Kitajska posojila potiskajo najrevnejše države sveta na rob propada

Ducat revnih držav se sooča z gospodarsko nestabilnostjo in celo propadom pod težo stotin milijard dolarjev tujih posojil, večina od njih največjega in najbolj neizprosnega državnega posojilodajalca na svetu, Kitajske.

Analiza ducata držav, ki so najbolj zadolžene do Kitajske, vključno s Pakistanom, Kenijo, Zambijo, Laosom in Mongolijo, je v analizi Associated Pressa ugotovila, da odplačevanje tega dolga požre vedno večjo količino davčnih prihodkov, potrebnih za odprtje šol, oskrbo z elektriko in plačilo. za hrano in gorivo. In izčrpava rezerve v tuji valuti, ki jih te države uporabljajo za plačilo obresti na ta posojila, pri čemer imajo nekateri le nekaj mesecev, preden ta denar izgine.

V zakulisju je nepripravljenost Kitajske, da bi odpustila dolg, in njena skrajna tajnost glede tega, koliko denarja je posodila in pod kakšnimi pogoji, zaradi česar drugi večji posojilodajalci niso priskočili na pomoč. Poleg tega je nedavno odkritje, da so bili posojilojemalci prisiljeni položiti gotovino na skrite depozitne račune, zaradi česar je Kitajska potisnjena v ospredje vrste upnikov, ki jih je treba plačati.

Države v analizi AP so imele kar 50 % tujih posojil od Kitajske in večina jih je namenila več kot tretjino državnih prihodkov za odplačilo zunanjega dolga. Dve izmed njih, Zambija in Šrilanka, sta že zapadli v zamudo in ne moreta plačati niti obresti za posojila za financiranje gradnje pristanišč, rudnikov in elektrarn.

V Pakistanu je bilo odpuščenih na milijone tekstilnih delavcev, ker ima država preveč zunanjega dolga in si ne more privoščiti, da bi ohranila prižgano elektriko in stroje.

V Keniji je vlada zadržala plače na tisoče uslužbencev, da bi prihranila denar za plačilo tujih posojil. Predsednikov glavni svetovalec za gospodarstvo je prejšnji mesec tvitnil: »Plače ali zamude? Izberite.«

Odkar je Šrilanka pred enim letom bankrotirala, je izginilo pol milijona delovnih mest v industriji, inflacija je dosegla 50 % in več kot polovica prebivalstva v mnogih delih države je zapadla v revščino.

Zgodba se nadaljuje

Strokovnjaki napovedujejo, da če Kitajska ne bo začela mehčati svojega stališča do svojih posojil revnim državam, lahko pride do valov neplačil in političnih pretresov.

"V mnogih delih sveta je ura odbila polnoč," je dejal harvardski ekonomist Ken Rogoff. "Kitajska se je preselila in zapustila to geopolitično nestabilnost, ki bi lahko imela dolgotrajne posledice."

KAKO SE IGRA

Študija primera, kako se je to odvilo, je Zambija, neobalna država z 20 milijoni prebivalcev v južni Afriki, ki si je v zadnjih dveh desetletjih od kitajskih državnih bank izposodila milijarde dolarjev za gradnjo jezov, železnic in cest.

Posojila so spodbudila zambijsko gospodarstvo, a tudi povečala plačila tujih obresti tako visoko, da je vladi ostalo malo, zaradi česar je morala zmanjšati izdatke za zdravstveno varstvo, socialne storitve in subvencije kmetom za semena in gnojila.

V preteklosti so v takšnih okoliščinah veliki državni posojilodajalci, kot so ZDA, Japonska in Francija, sklenili dogovore o odpustu dolga, pri čemer je vsak posojilodajalec jasno razkril, kaj dolguje in pod kakšnimi pogoji, da se nihče ne bi počutil prevaranega.

Toda Kitajska ni igrala po teh pravilih. Sprva je zavračala celo vključitev v večnacionalne pogovore, pogajala se je ločeno z Zambijo in vztrajala pri zaupnosti, ki je državi prepovedovala, da bi nekomitajskim posojilodajalcem povedala pogoje posojil in ali je Kitajska iznašla način, kako se prebiti v ospredje linije odplačevanja. .

