Kitajska in Indija kljub svoji žeji po nafti ne bosta nikoli odvisni od Rusije

Geopolitična šahovnica se nenehno premika. Zahod s komolci izriva Rusijo s trgov nafte in plina glede na njeno vojno proti Ukrajini. Toda Rusija se zdaj poskuša ugoditi Kitajski in Indiji kot odgovor na ta gospodarski bojkot. Ali lahko to deluje?

Rusija in Kitajska sta čuden par. Vsekakor ne gre za srčno partnerstvo, podobno tistemu med Združenimi državami in Veliko Britanijo. Predvsem je kitajsko gospodarstvo približno devetkrat večje od ruskega, Združene države pa lahko Kitajski ponudijo več gospodarsko. Evropejci se izogibajo ruski nafti in plinu – dobrinam, ki ju lahko Kitajska in Indija zdaj dobita po znižani ceni. Vendar v nasprotju z Nemčijo vedo, da morajo Rusijo držati na dosegu roke in razpršiti svoja tveganja.

"Kitajska se lahko pogaja (z Rusijo) s položaja moči," pravi Erica Downs, višja raziskovalka Centra za globalno energetsko politiko na univerzi Columbia, med simpozijem, ki ga gosti Atlantski svet. »Vendar ne želi naleteti na zahodne sankcije. Vidimo, da kitajska podjetja povečujejo uvoz fosilnih goriv. Za Rusijo je večji prihodek, če podpira svojo vojno v Ukrajini. Toda ne vidimo, da bi Kitajska Rusiji ponudila veliko.«

Moskva je odvisna od ogljikovodikov za 60 % svojega državnega proračuna, medtem ko nafta in plin predstavljata skoraj tretjino njenega bruto nacionalnega proizvoda.

Kratkoročno visoka cena nafte daje Rusiji vzvod: Rusija lahko preusmeri nafto na Kitajsko in Indijo – s 30-odstotnim popustom. Bloomberg poroča, da je Rusija v treh mesecih od invazije na Ukrajino 24. februarja zaslužila 24 milijard dolarjev: Kitajska je porabila skoraj 19 milijard dolarjev za nafto in plin, kar je dvakrat več, kot je plačala pred letom dni.

Indija je medtem plačala 5 milijard dolarjev – 5-krat več, kot je porabila lani. Poceni nafta je motivacija: Indija je prešla s skoraj nič uvoza na 1 milijon sodčkov ruske nafte dnevno. Vendar ne more absorbirati veliko več - približno 350,000 sodčkov na dan. Poleg tega Kitajska in Indija še vedno ne kupujeta več nafte kot trenutno Evropa; čeprav letos prepoveduje nafto, ki prispe z ladjami, postopoma opušča nafto, poslano po naftovodih. Ko se bo ta prepoved uveljavila, bo Rusija verjetno še bolj znižala svojo nafto, da bi se ohranila. A takšna poslovna strategija bo kratkega veka.

Približno tri četrtine vsega kitajskega uvoza je vezanih na nafto. In Kitajska išče najboljšo ponudbo. Še preden je Donald Trump začel carinsko vojno, se je Kitajska naslonila na Rusijo. Trgovinske sovražnosti so pospešile trend. In Rusija je z veseljem ustregla: leta 2005 je Kitajski dobavila 5 % nafte. Vendar se je ruski izvoz surove nafte na Kitajsko v primerjavi z lanskim letom povečal za 55 %. Glavna kupca sta kitajski Sinopec in Zhenhua Oil.

'Inveterate Gambler'

"Rusija je največja izvoznica nafte in plina skupaj, Kitajska pa največja uvoznica," pravi Edward Chow, višji sodelavec programa za energetsko varnost in podnebne spremembe pri Centru za strateške in mednarodne študije med simpozijom Atlantskega sveta. »Naravno je, da bi imela razmerje. Toda vojna zadevo še bolj zaplete. Da, kitajski uvoz se je povečal - vendar z velikim popustom. Kitajska je to izkoristila. Kitajska morda vidi (ruskega) predsednika Putina kot nezanesljivega, nepredvidljivega in nesposobnega.«

Rusija in Kitajska imata burno zgodovino: Rusi so vdrli po prvi japonsko-kitajski vojni v 1890-ih v Mandžurijo. In leta 1969 so se borili na otoku Zhenbao.

A trenutno prijateljstvo med Kitajsko in Rusijo ne bo dolgotrajno. Kitajska se je zavezala, da bo do leta 2060 postala ogljično nevtralna – strategija, ki se osredotoča na dejstvo, da Kitajska proizvede večino svetovnih sončnih kolektorjev, medtem ko nadzoruje ključne surovine, ki se uporabljajo v akumulatorji električnih vozil: katode, anode, elektrolitske raztopine/elektroliti in separatorji, pravi Raziskovalni inštitut Yano. Kitajska je tudi domovina ene četrtine električnih vozil na svetu.

Obenem imata Kitajska in ZDA kljub nedavnim izzivom diplomatske odnose od leta 1973. Ameriške multinacionalke še vedno vstopajo na kitajske trge – podjetja, med katerimi je tudi AppleAAPL
, BoeingBA
, Caterpillar, MicrosoftMSFT
in TeslaTSLA
. Poleg tega Kitajska sklepa dolgoročne pogodbe z ameriškim LNLN
G dobavitelji, kot sta Cheniere Energy in Venture Global LNG.

"Putina čaka dolg konflikt z Ukrajino," pravi Amy Myers Jaffe, generalna direktorica laboratorija za podnebno politiko na šoli Fletcher na univerzi Tufts, med seminarjem. "Putin misli, da je v prednosti," glede na gospodarske težave v Evropi in visoke cene plina v Združenih državah. Toda hitro doda, da tehnologije 21. stoletja spreminjajo igro – stvari, kot so električna vozila in energetska učinkovitost, bodo na koncu zmanjšale porabo nafte.

Hkrati Jaffee pravi, da Rusija ne more prodati vse nafte, ki jo zdaj proizvaja, ker je velik del potrebuje za spodbujanje domačega gospodarstva in vojne.

"Dolgoročno vojna poudarja potrebo po diverzifikaciji" za Kitajsko in Indijo, dodaja Brian O'Toole, sodelavec Centra za geoekonomijo pri Atlantskem svetu.

Putin računa na visoko ceno nafte in plina na svetovnih trgih. Toda te prednosti bodo zbledele, ko se bodo zahodni trgi približali ruskim surovinam. "Putin je zagrizen hazarder in ne ve, kdaj naj neha," pravi O'Toole. »Lahko bo šel dlje, kot bi moral. Lahko je biti propagandist, če obvladaš medije. Srednji razred v Rusiji izhlapeva.«

Rusija in Kitajska imata poroko iz koristoljubja. Kitajska zdaj dobiva nafto po znižani ceni, ki Rusiji še vedno prinaša ogromne dobičke. Močne pa imata tudi Kitajska in Indija vezi z Zahodom. In čeprav ima vsak nenasitno žejo po nafti in plinu, svoje prihodnosti nikoli ne bosta zaupala Rusiji. Še več, enkrat Evropske države so se znebile ruske nafte in plina in skleniti dolgoročne pogodbe z novimi dobavitelji, bo morala Rusija ponovno razmisliti o svojem poslanstvu in geopolitičnih ciljih. Ne more obnoviti Sovjetske zveze in ostati del mednarodnega reda.