BBC-jev 'Then Barbara Met Alan' – Ljubezen, ki je vžgala britansko gibanje za pravice invalidov

BBC-jeva drama, ki temelji na dejstvih Potem je Barbara spoznala Alana je zgodba, ki nas opominja, da pridobivanje državljanskih pravic pogosto ni le produkt pasivne politične evolucije, temveč nekaj, kar je boleče sporno in ki ga preganja višja sila na množici.

Enkratni enourni film, ki je bil premierno prikazan sinoči na BBC 2, je ljubezenska zgodba, zavita v politično kroniko. Pripoveduje o aktivizmu Mreža z neposrednim delovanjem (DAN) v Veliki Britaniji v zgodnjih devetdesetih letih in kako je program organizirane državljanske nepokorščine stotih Britancev invalidov pomagal pri oblikovanju pomembne zakonodaje v obliki zakona o diskriminaciji invalidov iz leta 1990.

Zgodba je pripovedana skozi prizmo romantičnega razmerja med dvema DAN-ovim glavnim svetnikom – Barbaro Lisicki, ki jo igra Ruth Madeley, in Alanom Holdsworthom, ki ga upodobi Arthur Hughes v svoji debitantski vlogi glavnega moža.

Ta grenko-sladka zgodba, ki jo ustvarita v koprodukciji Dragonfly Films in Netflixa, nas tudi spodbudi, da se spomnimo neprimerljive osebne žrtvovanja, ki gre v boju za pravično in plemenito križarsko vojno, ki je veliko večja od nas samih.

Pravice NE dobrodelnost!

Zgodba se začne v ozadju Velike Britanije v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer za razliko od svojih ameriških bratrancev čez lužo, ki so pravkar bili priča sprejetju zakona o Američanih z invalidnostjo (ADA), invalidni Britanci niso uživali nobenih državljanskih pravic kot določljiva manjšinska skupina.

V tem času se na koncertu srečata Lisicki in Holdsworth, dva kabaretista, prva je bila prva britanska komičarka invalid, druga pa punk rokerka pod umetniškim imenom Johnny Crescendo.

Njuna romanca je vzcvetela, ne le zaradi njune energične kemije, ampak tudi zaradi njune skupne strasti in prepričanja, da si invalidi zaslužijo, da jih obravnavamo kot enakopravne člane družbe.

Njihova kampanja se začne z lokaliziranimi dejanji državljanske nepokorščine, ko se protestniki na invalidskih vozičkih vklenejo v avtobuse, blokirajo promet v mestnih središčih in prek megafonov vpijejo za pravičen in enak dostop do javnega prevoza.

Par se osredotoča na uničenje Telethona – vsakoletnega TV dobrodelnega dogodka v tistem času v Združenem kraljestvu.

Barbara v enem prizoru slikovito opiše teleton kot »osemindvajset ur dobronamernih dobronamercev, ki nas uboge bingljajo pred okrvavljenimi srci naroda. V bistvu 28 ur trde pornografije z navdihom."

Sklenila je, da je: "Pomilovanje zavito v lepo rožnato pentljo."

To je postala DAN-ova zapovedana namera, da se "pomiluje" in tako so storili točno to – prisilili ITV, da je leta 1992 trajno ukinil Telethon po protestih pred svojim londonskim televizijskim studiem med dogodkom.

V naslednji fazi je bil poudarek na preusmeritvi na Westminster in hiše parlamenta, da bi prevzeli kader konservativnih poslancev, ki nameravajo uporabiti uničujoče amandmaje za uničevanje na novo predlagane zakonodaje o pravicah invalidov – s trditvijo, da bi to pomenilo neznosno finančno breme za podjetja in davčni zavezanec.

Ves čas predvajanja je film prepreden z resničnimi posnetki protestov, na katerih oblasti odvlečejo demonstrante invalide, ljudi na invalidskih vozičkih pa dvigujejo in nalagajo v zadnji del policijskih kombijev.

Nezmotljivi vzkliki »Hočemo, kar imate. Želimo, kar imaš. CIVILNE PRAVICE!" ko policisti in javnost nerodno opazujejo, se po hrbtenici tresemo.

Zaradi nekoliko neprijetnega zavezništva med poslanci v podporo predlogu zakona, dobrodelnim sektorjem in DAN-om je bila novembra 1995 na koncu sprejeta DDA.

V bistvu je veljala za precej lahkotno zakonodajo, vendar je prvič priznala diskriminacijo invalidnosti kot pravno točko in kodificirala državljanske pravice.

S tem naj bi utrl pot močnejši zakonodaji, ki jo je nadomestila v obliki zakona o enakosti iz leta 2010.

KOT čudovito razkrivajo končne špice, je film "Posvečen ženskam in moškim DAN-a, ki so želeli pogumno iti tja, kamor so vsi drugi šli prej, in se usmiliti."

