Kripto in umetna inteligenca: prihodnost vloge odvetnika

Eden od teh je, da bi ljudje lahko našli drugačno vlogo in položaj, kot smo ga vajeni danes.

Če bi torej zaradi argumenta izdelali stroj, ki bi lahko dal neizogibno natančen odgovor na pravno vprašanje in s tem zagotovil skoraj neizogiben odgovor glede možnega izida spora, bi se teoretično vloga odvetnika lahko premaknila v področje, ki ni iskanje odgovora na vprašanje. Morda to, da veš, kako zastaviti pravo vprašanje stroju, ki bo nato dal odgovor. Zato bi bil zaskrbljen, da stroj dobi vse najprimernejše elemente in parametre za ustvarjanje pričakovanega odgovora.

Lahko pa se premakne na to področje »usposabljanja« pravnega stroja in nato zagotovi ali poskrbi, da so stroju posredovani vsi pravni podatki in informacije, potrebne za ocenjevanje.

In ker bo ta stroj po tej hipotezi lahko zagotovil neizogibno natančnost za izdajo sodbe, za katero domnevamo, da je "pravična", bi lahko vloga sodnika morda postala ta, da poskrbi, da stranke ne goljufajo pri zagotavljanju stroj s potrebnimi elementi za izdajo sodbe in da merila presoje, ki jih vnese in uporabi stroj, ustrezajo pravičnosti, razumnosti, sorazmernosti, nediskriminaciji itd.

Mimogrede, zdi se, da je vse to v skladu s slavnimi petimi načeli, ki jih postavlja CEPEJ – Evropska komisija za učinkovitost pravosodja (tj. Komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja, to telo Sveta Evrope, ki predstavlja 47 držav, katerega namen je preizkušati in spremljati učinkovitost in delovanje evropskih pravosodnih sistemov) v etiki Listina o uporabi umetne inteligence v pravosodnih sistemih: (i) načelo spoštovanja temeljnih pravic; (ii) Načelo nediskriminacije (iii) Načelo kakovosti in varnosti; (iv) Načelo preglednosti, nepristranskosti in pravičnosti (v) Načelo nadzora uporabnikov.

Tudi če sprejmemo idejo, da se bo v prihodnosti, v kateri bo umetna inteligenca množično uporabljala na pravnem področju, vloga ljudi morda premaknila le na področje nadzora, je treba razmisliti tudi o drugih premislekih. Predvsem zato, ker ko si predstavljamo pravosodni sistem, ki ga upravljajo ta na videz nevtralna in nezmotljiva orodja, sami sebi predstavljamo aparat, ki zgolj uveljavlja zakone in pravila. Zgolj izvajalec zapovedi.

Ta reprezentacija pravičnosti pa v praktični realnosti ne obstaja, ker v nasprotju s kakršno koli načelno zahtevo in načelom delitve oblasti tisti, ki izrekajo sodbo, pogosto dejansko do neke mere prispevajo k ustvarjanju zakona in spremeniti njegovo strukturo. To pomeni, da sodna funkcija pogosto sodeluje prav pri ustvarjanju in konsolidaciji pravil.

Seveda se ta obseg razlikuje glede na zakonodajne in ustavne sisteme. Zagotovo je večja v državah običajnega prava, kjer se pravo oblikuje s precedenčnimi odločitvami.

Vendar to velja tudi za države s kodificiranim pravom, kot so Italija, Francija, Nemčija itd. V teh sistemih pravzaprav razlaga, podana s sodno odločbo, včasih vsili ali celo zakrivi formalno pravo, ga dopolni, ko najde vrzeli in pomanjkljivosti v njem, ga ne upošteva in ga postavi v praznino, ko obstajajo pogoji, ki ga postavljajo v nasprotje z načeli višjega ranga.

To pomeni, da sodna funkcija, posredno ali neposredno, pogosto posega v polje regulatorne funkcije, in to na različnih ravneh.

