Azijski 'Taper Tantrum 2.0' nosi kitajske prstne odtise

Kitajski spodrsljaj osvetljuje nekaj, za kar so vlagatelji sami sebe prepričali, da ni resen problem: ravni azijskega dolga.

Ker se največje azijsko gospodarstvo v obdobju od aprila do junija upočasnjuje do polzenja,raste le 0.4 % iz leta v leto – čezmerno zadolževanje v regiji, povezano s Covid-19, v zadnjih dveh letih je zdaj jasna in sedanja nevarnost.

Jasno je, da novica, da se je ameriško gospodarstvo v drugem četrtletju skrčilo po 0.9-odstotni letni stopnji, še zgosti zaplet. Prav tako narašča svetovna inflacija in cikel zaostrovanja Federal Reserve. Toda vzhodna Azija je zadnje desetletje porabila za ponovno umerjanje trgovinskih tokov v smeri Kitajske. Zdaj glavni motor rasti v regiji ugaša.

Zaradi te dinamike je porast dolga v obdobju pandemije v Aziji jasna in sedanja nevarnost. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada je delež Azije v vzponu v skupnem svetovnem dolgu zdaj najmanj 38 % s 25 % pred pojavom Covid-19.

Tole, IMF opozarja, "povečuje dovzetnost regije za spremembe svetovnih finančnih razmer." Težava je v tem, da ti pogojni premiki prihajajo iz vseh smeri: vse manjše kitajsko povpraševanje; inflacijske posledice ruskega napada na Ukrajino; naraščajoče obrestne mere v ZDA; zaostrovanje kreditnih razmikov.

In potem je tu še problem dolarja. Epizode ekstremne moči dolarja običajno prizadenejo Azijo močneje kot druge regije. Fedovo agresivno zvišanje obrestnih mer v letih 1994–1995 je sprožilo azijsko finančno krizo leta 1997. Ko je postalo nemogoče ubraniti valutnih vezav na naraščajoči dolar, so azijske vlade devalvirale.

Zdaj dvig dolarja ponovno usmerja pozornost na to obdobje – in na »zmanjšanje jeze« Feda leta 2013. IMF v novem poročilu poudarja, da so »nastajajoča tržna gospodarstva v Aziji, razen Kitajske, doživela odlive kapitala, primerljive s tistimi leta 2013, ko je Federal Reserve je namignil, da bi lahko zmanjšal odkup obveznic prej, kot je bilo prej pričakovano, kar bi povzročilo strmo rast svetovnih donosov obveznic.«

IMF pravi, da so bili ti odlivi "še posebej veliki" za Indijo: 23 milijard dolarjev od ruske invazije na Ukrajino. Tudi v nekaterih naprednejših azijskih gospodarstvih je kapital bežal v dolarska sredstva, vključno z Južno Korejo in Tajvanom. Ta dinamika se bo verjetno okrepila, ko bo Fed na preglednico dodal več dvigov obrestnih mer in bodo geopolitične napetosti pretresale trge.

Veliko vprašanje je, ali je tam zunaj še več Šrilank. Pred nekaj leti je bila ta južnoazijska država ljubljenka naložb v nastajajočem trgu. Naraščajoča inflacija pa je močno osvetlila nesposobnost vlade in korupcija.

V političnem kaosu, Šrilankapandemično zadolževanje se je izkazalo za nevzdržno. To je Colombo stalo dostopa do svetovnih ustvarjalcev kapitala, kar je povzročilo neizpolnjevanje njegovih zunanjih obveznosti.

V nedavnem intervjuju za CNBC je Krishna Srinivasan, vodja IMF za Azijo in Pacifik, opozoril, da so ogrožena gospodarstva Laos, Mongolija, Maldivi in ​​Papua Nova Gvineja. V Laosu na primer inflacija narašča skoraj 24-odstotno. Cene v Mongoliji lahko presežejo 12 %, medtem ko razmerje med dolgom in BDP Maldivov ostaja okoli ravni 100 %, kar velja za nevarno za gospodarstva v razvoju.

"Tako je veliko držav v regiji, ki se soočajo z visokimi dolgovi," pravi Srinivasan. »In nekatere od teh držav so v dolžniški stiski. In to je nekaj, na kar moramo biti pozorni.«

Na žalost za Azijo bodo uspešnice iz Kitajske verjetno še prihajale. Fitch Ratings, na primer, ugotavlja, da če obstaja dodatna, povezana s pandemijo motnje na Kitajskem, bi lahko škodovalo kreditni sposobnosti azijskih vlad prek kanalov od trgovine do turizma in financiranja.

»Kitajska je največji izvozni trg za večino držav in ozemelj APAC, ki jih ocenjuje Fitch,« pravi analitik Fitcha Thomas Rookmaaker. »Je tudi pomemben dobavitelj vmesnih proizvodov, katerih razpoložljivost bi lahko bila motena, kar bi vplivalo na regionalni izvoz. Številna azijska gospodarstva imajo visoko stopnjo trgovinske odprtosti, kar povečuje učinek na njihov BDP.«

Iz tega sledi, da bi "šibkejši kratkoročni obeti za regionalno rast vplivali na državne kreditne meritve," dodaja Rookmaaker. Skrbi, ugotavlja, je, kako lahko kitajska šibkost poveča že tako velike proračunske primanjkljaje Azije. Kot pojasnjuje Rookmaaker, bi lahko "fiskalno konsolidacijo odložili ali obrnili zaradi počasnejše rasti ali uporabe fiskalnih spodbud za izravnavo zunanjih nasprotnih vetrov."

Zamislite si to kot šok za šokom. Najprej je prišel Covid-19. Potem Ruska vojna v Ukrajini. Nato počasnejša kitajska rast. Posledice bi lahko, kot pojasnjuje Rookmaaker, "poglobile kreditna tveganja na mejnih trgih, kar bi lahko spodkopalo njihovo politično in institucionalno stabilnost."

S tem ne želimo dati dovoljenja ZDA. Azija bo kmalu plačala ceno katastrofalnega mandata Jeromea Powella kot predsednika Feda od začetka leta 2018. Najprej je popustil političnim pritiskom nekdanjega predsednika Donalda Trumpa, da zniža obrestne mere, ko so to ZDA najmanj potrebovale. Nato je Powell leta 2021 večinoma sedel nazaj, ko je inflacija močno narasla.

Medtem ko Powell dohiteva rast življenjskih cen z 9.1-odstotno hitrostjo, kar je najslabše v zadnjih 40 letih, je Azija neposredno ogrožena. Zaradi presežka dolga je regija še bolj ranljiva, saj obe največji gospodarstvi izgubljata zagon. Ta Taper Tantrum 2.0 je lahko zelo neurejena zadeva.