Sredi te zmede leta 2020 je skupina nekitajskih posojilodajalcev zavrnila obupane prošnje Zambije, naj prekinejo plačilo obresti, tudi za nekaj mesecev. Ta zavrnitev je še dodatno izčrpala zambijske devizne rezerve, zalogo večinoma ameriških dolarjev, ki jih je uporabila za plačilo obresti na posojila in nakup pomembnejših dobrin, kot je nafta. Do novembra 2020 je Zambija z malo preostalimi rezervami prenehala plačevati obresti in zapadla, kar ji je onemogočilo prihodnje zadolževanje in sprožilo začaran krog zmanjševanja porabe in poglabljanja revščine.

Inflacija v Zambiji je od takrat narasla za 50 %, brezposelnost je dosegla najvišjo vrednost v 17 letih in državna valuta, kvača, je v samo sedmih mesecih izgubila 30 % vrednosti. Ocena Združenih narodov, da Zambijci ne dobijo dovolj hrane, se je letos skoraj potrojila na 3.5 milijona.

"Samo sedim v hiši in razmišljam, kaj bom jedel, ker nimam denarja, da bi si kupil hrano," je povedala Marvis Kunda, slepa 70-letna vdova iz zambijske province Luapula, ki so ji nedavno znižali socialno pomoč. "Včasih jem enkrat na dan in če se nihče ne spomni, da bi mi pomagal s hrano iz soseske, potem preprosto stradam."

Nekaj ​​mesecev po tem, ko je Zambija bankrotirala, so raziskovalci ugotovili, da dolguje 6.6 milijarde dolarjev kitajskim državnim bankam, kar je dvakrat več, kot so mnogi takrat mislili, in približno tretjino celotnega dolga države.

"Letimo na slepo," je dejal Brad Parks, izvršni direktor AidData, raziskovalnega laboratorija na College of William & Mary, ki je odkril na tisoče tajnih kitajskih posojil in pomagal AP pri analizi. »Ko pogledaš pod blazine na kavču, se nenadoma zaveš: 'Oh, veliko stvari smo zamudili. In dejansko so stvari veliko hujše.'«

DOLG IN PREVRAT

Nepripravljenost Kitajske, da prevzame velike izgube za stotine milijard dolarjev, ki jih dolguje, kot sta pozvala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, je mnoge države pustila na tekočem traku pri odplačevanju obresti, kar duši gospodarsko rast, ki bi jim pomagala pri plačevanju od dolga.

Rezerve tuje gotovine so se zmanjšale v 10 od ducata držav v analizi AP, v povprečju za 25 % v samo enem letu. V Pakistanu in Republiki Kongo so padle za več kot 50 %. Brez pomoči ima več držav le še mesece tuje gotovine za plačilo hrane, goriva in drugega bistvenega uvoza. Mongolija ima še osem mesecev. Pakistan in Etiopija približno dva.

»Takoj ko se zaprejo pipe za financiranje, pride do prilagoditve takoj,« je povedal Patrick Curran, višji ekonomist pri raziskovalcu Tellimer. "Gospodarstvo se skrči, inflacija se dvigne, hrana in gorivo postaneta nedostopna."

Mohammad Tahir, ki je bil pred šestimi meseci odpuščen iz službe v tekstilni tovarni v pakistanskem mestu Multan, pravi, da je razmišljal o samomoru, ker ne more več gledati, kako njegova štiričlanska družina večer za večerom hodi spat brez večerje.

"Soočal sem se z najhujšo revščino," je dejal Tahir, ki so mu pred kratkim povedali, da so se pakistanske rezerve tuje gotovine tako izpraznile, da zdaj ne more uvažati surovin za njegovo tovarno. "Nimam pojma, kdaj bomo dobili službo nazaj."

Revne države so bile že prej prizadete zaradi pomanjkanja tuje valute, visoke inflacije, skokov brezposelnosti in vsesplošne lakote, a redko tako kot v preteklem letu.

Poleg običajne mešanice slabega upravljanja vlade in korupcije sta dva nepričakovana in uničujoča dogodka: vojna v Ukrajini, zaradi katere so cene žita in nafte močno poskočile, ter odločitev ameriške centralne banke, da desetkrat zapored dvigne obrestne mere, zadnja ta mesec. Zaradi tega so posojila državam s spremenljivo obrestno mero nenadoma postala precej dražja.

Vse to buri domačo politiko in ovira strateška zavezništva.

Marca je močno zadolženi Honduras pri svoji odločitvi o vzpostavitvi uradnih diplomatskih vezi s Kitajsko in prekinitvi s Tajvanom navedel "finančne pritiske".

