Med državljanskimi nemiri je iranska reprezentanca svetovnega prvenstva postala simbol razdora

V večini primerov bi dramatična zmaga na svetovnem prvenstvu sprožila praznovanje po vsej državi v nogometni državi, kot je Iran. Glede na to, kaj se dogaja v državi – še posebej v zadnjem času – je veliko bolj zapleteno od tega. Prizori iranskega veselja na stadionu Ahmed Bin Ali v Katarju po ključni pozni zmagi proti Walesu povedo le delček zgodbe.

Več milijonov gledalcev po vsem svetu bi videlo izliv čustev igralcev in njihovih navijačev. Dva neprecenljiva zadnja zadetka sta ekipo trenerja Carlosa Queiroza ohranila v boju za preboj v izločilne boje tekmovanja prvič v svoji zgodovini, kar je popoln odgovor na hud poraz proti Angliji v prvi tekmi.

So pa veliko bolj pereče zadeve. Smrt 22-letne ženske Mahse Amini v policijskem priporu – pridržane, ker naj bi kršila strogi kodeks oblačenja, ki se pričakuje od žensk v Iranu – je sprožila množične proteste in ozaveščanje tako v državi kot v tujini. Izkazalo se je kot prelomna točka za mnoge ljudi, ki so jih jezili takšni avtoritarni zakoni, v tem primeru glede žensk.

In tako narodnega ponosa ne čutijo vsi. In, upravičeno ali ne, se je pojavila povezava med nogometaši – s patriotizmom, ki ga prinaša svetovno prvenstvo – in iransko vlado. Bilo je celo nekaj razprav o tem, ali naj ekipa, ki jo sestavlja nekaj imen iz najboljših evropskih klubov, nastopi na dogodku.

Fascinantno je, kako so se iranski trener in ekipa odzvali na situacijo. Quieroz se je večinoma izogibal nešportnim vprašanjem, usmerjenim v tabor. Kar zadeva igralce, so ostali tiho med himno pred srečanjem z Anglijo, le da so jo zapeli pred svojo drugo tekmo na slišno neodobravanje nekaterih navijačev v areni.

Peščica, vključno z napadalcem Bayerja iz Leverkusna Sardarjem Azmounom, se ni bala odkrito govoriti o težavah doma, čeprav so posledice za igralce zaskrbljujoče. Oblasti so aretirale mednarodnega kolega Voria Ghafouri—ni vključen v izbor turnirja—za "širjenje propagande" po kritiziranju režima med ostrim zatiranjem.

Dejansko je tisto, zaradi česar so iranski igralci spremenili taktirko in zapeli, lahko posledica pritiskov Irana ali celo FIFA, ki je na tem turnirju omejila politične simbole ali kretnje. Oblečen iranski navijač protestno majico menda so ga uradniki pospremili tudi na drugi tekmi.

Po izidu v Walesu se je velik del iranskih medijskih odzivov osredotočil na Quieroza in predstavo njegove strani, čeprav je bilo nekaj poudarka na vprašanjih drugje. Izdaja v angleškem jeziku Kayhan pripeljal do incidenta z majicami, saj se je veliko drugih poročil zataknilo za nogomet.

Trenutno poteka ideološka bitka okoli tega, kaj reprezentanca predstavlja, ali je uspeh dober za Iran ali drug primer pranja športa – proslavljanja dosežkov ob soočenju z drugimi skrbmi.

Šele v začetku tega leta je bilo Irankam dovoljeno vstopiti na stadion, da bi gledale vrhunski domači nogomet, s čimer se je končalo štiri desetletja čakanje. Posledično lahko vročica svetovnega prvenstva predstavlja novo odkrit izraz svobode ali še en opomnik, kako daleč zaostaja Iran zaradi svojih omejitev.

Da se ekipa svetovnega prvenstva tako politizira, je neverjetno. Iran, ki je tako pogosto zavezujoča sila v državi, namesto tega postavlja vprašanja o nacionalni identiteti ter o tem, koga in kaj predstavljajo nogometaši sredi krize.

In če stvari ne bi mogle biti še bolj politično obremenjene, so prihodnji nasprotnik Irana Združene države, s katerimi ima v zgodovini napete diplomatske odnose. Queiroz in njegovi možje vedo, da igrajo za mesto v poznejših fazah tekmovanja z visokimi vložki. Ne vedo pa, kakšen vpliv bo imel njihov morebitni prihodnji uspeh zunaj te kampanje.