Korak bližje k pogodbi o zločinih proti človečnosti

18. oktobra 2022 je Šesti odbor, primarni forum za obravnavo pravnih vprašanj v Generalni skupščini ZN, odobril resolucijo o “Zločini proti človeštvu« brez glasovanja. Resolucija ponuja prostor za vsebinsko izmenjavo mnenj o vseh vidikih osnutka členov o preprečevanju in kaznovanju zločinov proti človeštvu ter obravnavo priporočila Komisije za mednarodno pravo h konvenciji na podlagi osnutka členov. Resolucija določa postopek obravnave te teme v odboru in jasen časovni načrt obravnave osnutkov členov v odboru. Resolucija nadalje poziva države, naj do konca leta 2023 predložijo pisne pripombe in pripombe na osnutke členov in na priporočilo Komisije. Generalni sekretar mora pripraviti in razposlati zbirko teh komentarjev in pripomb precej pred zasedanjem Šestega odbora, ki bo leta 2024. Resolucija sledi poročilu Komisije za mednarodno pravo in osnutek členov za pogodbo o zločinih proti človeštvu leta 2019 predložil v obravnavo šestemu odboru.

Zločini zoper človečnost so opredeljeni v 7 Rimski statut Mednarodnemu kazenskemu sodišču kot so kazniva dejanja, kot so umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, mučenje, posilstvo, spolno suženjstvo in mnoga druga, kadar so storjena kot del obsežnega ali sistematičnega napada, uperjenega proti kateremu koli civilnemu prebivalstvu, z vednostjo napada. Ni nujno, da so zločini proti človeštvu povezani z oboroženim spopadom in se lahko zgodijo tudi v miru.

O osnutki členov o preprečevanju in kaznovanju zločinov proti človečnosti, ki naj bi postala podlaga za mednarodno pogodbo, med drugim vključuje pomembne obveznosti za preprečevanje zločinov proti človeštvu. V skladu z osnutkom 3. člena o splošnih obveznostih »1. Vsaka država ima obveznost, da ne izvaja dejanj, ki predstavljajo zločine proti človeštvu. 2. Vsaka država se zavezuje, da bo preprečevala in kaznovala zločine proti človečnosti, ki so zločini po mednarodnem pravu, ne glede na to, ali so bili storjeni v času oboroženega spopada ali ne. 3. Nobenih izjemnih okoliščin, kot so oboroženi spopadi, notranja politična nestabilnost ali druge izredne razmere, ni mogoče sklicevati kot opravičilo za zločine proti človečnosti.« Poleg tega se v skladu z osnutkom 4. člena o obveznosti preprečevanja »vsaka država zavezuje, da bo preprečevala zločine proti človeštvu v skladu z mednarodnim pravom z: (a) učinkovitimi zakonodajnimi, upravnimi, sodnimi ali drugimi ustreznimi preventivnimi ukrepi na katerem koli ozemlju pod njenim ozemljem. pristojnost; in (b) sodelovanje z drugimi državami, ustreznimi medvladnimi organizacijami in po potrebi drugimi organizacijami.“

Trenutno takšne obveznosti v zvezi z zločini proti človečnosti v mednarodnem pravu ne obstajajo, obstajajo pa mednarodne pogodbe, ki se osredotočajo na druga mednarodna kazniva dejanja, zlasti na zločine genocida, mučenja, apartheida in prisilnih izginotij.

Ker bo šesti odbor nadaljeval z naslednjimi koraki za izdelavo osnutki členov o preprečevanju in kaznovanju zločinov proti človečnosti pravno zavezujočega mehanizma mednarodnega prava, potrebe po taki pogodbi ni mogoče posebej poudariti. Glede na nenehno naraščajoče število grozljivih primerov grozodejstev po vsem svetu je treba narediti več, da zagotovimo, da se ta trend obravnava kot nujna zadeva. Kljub obstoječi dolžnosti preprečevanja genocida v I. členu Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Konvencija o genocidu) države nočejo priznati grozodejstev kot genocida ali celo priznati resne nevarnosti genocida, da bi ukrepale proti preprečiti. Edinstvena narava zločina genocida, kot je opredeljeno v členu II Konvencije o genocidu, ki zahteva poseben namen uničiti zaščiteno skupino, v celoti ali delno, omogoča državam, da se izognejo, ne da bi sprejele kakršne koli ukrepe, saj trdijo, da je prag kaznivega dejanja ni bil izpolnjen. To tudi potem, ko je Meddržavno sodišče pojasnilo, da "obveznost države, da prepreči, in ustrezna dolžnost ukrepanja nastaneta v trenutku, ko država izve ali bi običajno morala izvedeti za obstoj resne nevarnosti, da bo storjen genocid.«, namesto da bi bile države prepričane, da gre za genocid. Veliko širša odgovornost za zaščito (R2P), ki vključuje odgovornost držav, da zaščitijo lastno prebivalstvo pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človečnosti ter kolektivno odgovornost, da spodbujajo in pomagajo drug drugemu spoštovati to zavezo, je politična zaveza, in kot tak ni pravno zavezujoč.

Nova pogodba o zločinih proti človečnosti bi dodala pravno moč preprečevanju in kaznovanju zločinov proti človečnosti. Pogodba je spet potrebna bolj kot kdaj koli prej. Če ste v dvomih, je treba pomisliti na grozodejstva, storjena v Mjanmaru, Xinjiangu (Kitajska), Tigrayu (Etiopija), Nigeriji, Ukrajini, Afganistanu – grozodejstva, ki ustrezajo pravni definiciji zločinov proti človečnosti in genocida.