CBLDF razstreli šolsko cenzuro nagrajenega grafičnega romana

V začetku tega tedna je šolski svet Tennesseeja soglasno glasoval za odstranitev Maus, grafični roman na temo holokavsta, iz svojega učnega načrta za jezikovne umetnosti v osmem razredu, ki ponovno vzbuja zaskrbljenost glede cenzure stripov in drugega gradiva, namenjenega najstnikom in mladim odraslim. Maus, avtorja Arta Spiegelmana, se opira na osebno izkušnjo svoje družine, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče. To je bil prvi grafični roman, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado (leta 1992) in je pogosto naveden primer, ki potrjuje, da je stripovski medij sposoben obravnavati resne teme na prefinjene načine.

Uradniki Tennesseeja so povedali, da nasprotujejo uporabi več besed, vključno z "prekleto", in prikazom golote v enem posebej mračnem trenutku v knjigi, čeprav je bilo za več navedenih, da nimajo posebnih zadržkov proti poučevanju o holokavstu kot takem. Toda zaradi razširjenih polemik okoli poučevanja zgodovine v ameriških šolah je odločitev odbora, ki postal javno znan dan pred dnevom spomina na holokavst, sproža bolj težavna vprašanja.

Muzej holokavsta je objavil a zagovor dela na Twitterju, češ da "Maus je igral ključno vlogo pri izobraževanju o holokavstu z izmenjavo podrobnih in osebnih izkušenj žrtev in preživelih. Poučevanje o holokavstu z uporabo knjig, kot so Maus lahko navdihne študente, da kritično razmišljajo o preteklosti ter o svojih vlogah in odgovornostih danes." Seveda je preprečevanje tega zadnjega v zadnjih letih postalo glavni fokus konservativnih skupin, od Virginije do Teksasa in naprej.

Imel sem priložnost govoriti z Jeffom Trexlerjem, izvršnim direktorjem Sklada za pravno obrambo stripov, o kontroverzi. CBLDF od leta 1986 brani ustvarjalce stripov, založnike in trgovce na drobno pred tovrstno cenzuro. Naš pogovor je bil urejen zaradi dolžine in jasnosti.

Rob Salkowitz, sodelavec Forbesa: Ali je bil CBLDF kontaktiran glede razmer v Tennesseeju?

Jeff Trexler, izvršni direktor, Sklad za pravno obrambo stripov: Segamo se. Običajno nas ljudje obvestijo, ko gredo ti predlogi v pregled, vendar je v tem primeru odbor sprejel svojo odločitev in jo razglasil za dovršeno dejstvo. Niso sledili niti lastnemu postopku. Tako smo interno razpravljali o tem, kako se najbolje vključiti.

RS: Kakšna pravna sredstva so na voljo staršem in dijakom ali je to bolj vprašanje političnega pritiska?

JT: Pravni precedensi v zvezi z odstranitvijo knjig so nekoliko nejasni, ker vrhovno sodišče ni odločilo o osrednjem vprašanju. V bistvu, če gre za odstranitev knjige iz knjižnice, veljajo zaščite prve spremembe. Če pa to črta iz učnega načrta, kot v tem primeru, se sodišča pogosto prepustijo državnim in lokalnim oblastem. Zato vidimo toliko situacij v zvezi z zakoni proti CRT [Critical Race Theory], ki se pojavljajo v kontekstu učnega načrta, kjer zakon ni urejen.

RS: Ali so bili tovrstni ugovori že vloženi v primeru Maus?

JT: Maus je bila predmet številnih izzivov: upodabljanje različnih skupin, kletvice, nasilje, občasna golota, čeprav je golota v knjigi golota razčlovečenja, ki je nasprotje erotični goloti. Kar me je pri tem navdušilo, je njihov zelo legalističen pristop k nesramnemu jeziku. Trdijo, da bi bil jezik prepovedan, če bi ga otrok uporabljal v šoli, zato jim ne moremo dati knjig, ki uporabljajo ta jezik. Očitno pa je videti besedo, ki jo izgovarjajo liki v določenih situacijah v knjigi, drugače kot otrok, ki preklinja svojega učitelja.

