Osem let pozneje se svet še ni lotil grozodejstev Daesha in pomagal jezidom

3. avgusta je obletnica genocidnega napada, ki ga je Daesh izvedel v Sinjarju v Iraku. Tistega dne je Daesh sprožil prepovedana dejanja proti jazidom, etno-verski manjšinski skupini v Iraku. Borci Daesha so ubili na stotine, če ne na tisoče ljudi. V okviru iste kampanje so borci Daesha ugrabili dečke, da bi jih spremenili v otroke vojake ter ženske in dekleta za spolno suženjstvo. Več kot 2,700 žensk in otrok je še vedno pogrešanih in njihova usoda ni znana.

Nekaj ​​dni po napadu na Sinjar je Daesh napadel tudi Ninevah Plains in sredi noči prisilil več kot 120,000 ljudi, da so rešili svoja življenja. Grozodejstva, ki jih izvaja Daesh, so razvrščena kot genocid. Daesh je zagrešil umore, zasužnjenja, deportacije in prisilno preseljevanje prebivalstva, zapore, mučenje, ugrabitve žensk in otrok, izkoriščanje, zlorabe, posilstva, spolno nasilje in prisilne poroke. Vlade, parlamenti in mednarodni organi so grozodejstva priznali kot zločine proti človeštvu, vojne zločine in celo genocid. Zelo malo pozornosti pa se namenja dejstvu, da je bila resna nevarnost tega genocida vidna že več mesecev pred usodnim dnem 3. avgusta 2014 in pravzaprav že 2013 če ne prej. Kot taka bi grozodejstva lahko preprečili, če bi le države delovale v skladu s svojo dolžnostjo preprečiti genocid. Poleg tega se zelo malo pozornosti posveča dejstvu, da ta genocid še vedno traja v teku danes.

Obeleževanje dneva je namenjeno spominu na žrtve in preživele ter prepoznavanju narave in obsega grozodejstev. Obeleževanje dneva navsezadnje pomeni tudi priznanje, da je bilo za obravnavo grozodejstev storjenega zelo malo, in prizadevanje za ponovno oživitev prizadevanj za obravnavo grozodejstev.

Nadia Murad, Nobelova nagrajenka za mir, je dvignila osmo obletnico napada Daesha na Sinjar. neustrezni in napačni odgovori genocidu Daesha. Med drugim je izpostavila vprašanje pogrešanih jezidskih žensk in otrok. Avgusta 2022 je bilo še vedno pogrešanih več kot 2,700 jezidskih žensk in otrok, ki jih je Daesh ugrabil avgusta 2014. Daesh jih je mnoge še vedno zasužnjil in takrat je bilo malo storjenega za rešitev. Kot poudarja Nadia Murad: »Mednarodna skupnost je posvetila ogromno časa in sredstev lovljenju teroristov. Lahko in morajo pokazati enako predanost iskanju in reševanju svojih žrtev.« Poleg tega je bilo okrog Sinjarja identificiranih več kot osemdeset množičnih grobišč, ​​le majhno število je bilo izkopanih. Ekshumacijo množičnih grobišč, ​​identifikacijo žrtev in ustrezen pokop je treba obravnavati.

Osem let po napadu na Sindžar na tisoče jezidov še naprej živi v taboriščih za notranje razseljene osebe (IDP) v iraški regiji Kurdistan. Vendar, kot poudarja Nadia Murad in ima izkušnje s taborišči za notranje razseljene osebe, so »taborišča za notranje razseljene osebe zgrajena kot začasne rešitve, vendar vas ujamejo v cikel vsakodnevnega preživetja, namesto da bi vam omogočili napredovanje k okrevanju. Na stotine tisoče jazidov ostaja v taboriščih za notranje razseljene osebe, brez poti, da bi začeli graditi boljše življenje, in brez upanja, da bo jutri drugače. To pomanjkanje upanja je pripeljalo do visokih stopenj samomorov, povečanih primerov nasilja, zgodnjih porok in druge škode.« Pozvala je k preusmeritvi pomoči v podporo vrnitvi jazidov v domovino v Sindžar. To vključuje naložbe v Sinjarjevo infrastrukturo, izobraževanje, zdravstveno varstvo in gospodarske priložnosti. Zagotavljanje, da se jezidi lahko vrnejo v Sindžar in tam znova zgradijo svoja življenja, je ključnega pomena, čeprav možnosti ponovne naselitve za skupnost ne obstajajo. Da pa bodo Jazidi imeli prihodnost v Sindžaru, morajo biti v celoti vključeni v vsako odločanje o svojem življenju in regiji, vključno s pomembno zastopanostjo Jazidov v diplomatskih prizadevanjih za reševanje regionalnih sporov.

Osem let kasneje in kljub pomembnemu delu pri zbiranju in ohranjanju dokazov o grozodejstvih nad skupnostjo, je bilo zelo malo storjenega za pregon storilcev, in to zaradi njihove vpletenosti v genocid in zločine proti človeštvu. Dejansko so edine obsodbe za genocid Daesha (in tudi za zločine proti človeštvu) zagotovila nemška sodišča. Drugi pregoni storilcev Daesha so bili samo za kazniva dejanja, povezana s terorizmom. Storilce Daesha je treba privesti pred sodišče za zločine, ki odražajo naravo in resnost storjenih grozodejstev, namreč genocid in zločine proti človeštvu. To bi lahko storilo Mednarodno kazensko sodišče, če bi mu situacijo predložil Varnostni svet ZN, posebej ustanovljeno ad hoc sodišče ali domača sodišča, ki se opirajo na načelo univerzalne pristojnosti. V Parlamentarni skupščini Sveta Evrope (PACE) Pieter Omtzigt, nizozemski poslanec in posebni poročevalec PACE za privedbo Daeša pred sodišče, poskuša oživiti politično voljo za nadaljevanje teh pristopov in obravnavanje zamude pri zagotavljanju pravice. Njegovo novo poročilo in resolucija bo razprava potekala oktobra 2022.

Osem let pozneje preživeli grozodejstev še vedno čakajo na odškodnino. Kot je zapisala Nadia Murad, »odškodnine povrnejo preživelim moč, da se odločajo in oblikujejo svoja življenja. Toliko spolne zlorabe je odvzem svobode – odvzem izbire. Za preživele je zelo pomembno, da sami izberejo svojo pot do okrevanja in imajo vire, da svoje odločitve spremenijo v resničnost.« Čeprav naj bi bila taka odškodnina zagotovljena jezidskim preživelim spolnega nasilja, zakon o preživelih jezidih, sprejet v začetku leta 2021, še ni bil izveden.

Osem let pozneje se svet še ni lotil grozodejstev Daesha in pomagal jezidom.