Zadeva kubanskega dolga iz obdobja Castra v rokah britanskega sodnika

Ali je mogoče kubansko vlado tožiti zaradi neplačanih dolgov iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja – dolgov, ki so tako stari, da so denominirani v valuti, ki ne obstaja več?

To je vprašanje pred sodnikom na višjem sodišču Združenega kraljestva po a sedemdnevni preizkus zaznamujejo kaotični protesti, obtožbe o podkupovanju in pričanje zaprtega kubanskega bankirja na daljavo.

Sojenje se je končalo prejšnji teden, vendar bi lahko minili še meseci, preden sodnica Sara Cockerill izreče sodbo v primeru CRF proti Banco Nacional de Cuba & Cuba. Njena odločitev je ključnega pomena za to, ali bo Kuba končno prisiljena vrniti milijarde dolarjev neplačanih dolgov.

Sojenje se obravnava kot testni primer. CRF1, prej znan kot Cuba Recovery Fund, ima v lasti več kot 1 milijardo dolarjev v nominalni vrednosti evropskih bančnih posojil, odobrenih Kubi v poznih 1970-ih in zgodnjih 1980-ih, ko je še vladal Fidel Castro Otok. Kuba leta 1986 ni plačala dolga.

CRF1, ki je položaj začel kopičiti leta 2009, toži Kubo in njeno nekdanjo centralno banko zaradi le dveh posojil, ki ju imajo v lasti za več kot 70 milijonov dolarjev. Če CRF zmaga na tem majhnem delu skupnega neporavnanega komercialnega dolga Kube, ki je ocenjen na 7 milijard dolarjev, bi to lahko privedlo do nadaljnjih tožb drugih imetnikov dolga, pri čemer bi terjatve proti Kubi narasle na milijarde.

Medtem ko je bilo najbolj dramatično pričanje osredotočeno na obtožbo o podkupovanju, se je velik del sojenja osredotočil na skrivnosti kubanskega in angleškega prava.

Ali je bilo dovolj podpisov uradnikov kubanskih bank na papirjih, ko so bila zadevna posojila "prerazporejena" ali prenesena na CRF? Ali je bila dokumentacija žigosana s suhim žigom ali žigom z mokrim črnilom in ali so uporabili pravilen modri varnostni papir? Na neki točki je odvetnik CRF navedel primer britanske lastnine v zvezi z najemom trgovine z ocvrtimi ribami.

Vprašanje pred sodnikom je, ali ima sklad pravico tožiti Kubo. Kljub temu so strokovnjaki dejali, da bi lahko izdala skrajšano sodbo, v kateri bi razsojala ne le o pristojnosti, ampak tudi o vsebini, kar pomeni ne samo, ali lahko CRF toži, ampak tudi, ali mora Kuba plačati.

Med sojenjem so predstavniki sklada večkrat izjavili, da niso želeli tožiti Kube, ampak so to storili le kot "zadnjo možnost", potem ko je vlada 10 let ignorirala njihove zahteve po pogajanjih.

"Tudi tako pozno, v primeru, kjer pričakujemo, da bo prevladal, se je CRF pripravljen poravnati," je ob zaključku sojenja dejal David Charters, predsednik CRF.

Med pričanjem so predstavniki CRF povedali, da so dali kubanski vladi več kot eno ponudbo, ki ne bi izčrpala trenutnega denarnega toka otoka in bi pomagala izboljšati njegovo gospodarstvo. Opisali so ponudbe dolgoročnih nekuponskih obveznic in zamenjav dolga za lastniški kapital, pri čemer nobeden ne bi prisilil Kube, da bi prišla do denarja v kratkem ali celo dolgoročno, odvisno od posla.

Kubanci so trdili, da je CRF vedno nameraval tožiti, in so jih opisali kot jastrebski sklad, ki izkorišča obubožano državo.

Ne glede na to, kako bo razsodil sodnik, bo kubanska vlada še vedno dolgovala denar. In na mednarodnih trgih kapitala se ne bodo mogli zadolževati, dokler ne bodo poravnali vseh preteklih dolgov. Kuba se na trgih ni mogla zadolžiti že od leta 1986, ko je država bankrotirala. Od takrat je Kuba preživela na velikodušnost drugih držav kot je nekdanja Sovjetska zveza in v zadnjem času Venezuela in Kitajska.

Kuba ni članica IMF ali Svetovne banke, institucij, ki bi običajno pomagale obubožani državi pri prestrukturiranju dolgov in ponovni vključitvi v mednarodni finančni sistem.

Kubanska vlada ni odgovorila na prošnje za komentar.