Prejšnji mesec si je Pakistan tako obupal, da bi preprečil nove izpade električne energije, da je sklenil dogovor o nakupu nafte po znižani ceni od Rusije, s čimer je prekinil prizadevanja ZDA, da bi zaprli sredstva Vladimirja Putina.

Na Šrilanki so se izgredniki julija lani zgrnili na ulice, zažgali domove vladnih ministrov in vdrli v predsedniško palačo, zaradi česar je voditelj, povezan s kočljivimi posli s Kitajsko, pobegnil iz države.

ODZIV KITAJSKE

Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je v izjavi za AP oporekalo ideji, da je Kitajska nepopustljiva posojilodajalka, in ponovilo prejšnje izjave, ki so krivdo pripisale Federal Reserve. Rekel je, da če želi pristopiti k zahtevam IMF in Svetovne banke, da odpusti del svojih posojil, to storijo tudi ti multilateralni posojilodajalci, ki jih ima za zastopnike ZDA.

"Te institucije pozivamo, naj aktivno sodelujejo pri ustreznih ukrepih v skladu z načelom 'skupno delovanje, pravično breme' in dajo večji prispevek k pomoči državam v razvoju pri premagovanju težav," je zapisano v izjavi ministrstva.

Kitajska trdi, da je ponudila olajšave v obliki podaljšanih zapadlosti posojil in nujnih posojil ter da je največ prispevala k programu za začasno prekinitev plačila obresti med pandemijo koronavirusa. Prav tako pravi, da je odpustil 23 brezobrestnih posojil afriškim državam, čeprav je AidData's Parks dejal, da so takšna posojila večinoma izpred dveh desetletij in znašajo manj kot 5% celotnega posojila.

V pogovorih na visoki ravni v Washingtonu prejšnji mesec je Kitajska razmišljala o tem, da bi opustila svojo zahtevo, da IMF in Svetovna banka odpustita posojila, če bi se posojilodajalca zavezala, da bosta državam v težavah ponudila nepovratna sredstva in drugo pomoč, poročajo različna poročila. Toda v zadnjih tednih ni bilo nobene objave in oba posojilodajalca sta izrazila razočaranje nad Pekingom.

"Moje mnenje je, da jih moramo vleči - morda je to nevljudna beseda - moramo hoditi skupaj," je v začetku tega meseca dejala generalna direktorica IMF Kristalina Georgieva. "Ker če tega ne storimo, bo prišlo do katastrofe za veliko, veliko držav."

IMF in Svetovna banka pravita, da bi prevzemanje izgub pri njunih posojilih raztrgalo tradicionalni način reševanja državnih kriz, ki jima daje posebno obravnavo, saj v nasprotju s kitajskimi bankami že financirata po nizkih obrestnih merah, da bi pomagala državam v stiski, da se postavijo na noge. Kitajsko zunanje ministrstvo pa je opozorilo, da sta večstranska posojilodajalca v preteklosti naredila izjemo od pravil in sredi 1990. let odpustila posojila številnim državam, da bi jih rešila pred propadom.

Ko se čas izteka, nekateri uradniki pozivajo k koncesijam.

Ashfaq Hassan, nekdanji dolžniški uradnik na pakistanskem ministrstvu za finance, je dejal, da je dolžniško breme njegove države pretežko in prekratek čas, da bi IMF in Svetovna banka zdržala. K popuščanju je pozval tudi zasebne investicijske sklade, ki so z nakupi obveznic posodili njegovo državo.

"Vsak deležnik se bo moral ostriči," je dejal Hassan.

Kitajska je prav tako zavrnila idejo, popularizirano v Trumpovi administraciji, da se je vključila v "diplomacijo dolžniške pasti", s čimer je pustila države obremenjene s posojili, ki si jih ne morejo privoščiti, da bi lahko zasegla pristanišča, rudnike in druga strateška sredstva.

Glede tega so se strokovnjaki, ki so podrobno preučili to vprašanje, postavili na stran Pekinga. Kitajska posojila prihajajo iz desetin bank na celini in so preveč naključna in površna, da bi jih lahko usklajevali z vrha. Če kaj drugega, pravijo, da kitajske banke ne trpijo izgub, ker je čas grozen, saj se soočajo z velikimi udarci zaradi nepremišljenega posojanja nepremičnin v lastni državi in ​​dramatično upočasnjenega gospodarstva.

Toda strokovnjaki hitro poudarijo, da manj zlovešča kitajska vloga ni manj strašljiva.

"Ni ene same odgovorne osebe," je dejal Teal Emery, nekdanji analitik za državna posojila, ki zdaj vodi svetovalno skupino Teal Insights.

