Ne pričakujte veliko zračnih spopadov, če in ko bo Kitajska napadla Tajvan

Kitajska invazija na Tajvan bi bila »ultra-mega« vojna, če si sposodim frazo Iana Eastona, analitika z inštituta Project 2049 iz Virginije.

Začelo bi se in verjetno končalo na morju, najprej z obsežno kitajsko invazijsko floto in kasneje z morebitnim ameriško-japonskim pomorskim protinapadom, katerega cilj je prekiniti oskrbovalne linije kitajskih enot na Tajvanu.

Vmes bi lahko prišlo do smrtonosnih kitajskih raketnih baraž, brutalnih tesnih spopadov na tajvanskih obalah in neizmerno uničujočih protiladijskih akcij ameriških podmornic in bombnikov.

Toda če je vrsta vojnih iger, ki jih organizira Center za strateške in mednarodne študije v Washingtonu, kakršen koli znak, ne bo veliko zračnih spopadov. Medtem ko bi v vojni sodelovalo več sto bojnih letal, bi le malo njih streljalo drug na drugega. Ali pa se celo dvigniti s tal.

Kitajski raketni jezovi v prvih urah vojne bi »ohromili« tajvanske zračne sile – uničili vzletno-pristajalne steze in hangarje ter zasuli vhode v predore, kjer Tajvanci skrivajo številna svoja najboljša letala. Iste rakete so bile razlog, da je "90 % izgub ameriških in japonskih letal nastalo na tleh" v vojnih igrah CSIS, po navedbah Analitiki CSIS Mark Cancian, Matthew Cancian in Eric Heginbotham.

Nekateri opazovalci so trdili, da so zasnove ameriških vojnih letal – Lockheed Martin F-22, Lockheed Martin F-35 in skrivni lovec »šeste generacije« naslednje generacije Air-Dominance – boljše od kitajskih zasnov, kot je Chengdu J-20.

Toda "relativna moč ameriških in kitajskih zmogljivosti zrak-zrak je bila nepomembna," so Cancianci in Heginbotham pojasnili v svojem povzetku vojnih iger. Sofisticiranost letala F-35 je nepomembna, ko je goreč kup razbitin na asfaltu v bazi letalskih sil Kadena na Okinavi.

Geografija pojasnjuje izjemno ranljivost tajvanskih, ameriških in japonskih borcev v vojni s Kitajsko. Tajvan leži le 100 milj od celinske Kitajske čez ozko Tajvansko ožino. Vsako tajvansko letalsko oporišče je na dosegu tisočih balističnih raket Ljudske osvobodilne vojske. Nekatere baze so celo ranljive za raketno topništvo PLA.

Vsaka simulacija CSIS, tudi tista, ki se je končala s tajvansko zmago, se je začela z močnimi raketnimi napadi na tajvanska zračna oporišča. Celo v najbolj optimističnem scenariju za Tajpej so "zračne izgube Tajvana vključevale približno polovico njegovih operativnih zračnih sil, večino pa so izgubili na tleh zaradi raketnih napadov," sta zapisala Cancians in Heginbotham.

Hkratni napadi na Kadeno in druga letališča na Japonskem samo baze, ki so dovolj blizu, da lovce USAF usmerijo v zračno bitko nad Tajvanom – prav tako so povzročile velike izgube ameriških in japonskih eskadrilj. "V vseh ponovitvah osnovnega scenarija so [ameriške] zračne sile utrpele izgube med 70 in 274 letali, večinoma na tleh," so pojasnili analitiki. "Japonske izgube zraka so bile visoke tudi v dveh od treh ponovitev, v povprečju 122 letal, in so bile v veliki meri tudi nastale na tleh."

Ameriška mornarica ni mogla nadomestiti pomanjkanja zračne moči, ki je bila posledica zatiranja eskadrilj USAF v simulacijah CSIS. Kitajske rakete so potonile med dvema in štirimi letalonosilkami USN v vsaki od 24 simulacij think-tanka.

Po nekaj dneh neusmiljenega bombardiranja v vojnih igrah je PLARF začelo zmanjkovati izstrelkov. Do takrat so letalske sile in mornarica PLA "uživale znatno zračno premoč nad Tajvanom in so lahko uporabile jurišna letala in bombnike, da bi ovirali premik tajvanskih okrepitev na območje bitke."

Ameriško letalstvo je istočasno uživalo lastno obliko premoči v zraku, vendar ne neposredno nad Tajvanom. Namesto tega so težki bombniki USAF, ki so leteli iz ameriških baz daleč zunaj dosega kitajskih sil, začenjali napade »po tekočem traku«, ena eskadrilja bombnikov izstrelitev 200 prikritih križarskih raket na kitajskih ladjah in letalskih bazah od 700 milj daleč, medtem ko drugo eskadrilja je bila spotoma dodati svoje lastne rakete na nenehni jez.

Tako naprej in tako naprej, dokler ameriške sile niso porabile vseh približno 4,000 križarskih izstrelkov v svojem inventarju. Kampanja bombnik, ki sodeluje z enako neusmiljeni napadi s podmornicami USN je v večini simulacij CSIS na koncu obrnilo tok vojne.

Ameriška raketni napadi so do takrat naredili Chinese lovske eskadrilje kaj Chinese naredili raketni napadi Tajvanski, Ameriška in Japonski lovske eskadrilje. In transportna flota PLAN je bila razpršena po dnu Tajvanske ožine, zaradi česar so kitajske čete na Tajvanu prikrajšane za zanesljivo oskrbo.

Ker so po dveh ali treh tednih stradale in jim je zmanjkalo streliva, so bile kitajske invazijske sile vse bolj nemočne pred protinapadi tajvanske vojske.

Tajvan in njegovi zavezniki lahko zmagajo v vojni s Kitajsko, če so simulacije CSIS sploh napovedovalne. Toda vsi tisti tisoči visokotehnoloških bojnih letal, ki so jih Taipei, Washington, Tokio in Peking pridobili v desetletjih, po ceni več sto milijard dolarjev, morda nimajo zelo malo opraviti z izidom vojne.

Zračni spopadi so morda celo manj narediti s tem. Letala ne morejo streljati drug na drugega, če ne morejo vzleteti.