Opomba: s tem ne izključujemo možnosti, da abstraktno gledano stroj, ki je poklican za ustvarjanje predpisov, tega ni sposoben narediti niti bolje kot človek. Že zaradi dejstva, da je zgodovina polna slabih človeških regulatorjev. Če vzamemo skrajni primer, razmislite o grozljivi izkušnji holokavsta in etničnega čiščenja: to so bile grozote, ki so bile pravno podprte z zakonodajnimi sistemi, ki so temeljili na makroskopsko nehumanih načelih, vendar so jih ustvarili in vsilili ljudje sami.

Srečanje med normativno produkcijo in umetno inteligenco

Ključna točka je druga: ali smo res prepričani, da želimo strojem omogočiti dostop do procesa normativne proizvodnje? In v kakšnem obsegu? In ne smemo pozabiti, da lahko ta vstop poteka tudi »plazeče«, skozi tista na pol odprta vrata jurisdikcijske funkcije.

Ideja, da lahko funkcije, ki jih lahko izvajajo stroji, ostanejo potisnjene v zgolj izvršilno ali kvečjemu pomožno vlogo v zvezi z delom in voljo človeka zaradi tistih etičnih in formalnih omejitev, ki jih postavlja človek (npr. zakoni robotike, Asimov ali pravzaprav načela, izdelana v evropskem kontekstu o uporabi umetne inteligence v pravosodnih sistemih), so lahko pomirjujoči.

To so v tem primeru pravila, ki jih človek narekuje neposredno stroju in se v širšem smislu odzivajo na zadovoljstvo človekove lastne eksistencialne poklicanosti. To pomeni, da so vsi na nek način konzervativni in funkcionalni za razvoj in ohranjanje obstoja človeštva.

In prav tu se sproži nekoliko filozofska dilema, če hočete: če bi kdaj dovolili nečloveški entiteti, da v celoti vstopi v proces normativnega oblikovanja, glede na to, da je ravno kot entiteta imanentno obdarjena s svojim lastne eksistencialne poklicanosti, kaj bi ji preprečilo pisanje pravil, ki se ne odzivajo na človekovo eksistencialno poklicanost?

Če vzamemo skrajni primer, če bi problem prenaseljenosti in pomanjkanja hrane in energetskih virov postavili globalno, kot ljudje, podvrženi določenim patološkim ideološkim odmikom, na etični ravni zavračamo kot sredstvo za rešitev problema. rešitve, ki predpostavljajo množično iztrebljanje ali umore ljudi.

Isti problem, gledan skozi oči nečloveške entitete, ki morda ne priznava enakih etičnih načel, bi lahko pripeljal do rešitve množičnega iztrebljanja, morda na podlagi selektivnih kriterijev, katerih cilj je eliminacija najšibkejših subjektov (prav tistih, ki človeška etika mora biti prednostna naloga) kot najbolj razumna rešitev na strogo in hladno logični ravni.

Massimo Chiriatti, med vodilnimi strokovnjaki za Umetna inteligenca v Italiji, ki je v številnih svojih spisih razjasnil svoje poglede na meje umetne inteligence in nadzorno vlogo, ki jo morajo ljudje ohraniti na železen način pri uporabi teh tehnologij, v svoji "Umetni nezavesti" pravi:

»Upoštevati je treba zelo pomembno točko: vsaka napoved AI je kvantitativna ocena, nikoli kvalitativna, medtem ko za nas, ljudi, izbira skoraj nikoli ni preprost izračun. Odločamo se na podlagi neizmerljivih in zato neizračunljivih vrednosti. Mi smo učitelji strojev. To smo implicitno, ko asimilirajo podatke, ki jih ustvarimo, ko zgradijo model in nam dajo odgovore. 

To smo izrecno, ko jim damo navodila, kako naj opravijo delo. Zaradi teh razlogov moramo biti pozorni na to, kako se učijo, saj se bodo pri tem razvijali.«

Poleg pravkar navedenega skrajnega primera, čeprav je zaman in iluzorno nasprotovati razvoju tehnologije, je treba tovrstne procese upravljati z največjo zavestjo.

Danes razpravljamo o vplivu umetne inteligence na pravne poklice, glede na situacije in vrednote, ki so izjemno občutljive in posebnosti, povezane z intelektualno prefinjenostjo, ustvarjalnostjo in vsemi tistimi komponentami, ki jih radi pripeljemo do neotipljivega bistva človeka.

