Ali ultra nizke stopnje povzročajo ultra nizko rast?

Sredi junija je delniški trg upadel za skoraj 25 %. Iskanje izraza "recesija" na Googlu je doseglo najvišjo raven od leta 2008. In kaj se je zgodilo s pogledom trga na prihodnje obrestne mere? Padli so.

To ni presenetljivo – vsi vemo, da je znižanje obrestnih mer pravi način za odziv, ko gospodarstvo oslabi.

Toda v moj zadnji intervju za Top Traders Unplugged, cenjeni britanski finančni zgodovinar Edward Chancellor kontroverzno izpodbija to razmišljanje.

Pravi, da so izjemno nizke obrestne mere, kakršne imamo od velike recesije leta 2008, naredile veliko škode.

Ali nizke obrestne mere škodujejo podjetjem in posameznikom?

Njegova nova knjiga, Cena časa: resnična zanimiva zgodovina razpravlja o dolgi zgodovini obresti in pojavu nizkih obrestnih mer. Toda bolj provokativno je, da verjame, da so ultra nizke obrestne mere, ki so jih centralne banke določile od leta 2008, morda dejansko odgovorne za počasno gospodarsko rast od takrat. In kaže, da nizke obrestne mere vplivajo na podjetja in posameznike na načine, ki jih pogosto spregledamo.

Nizke obrestne mere spodbujajo zombi podjetja

Eden od možnih kanalov od nizkih obrestnih mer do nizke rasti so korporativni »zombiji« – nizko produktivna podjetja, obremenjena z visokim dolgom. So hodeči mrtveci, ki ne morejo rasti zaradi svoje slabe produktivnosti, vendar jih tudi ne morejo ubiti, ker nizke obrestne mere omogočajo obvladljivost njihovega odplačevanja dolga, kar jim omogoča, da se izognejo bankrotu.

Kanclerka ugotavlja, da so bile po evrski dolžniški krizi najnižje stopnje plačilne nesposobnosti v Grčiji, Španiji in Italiji – prav tam, kjer je bila kriza najbolj pereča in kjer bi pričakovali največjo potrebo po prestrukturiranju. Novo raziskave San Francisco Fed nakazuje, da bi lahko banke obdržale ta neproduktivna podjetja pri življenju z vračanjem posojil, če menijo, da to povečuje možnosti za povrnitev njihove prvotne naložbe.

Morda mislite, da bi učinkovitejša podjetja sčasoma izgnala zombije iz poslovanja. Toda zakaj vstopiti v industrijo s presežnimi zmogljivostmi, kjer uveljavljene operaterje subvencionirajo njihove banke? Chancellor verjame, da se razvije povratna zanka z neproduktivnimi zombiji, ki znižujejo rast in inflacijo, kar spodbuja centralne banke, da ohranjajo nizke obrestne mere, kar posledično ohranja zombije "pri življenju" in znova zažene cikel.

Nizke obrestne mere spodbujajo "Ni poti do dobičkonosnosti" Samorogi

Razpravlja tudi o drugem čudnem korporativnem bitju, ki so ga ustvarile nizke obrestne mere – samorogu, ki »brez poti do dobičkonosnosti«.

Z obilico in poceni kapitalom so lahko podjetja, kot sta Uber in WeWork, zbrala in porabila desetine milijard za neproduktivna prizadevanja. Citira enega od dopisnikov Financial Timesa: "Ta podjetja uporabljajo talent inženirjev in kodirnikov ter strokovnjakov za trženje, ki bi jih lahko uporabili v bolj produktivnih podjetjih."

Na enak način, kot zombiji ohranjajo vire ujete na območjih z nizko produktivnostjo, samorogi usmerjajo potencialno produktivne vire v območja, ki ustvarjajo malo oprijemljivega kapitala in skoraj brez možnosti za povračilo.

Poceni financiranje povzroča "globalizacijski balon":

Poceni denar igra pomembno vlogo v tem, kar Chancellor imenuje "globalizacijski balon". Globalne dobavne verige potrebujejo kapital za podporo in to financiranje je zagotovljeno v ameriških dolarjih. Izjemno nizke dolarske obrestne mere pomenijo, da vezava denarja v dolge in zapletene dobavne verige, od katerih najbolj dodelana zajema več kot pet držav in več celin, ne stane veliko.

Dolge verige omogočajo proizvodnjo blaga tam, kjer je delovna sila najcenejša, kar ohranja nizko inflacijo, deloma s pritiskom na plače v proizvodnji v državah, kot so ZDA. In spet se pojavi cikel – nizka inflacija spodbuja centralne banke, da vztrajajo pri izjemno nizkih obrestnih merah, kar omogoča donosno delovanje teh dolgih dobavnih verig, kar se vrača v nižjo inflacijo.

Pred desetletjem večina ljudi, vključno z mano, to ni skrbelo.

Motili smo se

Kompleksne dobavne verige so krhke – lahko se zlomijo, ko se nenadoma uresničijo stvari, kot so pandemije in ruske invazije. Tudi globalne dobavne verige, ki se ne zlomijo, niso brez stroškov – vsaj za davkoplačevalce v ZDA. Še vedno moramo plačati za ameriško mornarico, ki skrbi, da so ladijske poti odprte. In socialna krhkost se krepi, saj nizke plače prispevajo k neenakosti in razočaranju.

Nizke obrestne mere vbijajo med generacije

Zelo nizke obrestne mere vplivajo tudi na posameznike, pogosto na načine, ki jih standardna teorija spregleda. V Nemčiji in na Japonskem, kjer so bančne vloge najpomembnejše premoženje gospodinjstev, nizke obrestne mere delujejo kot davek, zaradi česar morajo ljudje več varčevati za upokojitev.

Po drugi strani pa nizke obrestne mere povečajo vrednost nepremičnin in lastniškega kapitala, zato se pogosto misli, da imajo gospodinjstva v ZDA korist, ker imajo v lasti razmeroma visoke deleže obeh. Toda lastništvo teh sredstev je nagnjeno k starejšim in bogatejšim gospodinjstvom. V ZDA je veliko ljudi, ki nimajo niti delnic niti domov, mnogi med njimi so mladi.

Kot sem zapisal lani, to poraja nevaren občutek generacijskega nihilizma in a želja po zapletanju s stvarmi.

Kaj lahko storimo?

Kanclerjeve zamisli so sporne. Nekateri ljudje se ne strinjajo z njegovimi zaključki ali pa menijo, da koristi nizkih stopenj še vedno odtehtajo njihove stroške. Toda tudi ti kritiki bi se težko strinjali z njegovim mnenjem, da je interes temeljni del človeške družbe, most med sedanjostjo in prihodnostjo.

Glede na dolg seznam potencialno negativnih učinkov, ki jih je dokumentiral Chancellor, preudarnost kaže, da bi se morali izogibati določanju obrestnih mer na ali blizu ničle, da se ta most ne bi oslabil ali odplavil. Konec koncev, kot pravi Chancellor v svoji knjigi, je kapital sestavljen iz toka prihodnjih dohodkov, diskontiranih na njegovo sedanjo vrednost z uporabo obrestnih mer.

Brez obresti torej ne more biti kapitala. Brez kapitala ni kapitalizma.