Ali je Putin sabotiral svoj naftovod? Morda ni edini iracionalni politični voditelj

Prejšnji teden je bilo na plinovodu Severni tok 1 slišati eksplozije, kmalu zatem pa so pod vodo odkrili poškodbe plinovoda. Ruski viri so navedli, da bi škoda dodatno upočasnila dostavo zemeljskega plina iz Rusije v Nemčijo, kar pomeni, da ko se bliža zima, drugi vir energije za Evropo ne bo na voljo.

Zahodni viri so Rusijo obtožili sabotiranega lastnega plinovoda, s čimer je Putinu dal primeren izgovor, da Evropi prekine oskrbo z ruskim plinom, ko se bliža hladno vreme. Obstaja veliko polemik o tem, kdo stoji za to sabotažo, vendar mnogi verjamejo, da je to morda ukazal sam Putin. Če se je to res zgodilo, nakazuje dve očitni stvari:

Prvič, Vladimir Putin je tako odločen uporabiti energetsko orožje proti Evropi v poskusu zloma njene solidarnosti z Ukrajino, da bo celo uničil lastno infrastrukturo.

Drugič, Putin ostaja dovolj samozavesten na svojih drugih trgih za plin in nafto – namreč na Kitajskem in v Indiji –, da se bo vključil v tako skrajno taktiko, kljub dolgoročni izgubi verodostojnosti zahodnjakov, ki so odvisni od ruskega plina, in znatni fizični škodi na lastno plinovodno omrežje.

To je res izjemen trenutek. Če je Putin to storil, potem je videti prepričan, da je največja ranljivost Zahoda njegova nezmožnost, da se odvadi zanašanja na njegovo energijo. Če je preteklost prolog, ima morda celo prav glede te ocene. Vsekakor pa bo Putin očitno storil vse, kar je v njegovi moči, da to prednost izkoristi do konca.

Morda ni presenetljivo, a zelo nelogično, da so se mesta v severovzhodnem delu Združenih držav, kot sta Boston in New York, ko so videla Putinov skrajni pristop, odzvala s podvojitvijo, da bi povečala svojo ranljivost do njega. Namesto da bi končno sprejeli najbolj očiten in racionalen pristop ukrepanja za hitro dokončanje obstoječega cevovodnega sistema za prenos plina iz regije Marcellus Shale v severovzhodni Pensilvaniji na vzhodno obalo Združenih držav, kar bi zagotovilo, da bodo severovzhodna mesta in države pripravljene oskrbo in se bodo v prihodnosti uspešno izolirali pred kakršnimi koli Putinovimi zvijačami v prihodnosti, so severovzhodne ZDA osupljivo naredile ravno nasprotno.

Severovzhodni guvernerji, ki so padli nase, da bi zahtevali plašč "zelene" energije brez kakršnega koli pravega razmišljanja o tem, kaj to dejansko pomeni v današnjem tehnološkem in političnem ozračju, dobesedno niso storili ničesar, da bi spremenili svoje prejšnje stališče, ko so Putinu dovolili, da drži roko z bičem nad njimi. Leto 2023 prinaša mrzlo zimo.

Medtem pa je ruski plin, kot je bil v preteklosti, morda najboljša, če ne edina, alternativa za toploto in elektriko na severovzhodu glede na nenehno odsotnost uporabnega cevovodnega sistema za povezavo te regije z nahajališči Marcellus Shale. Zdi se, da niti morebitni Putinov napad na njegov lastni plinovod ni spremenil tega iracionalnega razmišljanja.

Pozimi leta 2018 so promptne cene zemeljskega plina skokovito narasle, ko je termometer strmo padel, zaloge so zmanjkale in Boston in New York sta se dejansko morala obrniti na ruske ladje, ki so dostavljale Putinov plin v utekočinjeni obliki, da njihovi državljani dobesedno ne bi zmrznili smrt. Predstavljajte si, kaj se bo zgodilo, ko Putinovega plina zdaj sploh ne bo več.

Na škodo vseh nas ideologija in politika še naprej zmagujeta nad praktičnostjo, ko gre za energetsko politiko te države. Resničnost je taka, da ogromne količine relativno čistega gorečega zemeljskega plina ostajajo ujete v severovzhodni Pensilvaniji in južnem delu države New York. Toda zaradi odsotnosti uporabnih cevovodov za dostavo tega plina tja, kjer je najbolj potreben, je plin pripravljen za črpanje in enostavno dostavo na ameriške trge, če ni na voljo za dostavo po vsem svetu, ko se lahko lokacije, kot je Evropa, znajdejo brez vir energije v zimskih mesecih zaradi agresivnih dejanj nekoga, kot je Vladimir Putin.

V nasprotju s tem, kar mnogi v okoljski skupnosti želijo verjeti, in kot vmesni korak, preden lahko naš razvoj obnovljive energije postane samovzdržen, bi sežiganje zemeljskega plina dejansko pomagalo očistiti okolje in znatno pripomoglo v boju proti podnebnim spremembam. Zmanjšal bi obstoječe emisije CO2 (s prehodom s premoga na zemeljski plin), zagotovil denar kmetom v teh regijah in povečal ameriško nacionalno varnost na splošno.

Kljub na videz trdni logiki in ekonomski realnosti omenjenega pa naši politiki ne bodo prostovoljno dostopali do tega plina. Preveč v primežu nerealnih predpostavk nekaterih članov Zelenega gibanja, ki se selektivno osredotoča le na okoljske stroške energetskih virov iz fosilnih goriv, ​​medtem ko ignorira sočasne stroške zaradi prezgodnjega zanašanja na vire, za katere meni, da so tudi "obnovljivi", naši politični voditelji bodo nelogično sledili poti Evrope in povečali našo politično ranljivost, hkrati pa škodili in ne izboljšali naše svetovno okolje.

Človek se vpraša, kako bodo zgodovinarji čez petdeset let gledali na današnji politični razred. Nočejo sprejeti vmesnih korakov, ki bi očistili okolje in povečali nacionalno varnost – pregovorna rešitev, ki koristi vsem – in raje sprejmejo maksimalističen pristop, ki se izogiba tem očitnim okoljskim koristim in ki politično igra na roko človeka, ki je dovolj neusmiljen in preračunljiv, da morda dobesedno uniči svoj lasten cevovod.

Samo upamo lahko, da našim sinovom in hčeram ne bo treba tvegati največje žrtve zaradi politik tistih, ki trdijo, da so naklonjeni okolju, vendar bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi okolje in naše otroke brez razmišljanja izpostavili večjemu tveganju skozi posledice na racionalen in načelen način.

Podnebne spremembe so nedvomno eksistencialno tveganje za našo prihodnost in prihodnost naših otrok. Toda zdi se, da so nekateri pozabili, da živimo v svetu številnih drugih eksistencialnih tveganj, ki so po svoje prav tako nevarna za naše kratkoročno in dolgoročno preživetje kot podnebne spremembe.