neverjeten vzpon države kot »afriškega Singapurja«. zmogljivosti jedrske znanosti, v upanju, da bo vplivanje na vzornika vplivalo na preostalo Afriko, da bo sodelovala z Rusijo pri razvoju proizvodnje urana in nakupu reaktorjev Rosatom.

V Džibutiju, kjer ima Rusija dolgo izražena zanimanja za odprtje pomorske baze ob ustju Rdečega morja, skuša Rusija okrepiti svoj vpliv v vitalni državi. V geopolitičnem prepiru, ki spominja na "velike igre" devetnajstega stoletja, bi se Rusija pridružila 8 drugim državam (vključno z ZDA in Kitajsko), ki imajo vojaške baze v državi.

V sektorjih ogljikovodikov v Alžiriji, Mozambiku, Kamerunu in Gabonu je Rusija poskušala uporabiti naložbe prek ruskih energetskih podjetij, kot sta Rosneft in Gazprom, da prepoved izvoz energije v Evropo.

Čeprav je ruska vpletenost v Afriko prevelika, večina Afrike ostaja oddaljena od Kremlja. Rusiji preprosto manjka gospodarske teže, da bi odločilno vplivala na državno politiko v Afriki v enaki meri kot Zahod ali Kitajska. Kremelj se trudi ostati relevanten in v nekaterih primerih mu to tudi uspeva. Ruska vpletenost v Sahel na primer zasenči francoski vpliv v Maliju, medtem ko se lokalne elite trudijo najti vire in moč za zoperstavljanje podružnicam ISIS. Rusija se je vedno bolj obračala na zasebna vojaška podjetja, vključno z razvpito Wagnerjevo skupino ukrajinske razvpitosti, da bi pospešila svojo agendo v Afriki.

Wagnerja, s precejšnjim vplivajo in neposredna povezava s Putinom je zamajala politiko v Maliju. Na seznamu zločinov skupine, za katere upamo, da se bodo njeno vodstvo soočilo z Mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu, je skupina Wagner monopolizirala Malijski minerali, zlasti redkih zemeljskih elementov, ki so ključni za sodobno zeleno tehnologijo. V Srednjeafriški republiki so ruski plačanci pridobivali podobne rudne koncesije. Dokazovanje, kdo ima resnično oblast v državi, ruski plačanci fizično voden predsedniško parado.

V strateško pomembni regiji Rdečega morja, Eritreja (»afriška Severna Koreja«) je za ohranjanje nadzora postala odvisna od ruskega notranjega varnostnega aparata. Eritreja nagradi Rusijo z energetskimi koncesijami, pravicami do rudnin in glasovanjem v ZN. V sosednjem Sudanu je Rusija izvajala ogromen politični pritisk in prekinila dobavo orožja, da bi sudansko vlado prisilila, da dovoli rusko pomorsko oporišče na Rdečem morju.

Po vsej Afriki igra Rusija vlogo moteče sile, katere cilj je preprečiti utrjevanje novih političnih in gospodarskih odnosov z Zahodom, hkrati pa ustvarja pogajalski položaj nasproti Kitajski. S tem prispeva k nerazvitosti Afrike. To shemo je treba prepoznati po tem, kar je: znak šibkosti in golega izkoriščanja.

Rusija izvaja ta razdiralna prizadevanja, uničuje dolgoročne odnose in grozi celini z lakoto, ker je šibka in ideološko protizahodna. To so dejanja obupane sile, ki ni sposobna vplivati ​​na noben drug način in želi oslabiti Zahod in globalni demokratični red. Afričani, ki jih skrbi prihodnost njihove celine, se morajo zavedati nevarnosti dejanj Rusije. Najboljši način za boj proti ruskemu vplivu v Afriki je podpiranje razvoja varnostnih, energetskih in trgovinskih povezav med Afriko in Zahodom ob hkratnem vlaganju v afriški človeški kapital. Le tako se bosta Afrika in Zahod lahko popolnoma uprla ruski sistematični kampanji geopolitične destabilizacije.