Dodaja AidData Parks o Pekingu: »Nekako si izmišljujejo sproti. Nobenega glavnega načrta ni."

POSOJILO SLEPE

Veliko zaslug za to, da je kitajski skriti dolg pritegnil v javnost, gre Parksu, ki se je moral v zadnjem desetletju spopadati z vsemi vrstami cestnih zapor, zamegljevanjem in neresnicami avtoritarne vlade.

Lov se je začel leta 2011, ko je vodilni ekonomist Svetovne banke Parksa prosil, naj prevzame delo preučevanja kitajskih posojil. V nekaj mesecih so Parks in nekaj raziskovalcev s pomočjo spletnih tehnik podatkovnega rudarjenja začeli odkrivati ​​na stotine posojil, za katera Svetovna banka ni vedela.

Kitajska je takrat povečevala posojila, ki bodo kmalu postala del njene 1 bilijona dolarjev vredne pobude »Pas in cesta«, da bi zagotovila oskrbo s ključnimi minerali, pridobila zaveznike v tujini in zaslužila več denarja s svojimi ameriškimi dolarji. Številne države v razvoju so si želele ameriških dolarjev za gradnjo elektrarn, cest in pristanišč ter razširitev rudarskih dejavnosti.

Toda po nekaj letih enostavnih kitajskih državnih posojil so se te države znašle močno zadolžene, optika pa je bila grozna. Bali so se, da se bodo z nakopičenjem novih posojil poleg starih bonitetnim agencijam zdeli lahkomiselni in da bodo posojila v prihodnosti dražja.

Tako je Kitajska začela ustanavljati navidezna podjetja v tujini za nekatere infrastrukturne projekte in jim namesto tega posojala, kar je močno zadolženim državam omogočilo, da se izognejo vpisu novega dolga v svoje knjige. Tudi če bi bila posojila podprta s strani države, nihče ne bi bil pametnejši.

V Zambiji, na primer, posojilo v višini 1.5 milijarde dolarjev, ki sta ga dve kitajski banki dali navideznemu podjetju za izgradnjo ogromnega jezu hidroelektrarne, se leta ni pojavilo v državnih knjigah.

V Indoneziji se kitajsko posojilo v višini 4 milijard dolarjev za pomoč pri gradnji železnice prav tako nikoli ni pojavilo na javnih računih vlade. Vse se je spremenilo leta kasneje, ko je bila indonezijska vlada zaradi proračuna za 1.5 milijarde dolarjev prisiljena dvakrat rešiti železnico.

"Ko gredo ti projekti po zlu, tisto, kar je bilo oglaševano kot zasebni dolg, postane javni dolg," je dejal Parks. "Taki projekti so po vsem svetu."

Leta 2021, desetletje po tem, ko so Parks in njegova ekipa začeli lov, so zbrali dovolj informacij za uspešnico: skrita kitajska posojila so znašala najmanj 385 milijard dolarjev v 88 državah in mnoge od teh držav so bile v veliko slabšem stanju, kot je kdo vedel. .

Med razkritji je bilo, da je bil Laos na kljuki za 3.5 milijarde dolarjev kitajskega posojila za izgradnjo železniškega sistema, za odplačilo katerega bi bila potrebna skoraj četrtina letne proizvodnje države.

Drugo poročilo AidData iz približno istega časa je predlagalo, da je veliko kitajskih posojil namenjenih projektom na območjih držav, ki so jim naklonjeni močni politiki in pogosto tik pred ključnimi volitvami. Nekatere zgrajene stvari niso imele velikega ekonomskega smisla in so bile polne težav.

Na Šrilanki je letališče, ki ga financira Kitajska in je bilo zgrajeno v predsednikovem domačem kraju stran od večine prebivalstva države, tako malo uporabljeno, da so opazili slone, ki tavajo po njegovem pistu.

V hidroelektrarnah v Ugandi in Ekvadorju se pojavljajo razpoke, kjer je vlada marca dobila sodno odobritev za obtožbe korupcije, povezane s projektom, proti nekdanjemu predsedniku, ki je zdaj v izgnanstvu.

V Pakistanu so morali zapreti elektrarno, ker so se bali, da bi se zrušila. V Keniji zadnji ključni kilometri železnice niso bili nikoli zgrajeni zaradi slabega načrtovanja in pomanjkanja sredstev.