Vendar pa bo ista težava zagotovo povzročila obsežen vpliv na stotine delovnih mest, ki jih bodo stroji v zelo kratkem času lahko opravljali enako dobro in bolje kot ljudje, po neskončno nižji ceni.

Ali bi se morali počutiti ogrožene zaradi kripto in umetne inteligence (AI)?

Zaradi ogromnih razsežnosti tega vprašanja bi morali razmišljati o posledicah, ki bodo vplivale na resnični svet in našo sposobnost branja resničnosti, saj se bo družbeni in politični pogled na svet dela in gospodarstvo spremenil.

Če je legitimno zastaviti številna vprašanja v zvezi s svetom pravnih poklicev, je treba upoštevati, da bo treba podobna vprašanja zastaviti o večini sveta dela.

Za nas so najbolj neposredne tiste: »Kaj se bo zgodilo z ljudmi, sodniki in odvetniki, ki danes opravljajo tisto vlogo in funkcije, ki bi jih jutri morda opravljali stroji? Kako se bodo preživljali?"

Toda na ravni kolektivnega interesa je veliko več: "Kdo bo plačeval prispevke za socialno varnost in kdo bo skupnosti zagotovil davčne prihodke, ustvarjene z dohodki vseh človeških delavcev, ki so jih nadomestili stroji?" In spet, »kaj bo z vsemi tistimi osebami, ki prispevajo k opravljanju dejavnosti teh operaterjev (pomočniki, sodelavci, praktiki itd.) in kaj bo, ko bodo izgubljeni tudi njihovi prispevki in davčni prihodki?«

No, ta vprašanja se porajajo tudi za vse druge kategorije delovnih mest, ki jih bo robotska in digitalna revolucija morda prizadela v še krajšem časovnem okviru od tistega, ki bo verjetno prizadel pravne delavce.

Pojavljajo se scenariji, po katerih bi danes znani sociološki, ekonomski, antropološki in politični pogledi postali zastareli: socializem, liberalizem, libertarizem, suverenizem ipd. bi izgubili konceptualne temelje.

Veliko, če ne vse, bi bilo treba premisliti od začetka.

Toda če se vrnem k temi umetne inteligence na pravnem področju, moje osebno mnenje je, da vloga pravnika (po poklicu tolmača ne le norm, ampak tudi dejstev in do neke mere ljudi) ne bo mogla omejiti na selitev v drugo regijo proizvodnega cikla pravnih storitev.

Moja zamisel je, da bi odvetniku in pravnim delavcem na splošno lahko dodelili višjo vlogo: to je, da poskrbijo, da je zavest pri upravljanju tehnološkega razvoja vedno sorazmerna z resničnimi nameni blaginje človeštva, pravilno usmerjena in, če je treba, tudi zavestno razumno brzdati.

Znan kitajski pregovor pravi: »Ko zapiha veter sprememb, nekateri postavljajo ovire, drugi gradijo mline na veter«.

Zdaj, čeprav rad mislim, da se lahko štejem med tiste, ki se »ko zapiha veter sprememb« navdušeno vržejo v gradnjo mlinov na veter, ne bi želel priti do točke, ko mlini na veter ne potrebujejo več ljudi za obstoj, saj njihov obstoj se posveča potrebi po drugih vetrnicah.

In če bi prišlo do tega, bi človek potreboval takšne vetrnice?

Odvetnik je po definiciji tisti, ki je poklican (ad vocatum), da brani in zagovarja zadevo. Tukaj je njegov vzrok: poskrbeti bo moral, da se ljudje trdno držijo pravil in da stroji ostanejo zasidrani v vlogi, za katero so bili ustvarjeni: da delajo v službi človeštva.

In ko bo treba, se bo moral postaviti in boriti, da tako je in tako ostane.

Boriti se za dobro človeštva. Kot Mazinga Zeta, v znani japonski risanki, za tiste, ki se tega spomnite.

Sliši se dobro, ampak Mazinga Zeta, ali ni bil tudi on robot?