Trgovina z energijo med EU in Azerbajdžanom bo po ofenzivi rasla

Septembra 19^th oborožene sile Azerbajdžana so vodile 24-urno svetlobno ofenzivo na Gorski Karabah, ki je pod nadzorom Armenije. Leta 2020 je 45-dnevna vojna prinesla prvo zmago vladi v Bakuju, ki se je končala z dogovorom, ki ga je izpogajala Rusija. Zdaj je Azerbajdžan ukrepal pogumno in izsilil takojšnjo predajo avtonomne republike Artsakh.

Predsednik Evropskega sveta Charles Michel naj bi naslednji mesec v španski Granadi posredoval pri iskanju rešitve med Armenijo in Azerbajdžanom. Nekateri trdijo, da invazija ogroža prihodnji sporazum. Verjetno pa Baku prav zaradi tega srečanja načrtuje premoč. Za pogajalsko mizo bo prevzem Gorskega Karabaha predstavljen kot fait accompli. Sile, ki se zanimajo za regijo, od EU do Rusije in ZDA, stopijo na prizorišče, avtonomne republike pa ni več na zemljevidu.

Regijo pokrivajo cevovodi, ki potekajo od kaspijske obale proti zahodu, vendar nobeden ni v bližini Gorskega Karabaha. Energetski sektor je bil še vedno tarča med vojno leta 2020. Pravzaprav je Baku tisto leto uporabil grožnje njegovi infrastrukturi kot pretvezo za nadaljevanje sovražnosti: spopadi so izbruhnili tik preden je začel obratovati Južni plinski koridor (SGC). Za EU je bil SGC strateškega pomena, saj gre za prvo novo dobavo zemeljskega plina po desetletjih.

V prvi polovici leta 2023 je Azerbajdžan izvozil okoli 800,000 bpd. 76 % teče po naftovodu Baku-Tbilisi-Ceyhan (BTC) preko Gruzije na južno obalo Turčije. Ostalo se izvaža preko Rusije po cevovodih in Gruzije po železnici. V istem obdobju je država v Evropo izvozila 6 milijard kubičnih metrov plina.

V številnih javnih razpravah na Zahodu obstaja mnenje, da se o Azerbajdžanu razpravlja kot o agresorju, ki bi moral biti tarča sankcij. Poleg tega obstaja bojazen, da bi se v novo okupiranih deželah lahko izvajalo etnično čiščenje. K takim ukrepom so pozvali tudi v Evropskem parlamentu. Vendar Bruslju ne uspe, namesto tega samo poziva k koncu vojaških dejavnosti. Po ruski invaziji na Ukrajino EU išče alternativne vire fosilnih goriv.

Nadgrajen odnos med Brusljem in Bakujem so poimenovali "osebni projekt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen". Julija je obiskala predsednika Ilhama Alijeva in namenila 60 milijonov evrov sredstev EU, skupaj s projektom, ki bi lahko pritegnil do 2 milijardi evrov naložb. Predsednica von der Leyen je pozdravila Azerbajdžan kot "zanesljivega, zaupanja vrednega partnerja", medtem ko Evropa poskuša prekiniti svojo odvisnost od ruske energije.

Na istem srečanju je bilo dogovorjeno, da bo Azerbajdžan do leta 20 načrtoval pošiljanje približno 2027 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. To znaša 18 % letnega povpraševanja bloka. Napovedani so bili tudi drugi energetski projekti v zvezi s sončno energijo in vodikom, saj povpraševanje EU po obnovljivih virih energije narašča.

Predsednik Alijev ta trenutek verjetno vidi kot priložnost, da naredi red v svoji hiši, dokler ima priložnost. Gorski Karabah je znotraj de jure meje Azerbajdžana. Številna evropska in ameriška energetska podjetja pričakujejo varnost za svoje naložbe in verjetno bi bila naklonjena dokončnemu koncu konflikta. BP (UK), Equinor (Norveška), ExxonMobil
Xom
(ZDA) in TotalEnergies (Francija) sta dejavna v državi.

Leta 2020 je predsednik Vladimir Putin posredoval pri dogovoru med Armenijo in Azerbajdžanom, ruske enote pa so ohranjale mir — Moskva je imela večinoma dobre odnose z obema kavkaškima državama. Vendar zaradi vojne v Ukrajini ni na pretek sredstev — vojaških, diplomatskih, gospodarskih. Poleg tega je Azerbajdžan od osamosvojitve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarsko in demografsko rasel veliko hitreje kot Armenija. Čas je igral na strani Bakuja in predsednik Alijev je izkoristil trenutek. Trenutno se zdi malo verjetno, da se bo katera koli večja sila vmešala v regijo razen obsojanja.