Zmago vključevanja

Potem je Barbara spoznala Alana je so-napisal večkratni zmagovalec BAFTA Jack Thorn ki je pisal za priljubljene britanske TV-oddaje Skins, Sramota, To je Anglija in Njegovi temni materiali in gluhi igralec je postal pisateljica Genevieve Barr.

Režija in korežija Bruce Goodison (Anne, Ubil ga je moj oče) in za bafto nominiran Amit Sharma (Crip Tales) oziroma oddaja opravlja izjemno delo, ko gre za pristno predstavitev invalidnosti.

Ne samo Madeley, katere prejšnje zasluge vključujejo Ne vzemi mojega otroka in Leta in letain Hughes (pomaga, The Innocents) pristno zasedli glavne vloge invalidnih igralcev – produkcija je angažirala skupaj trideset igralskih in invalidnih zasedb.

Poleg tega je bila za snemanje protestnih prizorov uporabljena cela skupina prvotnih aktivistov DAN.

Ko je govorila o svojih izkušnjah s produkcijo, je Madeley, ki se je rodila s spino bifido, dejala: "Pristnost filma je tako jasna."

»To izhaja iz najemanja invalidnih igralcev za igranje invalidnih likov. Takole izgleda pristnost. Tako močan je in tega ne bi dobil, če bi to dramo odigrali na drugačen način."

Hughes je k temu občutku legitimnosti in pripadnosti dodal: »Včasih ne veš, kaj je varen prostor, dokler nisi v njem. Nikoli se nisem počutil samozavestnega. Počutila sem se lahkotno in z zgodbo, ki smo jo pripovedovali, sem se počutila bolj povezano s svojo invalidnostjo kot kdaj koli prej.”

Ne gre le za to, kdo je bil izbran, da pripoveduje to večinoma neizrečeno zgodbo – na žalost prepogosto manjka v šolskem kurikulumu, glede na to, da odpira vprašanja, ki bodo prizadela toliko ljudi v določeni fazi njihovega življenja, ampak tudi, kako je povedali.

Barbara, Alan in člani DAN-a so drzni, predrzni in se ne vidijo kot pasivne opazovalce, ki čakajo, da se politični establišment zbere in jim priskoči na pomoč, temveč kot gospodarje svoje usode.

Predvsem pa so neizogibni ljudje. To je razvidno iz zgodnjega prizora, ko se prijatelji invalidi zberejo, da bi »sovražili« Telethon, trenutke pretresljivega razmišljanja pa uravnotežijo humor, hecanje in jemanje mickeyja drug iz drugega.

Surova človečnost je najbolje izpostavljena v odnosu med Barbaro in Alanom, ki imata skupaj otroka, a ju razhajajo napetosti neskončne kampanje in nesoglasja glede najboljše strategije za dosego svojih ciljev.

"Oba sta bila zelo različna človeka," je pojasnil Hughes.

"Barbara je bila realistka s pragmatičnim pristopom, kako stvari pravilno doseči, Alan je bil bolj sanjač in zelo zaljubljen v svoja čustva."

Barbara na zaslonu razlaga občinstvu: »Včasih je bitka vedeti, kdaj se ne moraš boriti, veš. Bili smo odlični za gibanje, a ne drug za drugega."

Ne glede na to, kako navdihujoč je ta film, je ena od ključnih ugotovitev neizogibno dejstvo, da se je DAN boril proti številnim ključnim vprašanjem, kot so nedostopne zgradbe, promet in stanovanja, pri čemer pustimo ob strani digitalne prostore, ki jih je prinesla doba interneta, ki je takoj sledila invalidnosti. Zakon o diskriminaciji, ostajajo vprašanja še danes.

V tem kontekstu se zdijo Alanove besede, izrečene v preddverju skupnega doma takoj po sprejetju dejanja:

»Danes je dan o zgodovini. To, kar so tam opravili, ne bo dovolj, bo pa začetek."

V svetu, ki se omaja pred uničujočim vplivom globalne pandemije, ki je zdesetkala starejše in invalidno prebivalstvo, ter izjemne stopnje geopolitične negotovosti, vložki za invalide še nikoli niso bili višji.

Igralka Liz Carr, izvirna članica DAN-a, ki v filmu igra samo sebe, Barbari to ganljivo razloži v trenutku mračnega razmišljanja med obema.

"Utopitev tišine me dojame," pravi Liz.

»Glasno – lahko kar izstopijo. Držite se zase. Ne dovolite, da se pokrov zapre na njih ... Toda tisti, ki so tihi – kolikokrat so jim rekli, kako naj živijo svoje življenje, in potem to storili, ker je njihova narava biti tiho?«

In Potem je Barbara spoznala Alana imamo pravočasen opomnik na moč kolektivnega glasu in morda celo poziv k akciji za novo generacijo invalidnih aktivistov, ki bi se do zdaj že res morali naučiti, kaj točno morajo storiti s pomilovanjem.