SKOK NA PREDNJI ČRTI

Ko se je Parks poglobil v podrobnosti posojil, je ugotovil nekaj zaskrbljujočega: klavzule, ki določajo, da države posojilojemalke položijo ameriške dolarje ali drugo tujo valuto na skrivne depozitne račune, ki bi jih Peking lahko napadel, če bi te države prenehale plačevati obresti na svoja posojila.

Pravzaprav je Kitajska skočila na čelo vrste, da bi prejela plačilo, ne da bi drugi posojilodajalci vedeli.

V Ugandi je Parks razkril, da je posojilo za razširitev glavnega letališča vključevalo depozitni račun, na katerem bi lahko bilo več kot 15 milijonov dolarjev. Zakonodajna preiskava je obtožila finančnega ministra, ker je pristal na takšne pogoje, glavni preiskovalec pa je dejal, da bi ga morali sodno preganjati in zapreti.

Parks ne ve, koliko takšnih računov je bilo odprtih, toda vlade, ki vztrajajo pri kakršnem koli zavarovanju, še manj zavarovanju v obliki trdne gotovine, so pri državnih posojilih redke. In že njihov obstoj je razburil neketajske banke, vlagatelje v obveznice in druge posojilodajalce, zaradi česar niso pripravljeni sprejeti manj, kot jim dolgujejo.

"Drugi upniki pravijo: 'Ne bomo ponudili ničesar, če je Kitajska dejansko na čelu odplačilne linije,'" je dejal Parks. »To vodi v paralizo. Vsi se med seboj ocenjujejo in si rečejo: 'Ali bom tukaj klošar?'«

POSOJILA KOT 'MENJALNICA'

Medtem se je Peking lotil nove vrste skritega posojanja, ki je povečalo zmedo in nezaupanje. Parks in drugi so ugotovili, da je kitajska centralna banka dejansko posojala na desetine milijard dolarjev prek navidez običajnih menjalnic tujih valut.

Menjave tujih valut, imenovane zamenjave, omogočajo državam, da si v bistvu izposodijo bolj razširjene valute, kot je ameriški dolar, da zapolnijo začasno pomanjkanje deviznih rezerv. Namenjeni so likvidnosti, ne gradnji stvari, in trajajo le nekaj mesecev.

Toda kitajske zamenjave posnemajo posojila, saj trajajo leta in zaračunavajo višje obrestne mere od običajnih. In kar je pomembno, v knjigah se ne pojavljajo kot posojila, ki bi povečala skupni dolg države.

Mongolija je s takimi zamenjavami sklenila 5.4 milijarde dolarjev, kar je enakovredno 14 % njenega celotnega dolga. Pakistan je v treh letih vzel skoraj 11 milijard dolarjev, Laos pa si je izposodil 600 milijonov dolarjev.

Zamenjave lahko pomagajo preprečevati neplačilo z obnavljanjem valutnih rezerv, vendar nakopičijo več posojil na stare in lahko še poslabšajo propad, podobno kot se je zgodilo pred finančno krizo leta 2009, ko so ameriške banke ponujale vedno večje hipoteke. lastnikom stanovanj, ki si niso mogli privoščiti prvega.

Nekatere revne države, ki se trudijo poplačati Kitajsko, so se zdaj znašle v nekakšni posojilni negotovosti: Kitajska ne bo popustila pri sprejemanju izgub, MDS pa ne bo ponudil posojil z nizkimi obrestmi, če bo denar namenjen samo plačilu obresti na kitajski dolg .

Za Čad in Etiopijo je minilo že več kot eno leto, odkar so bili reševalni paketi IMF odobreni v tako imenovanih sporazumih na ravni osebja, vendar je bil skoraj ves denar zadržan, ker se pogajanja med upniki vlečejo.

"Imate vse več držav, ki so v hudih finančnih stiskah," je dejal Parks in to v veliki meri pripisal osupljivemu vzponu Kitajske v samo eni generaciji od neto prejemnice tuje pomoči do največje upnice na svetu.

"Nekako jim je uspelo narediti vse to izven oči javnosti," je dejal. "Če torej ljudje ne razumejo, kako Kitajska posoja, kako delujejo njene prakse posojanja, ne bomo nikoli rešili teh kriz."

___

Condon je poročal iz New Yorka in Washingtona. K temu poročilu sta prispevala pisca AP Munir Ahmed iz Islamabada in Noel Sichalwe iz Lusake v Zambiji.

___

Stopite v stik z globalno preiskovalno skupino AP na [e-pošta zaščitena].