Eden najbolj zaskrbljujočih ugovorov, ki so bili tukaj navedeni, je bil nekdo, ki se je pritoževal, da je Art Spiegelman risal za Playboy in tega niso želeli za otroke. Mislim ... Mislim, da kultura preklica različnim ljudem pomeni različne stvari, a to je klasična stigmatizacija. Glede na delo, ki ga je opravil v nekem trenutku svoje kariere, bi bilo treba njegov nagrajeni grafični roman izključiti. Je to tisto, kar želimo učiti naše otroke? To je zelo ciničen, negativen in protiameriški način gledanja na knjige, učni načrt in življenje.

RS: Kaj pravite oblastem, ki trdijo, da nimajo težav s tematsko vsebino dela, nasprotujejo pa specifičnim besedam in slikam, za katere menijo, da niso primerne za otroke?

JT: Kar smo videli v tem izzivu, je nasprotovanje uporabi stripovske umetnosti v učnem načrtu. Ena je predpostavka, da so stripi subliterirani. Nekaj ​​so narobe prebrali Maus domnevati, da je šlo za bralno stopnjo v tretjem razredu, kar očitno ni.

Toda na splošno obstajajo pozivi, da se grafični romani umaknejo iz učnega načrta, ker se ljudje bojijo moči, ki jo vidijo v kombinaciji besed in slik. Slike se jim zdijo še posebej nevarne, in ko uporabite »slabe besede« v kombinaciji s slikami, jim je to nekako veliko bolj neprijetno kot videti v navadnem tisku. To vidimo v številnih šolah, še posebej pri nas. Ko razpravljajo o slabem jeziku, nasilju, goloti Maus, ne pravijo, da je samo po sebi problematično. To vidijo kot spodbujanje samomorilnih misli, nasilja. Vidijo, da predstavljanje predstavlja resničnost. Gre za resno napačno razumevanje, kako stripi dejansko delujejo. To je pred 21^st stoletja način branja slik in nikomur ne služi. Če se otroci ne morejo naučiti razumeti vizualno komunikacijo, bodo izpuščeni.

RS: Je ta poteza proti Maus del nedavnega vzorca? Na splošno, kaj je vaša organizacija opazila o poti cenzurnih primerov v zadnjih nekaj letih?

JT:  Ja, zagotovo je plima. V Virginiji smo začeli dobivati ​​ropotanje o stvareh, ki so prihajale v javnost, in ko je Youngkin zmagal na podlagi tega, da je naredil vprašanje iz lokalnih učnih načrtov, je bilo jasno, da bomo imeli opravka z valom tega v 22, 24, 26. To je izvedljivo vprašanje, ki prečka demografijo in ideologijo, tudi na levici.

RS: Če pridejo po knjigi o ugledu in zgodovinskem ugledu Maus, je kakšno delo varno?

JT: Nobeno delo ni varno. Morate biti pripravljeni, ker vsak argument, proti kateremu izgovarjate Maus se lahko na druge načine ugovarja proti delom, ki so kanonična. Veliko "klasikov" ima enake ugovore, ki bi jih lahko izpostavili. To je pretresljiv trenutek, ker obe strani priznavata, da strip predstavlja predlogo za pismenost v 21.^st stoletja, in tako kot jih najbolj potrebujemo, po njih prihajajo ljudje z vsega ideološkega spektra.

RS: Kaj lahko storijo starši in državljani, da preprečijo, da bi se tovrstna cenzura uveljavila v njihovih skupnostih?

JT: Potreben je izjemen pogum. Ljudje morajo spregovoriti. Ne samo na sejah šolskega sveta, ampak pred tem. Priporočiti morajo stvari, sporočiti, koliko cenijo to gradivo in zakaj. Uradniki domnevajo, da če dobijo eno pritožbo, jih je na milijone več, in zato ukrepajo. Pokazati moramo resnično raznolikost skupnosti. Zavzetost mora biti že od samega začetka. Trenutno smo mi, ki branimo material, ustvarjeni, da nas je sram. Želijo ga stigmatizirati, ljudi se bojijo dati to na police ali v učni načrt. Mislim, da bi moralo biti obratno. Ljudi moramo spodbuditi, da se sramujejo, da ugovarjajo, ker nismo to, kar smo. Ta država se ne zavzema za to. Vključite se, vključite, pomagajte ljudem razumeti. To je nekaj, kar lahko storimo, preden se začne spor.